Jedro

Dolžnik v ugovoru smiselno priznava obstoj poslovnega razmerja, ko pravi, da je L. D. naročala stvari "v mojem imenu in na našo firmo".

Tako iz samega dolžnikovega ugovora izhaja, da je bilo sporno blago pravnoveljavno naročeno v imenu dolžnika kot kupca, zato je slednji naročeno blago dolžan tudi plačati. Kupoprodajno razmerje je nastalo med dolžnikom in upnikom tega postopka, na to razmerje pa ne vpliva nadaljnja usoda blaga, kot neutemeljeno ugovarja dolžnik.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve 387.036,30 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je dejanski dolžnik v tej zadevi C. d.o.o., katerega lastnica je L. D.. Omenjena je v dolžnikovem imenu in na njegovo firmo naročala stvari za ponovno odprtje svoje živilske trgovine. Dolžnik dejansko z naročenim blagom nima nič.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni obrazložen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru smiselno priznava obstoj poslovnega razmerja, ko pravi, da je L.D. naročala stvari "v mojem imenu in na našo firmo", kar si pritožbeno sodišče razlaga tako, da je imenovana naročala v imenu in na račun dolžnika. Tako iz samega dolžnikovega ugovora izhaja, da je bilo sporno blago pravnoveljavno naročeno v imenu dolžnika Y d.o.o. kot kupca, zato je slednji naročeno blago dolžan tudi plačati. Kupoprodajno razmerje je nastalo med dolžnikom in upnikom tega postopka, na to razmerje pa ne vpliva nadaljnja usoda blaga, kot neutemeljeno ugovarja dolžnik.

Razmerje med dolžnikom in v ugovoru omenjano L.D. na dolžnikovo obveznost do upnika iz naslova v tem postopku izterjevanih računov ne vpliva. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da dolžnik ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve, da naj bi blago dejansko prejela L. D. oz. C. d.o.o. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni obrazložil svojega ugovora v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neobrazložen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.