Jedro

Nezadostno trditveno podlago za dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim stranka ne razpolaga, se lahko v določeni meri tolerira, če stranka predlaga dokaze, s katerimi se bodo ta dejstva lahko v pravdi ugotovila. V kolikšni meri, je odvisno od okoliščin primera in ne nazadnje tudi od presoje sodišča, pri čemer pa je sodišče, če odloči, da teh dejstev v dokaznem postopku ne bo ugotavljalo zaradi pomanjkljivih trditev o njih, dolžno stranko na to opozoriti in jo pozvati k dopolnitvi navedb.

Procesni ugovor pobota je treba uveljaviti s procesno izjavo o pobotu, ki je lahko bolj ali manj formalna, vendar mora biti jasna in določna. Ne zadostuje torej zgolj trditvena podlaga o obstoju in utemeljenosti terjatve, pač pa mora stranka zahtevek, ki ga uveljavlja v zvezi s to terjatvijo, ustrezno procesuirati.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v 2. točki izreka glede zneska 43.815,72 EUR s pripadajočim DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 do plačila, in - v 3. točki izreka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2.V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka in v 2. točki izreka glede zneska 4.172,93 EUR s pripadajočim DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.000.000,00 SIT od 14.9.2004 dalje do plačila, potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 30.681,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.639.744,00 SIT od 11.12.2003 do 31.12.2006, od 3.535.246,66 SIT od 16.12.2003 do 31.12.2006, od 2.177.510,40 SIT od 16.1.2004 in od 30.681,44 EUR od 1.1.2007 do plačila. Zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) zahtevala, da ji tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) plača 47.988,65 EUR s pripadajočim DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.500.000,00 SIT od 14.9.2004 oziroma podrejeno od 5.5.2005 dalje do 31.12.2006 in od 47.988,65 SIT od 1.1.2007 dalje do plačila, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 7.447,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

1. Glede odločitve o tožbenem zahtevku Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zahtevala plačilo treh računov, od katerih se dva nanašata na dodatna dela (dobava in polaganje zunanjih talnih oblog), ki jih je opravila na objektu tožene stranke na B., s tretjim računom pa uveljavlja povrnitev škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi požara med izvajanjem del. Med strankama je bilo nesporno, da sta dne 4.2.2003 sklenili pogodbo št. 01/03 o dobavi in montaži parketa, dne 22.4.2003 pa še aneks št. 01/2003 o dobavi in montaži zunanjih talnih oblog (bangkirai elementov). Obe pogodbi sta bili v celoti realizirani, prav tako so bila izvedena tudi vsa dodatna dela po računu št. 04-300-000001 in računu št. 157. Sporno pa je bilo, ali je tožena stranka dodatna dela naročila, in ali ta dela, kljub temu, da niso bila dogovorjena, sodijo v sklop nepredvidenih oz. presežnih del iz osnovne pogodbe, ki je bila sklenjena na funkcionalni ključ.

Zaključki prvostopnega sodišča, „da so bila dodatna dela v celoti opravljena in prevzeta, četudi stranki glede teh del nista sklenili pisnega dogovora, in da je tudi cena teh del primerna“, sicer res ne dajejo odgovorov na zgoraj navedeni vprašanji, pač pa le povzemajo med strankama bolj ali manj nesporna dejstva, ki niso niti posebej relevantna pri presoji, ali gre za situacijo, ki jo urejata določbi 652. čl. in 659. čl. OZ, na kateri se je sklicevala tožena stranka. Četudi se sodišče prve stopnje o izrecno uveljavljanih razlogih tožene stranke (da del nikoli ni naročila in da klavzula „funkcionalni ključ“ zajema tudi vsa dodatna dela) ni decidirano izjavilo, pa iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle veje prepričanje sodišča, sprejeto na podlagi ocene izvedenih dokazov, da je bila tožena stranka seznanjena z dodatnimi deli, da je z njihovo izvedbo soglašala in da dodatna dela niso bila predmet funkcionalnega ključa. To prepričanje deli tudi pritožbeno sodišče in ga pritožbeni razlogi ne morejo omajati.

