Jedro

Po tem, ko je preizkus terjatev že opravljen, od upnika ni mogoče zahtevati, da prijavo terjatve oziroma ločitvene pravice umakne, glede na to, kako je v ZFPPIPP predviden potek postopka po preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.

Ker pa je tožena stranka takoj po prejemu tožbe pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, je v okoliščinah danega primera utemeljena uporaba 157. člena ZPP. Uporaba te določbe pa narekuje odločitev, da tožeča stranka nosi sama svoje pravdne stroške.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v višini 908,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.

2. Tožena stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dne 28. 6. 2017 v tej zadevi izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti. Ker je tožeča stranka naknadno, v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP priglasila stroške postopka, je sodišče le-te odmerilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške. Zato je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 908,50 EUR z obrestmi.

6. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da bi pri odločitvi o stroških postopka moralo uporabiti določbo 157. člena ZPP, po kateri mora v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, tožnik povrniti toženi stranki pravdne stroške. Tožena stranka navaja, da je vztrajala pri ločitveni pravici, saj je od UE dne 26. 8. 2016 prejela obvestilo št. 000, da je bilo priklopno vozilo znamke ... reg. št. ..., ID št. ..., dne 6. 6. 2014 sicer odjavljeno iz prometa, da pa je po podatkih UE še vedno v lasti stečajnega dolžnika S. d. o. o. - v stečaju. Izpostavlja, da stečajni upravitelj zoper stečajnega dolžnika oziroma zoper njegove odgovorne osebe tudi ni vložil kazenske ovadbe zaradi oškodovanja upnikov, če je že štel, da priklopnega vozila ni. Tožena stranka je na podlagi navedenega štela, da se bo priklopno vozilo zagotovo pojavilo in bo vključeno v stečajno maso. Ko je postalo jasno, da priklopnega vozila resnično ni, pa se je s tem dejstvom sprijaznila in pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka trdi, da ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo. Zato bi ji bila tožeča stranka celo dolžna povrniti stroške postopka. Ker pa tožena stranka stroškov ni priglasila, meni, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede na podatke, s katerimi je razpolagala, v stečajnem postopku nad tožečo stranko utemeljeno prijavila tudi ločitveno pravico na zgoraj navedenem priklopnem vozilu, za poplačilo svoje terjatve v višini 17.705,96 EUR. Upravitelj je ločitveno pravico prerekal. Zato je bil v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP1 v zvezi s 4. točko drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP napoten, da vloži tožbo na ugotovitev neobstoja prerekane ločitvene pravice, kar je dne 28. 2. 2017 tudi storil. Ker je torej upravitelj postopal v skladu z napotitvenim sklepom sodišča prve stopnje in ker toženi stranki ni mogoče očitati, da bi glede na podatke, s katerimi je razpolagala, morala vedeti, da priklopnega vozila v stečajni masi ni, tudi ni mogoče zaključiti, da je dala povod za tožbo že s tem, ko je prijavila ločitveno pravico za poplačilo svoje terjatve na navedenem vozilu v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi navedbi tožeče stranke, da bi tožena stranka po tem, ko ji je bila ločitvena pravica prerekana, prijavo ločitvene pravice lahko umaknila in s tem preprečila to pravdo. Po tem, ko je preizkus terjatev že opravljen, namreč od upnika ni mogoče zahtevati, da prijavo terjatve oziroma ločitvene pravice umakne, glede na to, kako je v ZFPPIPP predviden potek postopka po preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.

8. Ker pa je tožena stranka takoj po prejemu tožbe pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, je v okoliščinah danega primera utemeljena uporaba 157. člena ZPP. Uporaba te določbe pa narekuje odločitev, da tožeča stranka nosi sama svoje pravdne stroške.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

1 Tožena stranka je zastavno pravico na omenjenem vozilu pridobila na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Kočevju I 143/2014, vpisana pa je tudi v Register zastavnih pravic na premičninah, ki se vodi pri AJPES.