Jedro

Res se je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZOR v sodni praksi uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje. Vendar to stališče temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira in je zato šele takrat znan dejanski obseg škode, med zdravljenjem pa se to stanje praviloma izboljšuje ali pa takrat vsaj še obstoji možnost njegovega izboljšanja. Ob takem izhodišču pa je v posameznih primerih mogoča tudi situacija, da je oškodovancu že ob nastanku škode znan njen obseg. V obravnavani zadevi sta obe sodišči ugotovili prav to.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti tožencu 129.700 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, do katere je po tožničinih trditvah prišlo zaradi uporabe napačnega materiala pri izdelavi zobne proteze, ki jo je podložil toženec in ji s tem povzročil zdravstvene težave oziroma trajno zastrupitev. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesna kršitev je podana, ker je sodišče prve stopnje odločilo le o delu tožbenega zahtevka, in sicer samo o 5.000.000 SIT, čeprav je tožnica ves čas postopka zahtevala 50.000.000 SIT. Revizija meni, da je nelogičen zaključek obeh sodišč, da naj bi bila tožnici škoda znana že 11.11.1997. Sodišči sta spregledali, da ne gre samo za fizične bolečine, ki so dejansko nastopile neposredno po samem škodnem dogodku, temveč za vse nevšečnosti med zdravljenjem, za sekundarni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tožnica ni takoj prestala vseh bodočih nevšečnosti med zdravljenjem, ni takoj shujšala za 15 kg in ni vnaprej pretrpela vseh duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožničino zdravljenje gotovo ni bilo zaključeno 11.11.1997, ko se tudi še ni vedelo, da tožnice ni več mogoče pozdraviti zaradi trajne zastrupitve. Očitno neupravičena je bila zavrnitev dokaznega predloga za izvedenca medicinske stroke, ki bi sodišču prve stopnje lahko pojasnil, da tožnici škoda na dan škodnega dogodka ni mogla biti znana.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu (tretji odstavek 375. člena ZPP). Ta v odgovoru na revizijo pojasnjuje, zakaj so tožničine trditve o višini njenega tožbenega zahtevka netočne in neresne. Upira se revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava, ker ugotovitev obeh sodišč temelji na tožničinih tožbenih navedbah in njeni izredno določni izjavi ob zaslišanju. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 367. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR - ki ga je treba v tej pravdni zadevi na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika uporabiti zato, ker je sporno obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo novega zakonika) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Res se je na podlagi navedene zakonske določbe v sodni praksi uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje. Vendar to stališče temelji na izhodišču, da se s končanim zdravljenjem zdravstveno stanje oškodovanca stabilizira in je zato šele takrat znan dejanski obseg škode, med zdravljenjem pa se to stanje praviloma izboljšuje ali pa takrat vsaj še obstoji možnost njegovega izboljšanja. Ob takem izhodišču pa je v posameznih primerih mogoča tudi situacija, da je oškodovancu že ob nastanku škode znan njen obseg. V obravnavani zadevi sta obe sodišči ugotovili prav to. Njuna ugotovitev temelji na skladnosti tožničinih trditev v tožbi in njene izpovedi. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da je takoj po vstavitvi podložene proteze, to pa je bilo 11.11.1997, začutila pekoče bolečine v ustih, da so ji usta začela zatekati in je zato po nekaj urah protezo odstranila, da je še isto noč dobila visok pritisk in občutila slabost, naslednji dan pa je zdravnik ugotovil vnetje v ustih. V tožbi je zatrjevala tudi neprestana vnetja ustne votline, širjenje bolečin v glavo in težave z ravnotežjem, pa tudi, da se vse to vleče že skoraj pet let. Tožbo je vložila 6.9.2001. Enaka je bila tudi njena izpoved, ko jo je sodišče na naroku 3.6.2002 zaslišalo kot stranko. Na izrecno vprašanje sodišča je ponovno potrdila, da ima težave od 11.11.1997, ko ji je toženec naredil protezo. Zato obe sodišči tudi poudarjata, da je tožnica s svojo izpovedjo izredno določno potrdila svoje trditve, da so njene bistvene zdravstvene težave nastopile takorekoč v trenutku, ko je namestila v usta protezo (ki pa jo je toženec s podložitvijo le korigiral).

Ob taki dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bil tožnici v novembru 1997 znan obseg zatrjevane škode, so neupoštevne njene revizijske trditve o takrat še nedokončanem zdravljenju. Poleg tega je glede kasnejših številnih pregledov sama povedala, da so ji vsi zdravniki povedali, da ji ne morejo pomagati, ker gre za trajno stanje. Tožnica tudi ne more uspeti s trditvijo, da je zaradi zdravstvenih težav shujšala za 15 kg, ker je ta trditev predstavljala nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnica v pritožbi ni niti navedla, zakaj tega novega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dejstvo, da zatrjevano škodno stanje še traja, na začetek in končanje teka zastaralnega roka ne vpliva. Trditve o neupravičeni zavrnitvi dokaznega predloga za izvedenca, ki bi potrdil, da tožnici na dan škodnega dogodka ni bil znan obseg škode, predstavljajo glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljen poskus izpodbiti pravilnost te odločilne dejanske okoliščine.

Po ugotovitvi, da je bil tožnici znan obseg škode v novembru 1997, tožbo pa je vložila 6.9.2001, sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in tožničine pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz prvega odstavka 376. člena ZOR.

Tožnica neutemeljeno očita obema sodiščema procesno kršitev, ker da naj ne bi odločili o celotnem tožbenem zahtevku. Če bi bilo res tako, bi tožnica imela možnost predlagati sodišču prve stopnje, naj izda dopolnilno sodbo, česar pa ni storila. Vendar v obravnavani zadevi tožnica ni zahtevala plačila 50.000.000 SIT, ampak 5.000.000 SIT odškodnine. To jasno izhaja iz njenega tožbenega zahtevka in tožbenih navedb. Tožnica v postopku na prvi stopnji tožbenega zahtevka ni zvišala, saj le navedba višjega zneska v uvodu dveh vlog ne predstavlja spremembe tožbe. Šele v drugi pritožbi (prva naj bi bila po njenih navedbah le pomotoma poslani osnutek, ki pa se prav in samo glede te okoliščine razlikuje od druge) je navedla, da zahteva 50.000.000 SIT odškodnine, ker naj bi ji toženec uničil življenje. Pritožbeno sodišče te trditve utemeljeno ni obravnavalo, saj sprememba tožbe na pritožbeni stopnji glede na prvi odstavek 184. člena ZPP ni več mogoča. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo.

Tožnica svojih revizijskih stroškov ni priglasila, zato o njih ni bilo treba odločiti. Toženec je na podlagi ustreznih zakonskih določb uresničil pravico do odgovora na revizijo, v katerem je tudi ustrezno argumentiral svoja stališča, zakaj revizijski razlogi niso utemeljeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mu mora tožnica povrniti stroške revizijskega odgovora, ki jih je na podlagi odvetniške in taksne tarife odmerilo na 129.700 SIT.