Prav ima tožena stranka, da je treba pogodbeno razmerje med pravdnima strankama (vključno z dodatnimi deli) obravnavati po pravnih pravilih, ki veljajo za gradbeno pogodbo (649. čl. in nad. čl. OZ). Četudi sam predmet pogodbe (polaganje notranjih in zunanjih talnih oblog) po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja gradbe v smislu 650. člena OZ, ima osnovna pogodba z dne 4.2.2003 (A2) vse značilnosti gradbene pogodbe. Ker je urejanje obligacijskih razmerij v načelu svobodno, sodišče ne vidi ovire za takšen dogovor strank, da medsebojno razmerje (zlasti glede obveznosti izvajalca del) uredita strožje (od pravil, ki urejajo podjemno pogodbo).

Klavzula ključ v roke, ki jo ureja 659. člen OZ, pomeni, da je v pogodbi dogovorjena cena vsebovala tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del oziroma, kot je bilo določeno v 6. točki 3. člena pogodbe (A2), vseh del, ki se morajo izvesti zaradi dogovorjene kvalitete, varnosti, funkcionalnosti ali kompletiranja. Referenčni okvir za presojo, ali gre za takšna dela, je končni predmet pogodbe v dogovorjenem obsegu in kvaliteti. V klavzuli ključ v roke so zajeta le tista dela, ki so bila potrebna za dosego končnega rezultata, izpolnitve predmeta pogodbe, kot je bil dogovorjen ob sklenitvi pogodbe.

Tožena stranka ni niti zatrjevala, da so bila dela po računu št. 04-300-01 (A20) bodisi že predmet aneksa št. 01/2003 bodisi potrebna zato, da bi tožeča stranka dela po aneksu lahko izvedla. Dodatna dela po tem računu imajo zato izključno naravo poznejših del, ki v klavzuli funkcionalni ključ niso zajeta. Enako velja za dela po računu št. 157 (A29), ki se nanaša na zvišano ceno del zaradi spremenjenega načina polaganja bankiraia. Stroški dodatnih oz. več del zaradi spremembe projekta bi šli v breme tožeče stranke le v primeru, če bi tožena stranka izkazala, da je bila prvotno s strani tožeče stranke predlagana izvedba vijačenja talnih oblog od zgoraj neprimerna iz funkcionalnih ali strokovnih razlogov. V konkretnem primeru pa je dokazni postopek pokazal kvečjemu nasprotno, da je bil prvotno predlagani način polaganja bankiraia bistveno primernejši in je zagotavljal večjo kvaliteto oz. trajnost končnega izdelka. Do spremembe načina polaganja z vijačenjem od spodaj je prišlo izključno iz razloga, ker je toženo stranko motila vidnost vijakov na oblogi. Stroški dodatnih del, izvedenih zaradi naknadno naročene spremembe vijačenja potem, ko je tožena stranka že sprejela prvotno ponudbo tožeče stranke z vijačenjem od zgoraj in je torej vedela, da bodo vijaki vidni, zato niso stroški, ki bi po naravi del sodili v okvir klavzule ključ na roke.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s sodbo, da je bila tožena stranka z dodatnimi deli seznanjena in je z njihovo izvedbo soglašala. Čim pa je tako, je sklicevanje na določilo iz 1. odstavka 652. člena OZ brezpredmetno. Na to določbo se lahko sklicuje le tisti naročnik, ki z odmikom od gradbenega načrta ni bil vnaprej seznanjen in ga tudi naknadno ni odobril. Z nasprotnimi trditvami tožena stranka tudi v pritožbi ne more uspeti. Ne gre zgolj za to, da je sodišče prve stopnje bolj verjelo izpovedi nadzornika M.G. in projektantke Š.V. kot izpovedi Z.P., takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke, pač pa izpovedbi prvih dveh potrjujejo tudi listinski dokazi v spisu. Iz koordinacij (A6 do A9) izhaja ne samo , da so se projekti izvedbe posameznih del med gradnjo hiše večkrat spreminjali, pač pa predvsem, da so se vsa dela na objektu, vključno s sodelovanjem projektanta in nadzornika, izvajala zelo organizirano, koordinirano in transparentno. Malo verjetno je, da tožeča stranka kot investitor o sklepih, sprejetih na rednih sestankih arhitektov, nadzornikov in izvajalcev, ne bi bila seznanjena in še manj, da z njimi ne bi soglašala in da bi se spremembe izvajale brez njene odobritve. Ne nazadnje pa je iz njenih lastnih trditev o opravljenih „preplačilih“ mogoče izluščiti, da je tožena stranka tožeči stranki na istem objektu že naročila in plačala dodatna dela (pri dobavi in polaganju parketa), ne da bi stranki o tem sklepali pisne dogovore, kar kaže na to, da obličnost ni bila obligatorna.

V zvezi z računom št. 156 (A19), s katerim je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov sanacije požara, do katerega je prišlo med izvajanjem del v objektu tožene stranke, pritožba sicer utemeljeno opozarja, da so nerelevantni in tudi nepravilni razlogi prvostopnega sodišča, ki je pri odločitvi o tem, katera od pravdnih strank nosi nevarnost za v požaru uničene stvari, ugotavljalo odgovornost tožeče stranke za zamudo pri izvedbi del. Prav ima pritožba, da je tako po zakonu (644. člen OZ) kot po pogodbi (4. točka 12. člena) nevarnost naključnega uničenja stvari, ki jo predstavlja požar, do njene izročitve naročniku, dolžan nositi prevzemnik posla, pa če je v zamudi ali ne. Nesporno je, da tožeča stranka do dneva požara pogodbenih del še ni končala in jih ni izročila toženi stranki v njunem medsebojnem razmerju. Vendar pa jih je izročila toženi stranki za potrebe uveljavljanja njenega odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico. Pritožba prezre, da je zahtevek po računu št. 156 po svoji pravni naravi regresni zahtevek v posledici toženi stranki izplačane odškodnine za škodo, nastalo na opremi in blagu tožeče stranke. Utemeljenost tega dela zahtevka je tožeča stranka dokazala s predložitvijo dopisa nadzornega organa tožene stranke, da sestavi predračun stroškov (A16), s predložitvijo predračuna dne 24.10.2003 (A17), z dopisom zavarovalnici z dne 3.12.2003 (A22), da sama škode nima zavarovane in da je bil parket v lasti investitorja. Tožena stranka pa je s predložitvijo zaključnega sporazuma z dne 4.2.2004 (B35) izkazala, da ji je bila iz naslova škode zaradi požara na objektu izplačana odškodnina v višini 33.603.337,00 SIT. Za trditev, da ji je zavarovalnica priznala le tisto škodo, ki jo je utrpela sama, ne pa tudi škode, nastale tožeči stranki, tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Okoliščina, da tožeča stranka ni sklenila samostojne zavarovalne pogodbe, kot je bila dolžna v skladu s pogodbo, na obravnavano razmerje nima nobenega učinka, oz. bi lahko tožena stranka v posledici te opustitve od tožeče stranke lahko zahtevala le stroške, ki jih je sama imela s sklenitvijo zavarovalne pogodbe v delu, v katerem je ta pogodba nadomestila zavarovalno pogodbo, ki bi jo morala skleniti tožeča stranka.

Odločitev prvostopnega sodišča, ki je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, je bila torej pravilna, pritožbeni razlogi zoper sodbo v ugodilnem delu pa so neutemeljeni .

2. V zvezi z nasprotnimi zahtevki tožene stranke

2.1. Pobotni ugovor Pritožba neutemeljeno napada zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni decidirano uveljavljala pogodbene kazni niti v nasprotnem tožbenem zahtevku niti s pobotnim ugovorom. Drži, da je podala dovolj trditev za preizkus utemeljenosti in višine uveljavljane pogodbene kazni, vendar se očitek prvostopnega sodišča nanaša na njeno nezadostno in pomanjkljivo procesno aktivnost. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. To ne velja samo za tožbe, pač pa tudi za tiste obrambne ugovore, ki so po svoji naravi ofenzivni, s katerimi tožena stranka uveljavlja zoper tožečo stranko svojo nasprotno terjatev. To lahko stori na dva načina; s pobotnim ugovorom ali z nasprotno tožbo. Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati bodisi kot procesni pobotni ugovor bodisi kot ugovor ugasle terjatve zaradi predpravdnega materialnopravnega pobota. Slednji ne zahteva procesnega oblikovanja v pravdi, vendar pa je treba zatrjevati in izkazati pogoje za nastanek materialnopravnega pobota, predvsem izjavo o pobotu (312. čl. OZ). Materialnega predpravdnega ali izvenpravdnega pobotanja tožena stranka v konkretnem primeru ni zatrjevala. Procesni ugovor pobota pa je treba uveljaviti s procesno izjavo o pobotu, ki je lahko bolj ali manj formalna, vendar mora biti jasna in določna. Ne zadostuje torej zgolj trditvena podlaga o obstoju in utemeljenosti terjatve, pač pa mora stranka zahtevek, ki ga uveljavlja v zvezi s to terjatvijo, ustrezno procesuirati. Sodišče prve stopnje ima zato prav, da v konkretnem primeru tožena stranka pogodbene kazni ni uveljavljala niti s pobotnim ugovorom niti z nasprotnim tožbenim zahtevkom.

Nastopanje pravdnih strank v pravdnem postopku terja od njih ustrezno poznavanje in tudi ločevanje materialnopravnih vprašanj od procesnih institutov, saj šele kombinacija obeh strankam omogoči učinkovito uveljavljanje njihovih pravic. Res je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) dolžno stranki spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih navedb in dokazov, vendar pa razjasnjevalna obveznost sodišča ne gre tako daleč, da bi stranki dajalo napotke o tem, kako oblikovati zahtevke in ugovore in s katerimi dejstvi jih je treba utemeljiti. Dolžnost stranke je, da sama navede tista pravno relevantna dejstva, ki jih zahteva ustrezna materialnopravna podlaga spora, da predlaga za dokazovanje teh dejstev primerne dokaze in da postavi pravilen zahtevek.

Tožena stranka je s pobotnim ugovorom uveljavljala znesek 11.500.000,00 SIT z DDV. Navedeni zahtevek, ki v pretežnem delu (10.500.000,00 SIT +DDV) predstavlja stroške, ki bodo potrebni za popravilo del in njihovo sanacijo, je opredelila kot zahtevek za znižanje plačila zaradi neodpravljenih napak, delno (1.000.000,00 SIT+DDV) pa kot odškodnino zaradi motenja in nezmožnosti uporabe nepremičnine v času sanacije. Isti zahtevek (v enaki višini in z enako identiteto) je uveljavljala tudi z nasprotno tožbo, kar pomeni, da je z vložitvijo dveh hkratnih nasprotnih zahtevkov o isti stvari povzročila litispendenco. Zato je edina nepravilnost v odločitvi prvostopnega sodišča, ki je pobotni ugovor zavrnilo, v tem, da bi ga moralo na podlagi 189. čl. ZPP zavreči, ta nepravilnost pa se v pritožbenem postopku ne odpravlja.

2.2. Nasprotna tožba Sodišče prve stopnje je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo iz razlogov, ker tožena stranka svojih pomanjkljivih trditev ni dopolnila, za svoje navedbe pa ni predložila ustreznih dokazov. Prav tako je toženi stranki očitalo nejasnost in nekonciznost pri pravni opredelitvi svojih zahtevkov. Očitek je sicer utemeljen, kar pa sodišča ne odvezuje dolžnosti, da samo opravi pravno kvalifikacijo spora, saj je stranka dolžna zatrjevati le dejstva, na katera opira svoje zahtevke oz. ugovore.

Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala povrnitev stroškov odprave napak in škode. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka podala nezadostno trditveno podlago, saj ni navedla nobenih dejstev o tem, na kakšen način naj bi ji zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine nastala škoda v zatrjevani višini in v čem se izkazuje zatrjevano zmanjšanje njenega premoženja. O višini škode in vzročni zvezi tožba ne vsebuje ničesar. Ne gre za nepopolnost tožbe, saj le ta omogoča individualizacijo zahtevka, pač pa za njeno nesklepčnost (neizkaz pravotvornih dejstev, ki bi bili podlaga za ugoditev zahtevku).

Preostali del nasprotnega tožbenega zahtevka se nanaša na povrnitev stroškov, ki bodo po oceni tožene stranke potrebni za odpravo napak izvršenega dela, kar tožena stranka opredeli kot ugovor znižanja plačila.

Tretji odstavek 639. člena OZ določa tri jamčevalne zahtevke, med katerimi lahko izbira naročnik, ki je podjemnika pravilno obvestil o napaki in zahteval njihovo odpravo; med njimi sta odprava napake na podjemnikov račun in znižanje plačila. Pri zahtevku na znižanje plačila in zahtevku na odpravo napak na račun izvajalca gre za dva različna zahtevka, ki se med seboj izključujeta. Znižanje plačila se v skladu s 640. členom OZ opravi v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako. Zato mora stranka, ki uveljavlja ugovor znižanja plačila, predvsem navesti, kolikšna je vrednost izvršenih del z napako, in v zahtevku terjati le razliko med obema vrednostima. Tega tožena stranka ni niti zatrjevala niti zahtevala. Njena terjatev, ki jo uveljavlja z nasprotno tožbo, torej nima značilnosti ugovora znižanja plačila, pač pa ima vsebino, ki pritiče drugemu jamčevalnemu zahtevku, plačilu stroškov odprave napak po drugem izvajalcu. Vendar gre pri tem le za napačno materialnopravno opredelitev ugovora, zato ni ovire, da sodišče njenega zahtevka ne bi moglo obravnavati na pravilni podlagi, kot zahtevek za odpravo napak na račun izvajalca.

Ker pa prvostopno sodišče ni opravilo pravne kvalifikacije terjatve tožene stranke, je izostala tudi temeljitejša obrazložitev njegove odločitve o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi. Razen glede višine zahtevka ni razvidno, glede katerih drugih relevantnih dejstev so bile po mnenju prvostopnega sodišča trditve in dokazi tožene stranke nezadostni. Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo zaključek o pomanjkljivi trditveni in dokazni podlagi le glede višine zahtevka po nasprotni tožbi.

Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov, ki ji bodo nastali z odpravo napak, ki jih šele bo odpravila. Ni ji mogoče očitati, da jih ni konkretizirala po vrsti, res pa je višino posameznih zneskov določila „po prostem preudarku“, saj ni navedla nobenih dejstev, na podlagi katerih je ocenila, da bo npr. odstranitev podkonstrukcije terjala prav 2.500.000,00 SIT, zamenjava oblog 6.000.000,00 SIT itn.. Trditvena podlaga tožbe tako ne omogoča preizkusa, zakaj prav ti zneski in ne drugačni, vendar pa gre v obravnavanem primeru po mnenju pritožbenega sodišča za takšno pomanjkljivost tožbe, ki bi bila v okviru materialnoprocesnega vodstva sodišča povsem odpravljiva, če se je sodišču zdela odločilna. Ne gre namreč zanemariti okoliščine, da ugotavljanje konkretne višine zneska, potrebnega za odpravo napak (ki še niso bile odpravljene), zahteva ustrezno strokovno znanje, s katerim tožena stranka ne razpolaga. Da bi svojemu trditvenemu bremenu v polni meri zadostila, bi tožena stranka namreč morala poznati tako vzroke napake kot njihov obseg in celotne učinke, takšno breme pa je po mnenju pritožbenega sodišča vsaj za stranko, ki je pripravljena navedena dejstva ugotavljati v pravdi s primernimi dokaznimi sredstvi, prestrogo. Nezadostna trditvena podlaga za dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim stranka ne razpolaga, se lahko v določeni meri tolerira, če stranka predlaga dokaze, s katerimi se bodo ta dejstva lahko v pravdi ugotovila. V kolikšni meri, je odvisno od okoliščin primera in ne nazadnje tudi od presoje sodišča, pri čemer pa je sodišče, če odloči, da teh dejstev v dokaznem postopku ne bo ugotavljalo zaradi pomanjkljivih trditev o njih, dolžno stranko na to opozoriti in jo pozvati k dopolnitvi navedb.

V konkretnem primeru je tožena stranka predlagala dokaz z izvedencem ustrezne stroke tudi za ugotovitev višine stroškov za odpravo napak. Sodišče prve stopnje je ni pozvalo k odpravi pomanjkljivosti v trditveni podlagi, pač pa je njenemu predlogu ugodilo in z določitvijo izvedenca v dokaznem postopku ugotavljalo tudi vrednost odprave napak na izvršenem delu. S tem pa je toženo stranko zavedlo in jo pustilo v prepričanju, da je njena trditvena podlaga zadostna. Zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka iz razlogov nepopolnosti tožbe je bila torej za toženo stranko presenečenje. Opustitev materialnopravnega vodstva predstavlja v konkretnem primeru bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost sodbe in na katero smiselno opozarja tudi pritožba, zaradi katere je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zahtevek iz naslova odprave napak razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo treba po odpravi pomanjkljivosti s strani tožene stranke, če jih bo sodišče zahtevalo, zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi vsebinsko obravnavati. Tudi o stroških postopka bo sodišče moralo ponovno odločiti, saj kljub potrditvi sodbe v ugodilnem delu njihova odmera ne ustreza stanju spisa po razveljavitvi zavrnilnega dela. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).