Jedro

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-313/2013-86 razveljavilo ZDavNepr in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, torej tudi VI. poglavje ZSZ/1984 in občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se po določbi drugega odstavka 60. člena ZSZ/1984 plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe, pri čemer je poslovna površina, kot to določa četrti odstavek istega člena, čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Katera površina je relevantna za odmero NUSZ, torej določa že zakon, tj. ZSZ/1984, po katerem je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani k njim.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, navedeno v uvodu te sodbe, pod 1. točko izreka tožniku kot zavezancu odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: MO NG) za leto 2016 za lokacijo ..., in sicer za stavbni del 2303-... v površini 1.063,10 m2 in za stavbni del 2303-... v površini 301,30 m2, ob upoštevanju, da gre za 2. območje ter hotelsko dejavnost, v skupnem znesku 3.051,24 EUR. Iz nadaljevanja izreka izhaja, da je tožnik v celoti poravnal znesek 5.804,41 EUR, ki mu je bil prvotno odmerjen iz naslova NUSZ za leto 2016 po odločbi št. DT 4224-4153/2016-013506-11-135-01 z dne 20. 6. 2016, in da razlika med plačanim in po izpodbijani odločbi odmerjenim zneskom znaša 2.753,17 EUR ter se tožniku vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od izdaje te odločbe, skupaj z obrestmi od dne plačila do dne izdaje te odločbe v znesku 352,95 EUR ter nadaljnjimi obrestmi od 15. 3. 2018 do dne vračila, pri čemer se najprej pobotajo morebitne druge zapadle neplačane davčne obveznosti (2. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. točka izreka) in da tožnik trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila izdana po tem, ko je na tožnikovo pritožbo Ministrstvo za finance odpravilo prvotno odmerno odločbo z dne 20. 6. 2016. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ upošteval napotilo navedenega drugostopenjskega organa, da je Upravno sodišče v svoji praksi že zavzelo stališče, da je Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Nova Gorica (Uradni list RS, št. 95/2014, v nadaljevanju: Odlok/2014) nezakonit, in zato postopal po občinskem odloku, ki je veljal na dan 31. 12. 2013, to je Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo, št. 10/1997, in spremembe, v nadaljevanju: Odlok), kar vključuje tudi upoštevano vrednost točke 0,004659 EUR. MO NG je z dopisom št. 42203-143/2016-8 z dne 12. 3. 2018, katerega vsebina je citirana v obrazložitvi odločbe, posredovala podatke, potrebne za odmero NUSZ za leto 2016. Prvostopenjski organ se sklicuje na relevantne določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/1984, in spremembe, v nadaljevanju: ZSZ/1984), v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/1997, v nadaljevanju: ZSZ/1997), in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter na določbe Odloka, ki urejajo plačilo NUSZ za zazidana stavbna zemljišča po posameznih conah glede na namembnost (glej zlasti 2., 6., 6.a in 10. člen). Pojasnjuje še, da je na podlagi 8. in 9. člena Odloka višina NUSZ odvisna od osnove, to je površine v m2, stopnje obremenitve, izražene z določenim številom točk (odvisno od cone, v kateri se nahaja stavbno zemljišče, in namembnosti stavbe oziroma zemljišča), ter vrednosti točke, določene v 12. členu Odloka. Letni znesek NUSZ se izračuna tako, da se površino objekta oziroma zemljišča pomnoži z določenimi točkami, vrednostjo točke in številom mesecev. Za leto 2016 je bilo tako tožniku odmerjeno NUSZ za zadevna stavbna dela na lokaciji ... s prej navedenimi površinami, ob upoštevanju, da gre za 2. območje in hotelsko dejavnost, kar je ovrednoteno s 40 točkami ter ob vrednosti točke 0,004659 skupaj znaša 3.051,24 EUR. Nato prvostopenjski organ utemelji še ostali del izreka, pri čemer se sklicuje zlasti na relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-13-261/2019-2 z dne 6. 8. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo. V svoji obrazložitvi pojasnjuje, da izpodbijana odločba temelji na določbah ZSZ/1984 in Odloka. V skladu s 56. členom ZSZ/1997 se namreč tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002) dne 1. 1. 2003, v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/1984. Navedena predpisa (VI. poglavje ZSZ/1984 in Odlok) sta sicer po določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/2013, v nadaljevanju ZDavNepr) z uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2014) prenehala veljati, vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 razveljavilo ZDavNepr in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/1984 in na njegovi podlagi izdani občinski odloki. Na podlagi 58. člena ZSZ/1984 se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. NUSZ določi občinska skupščina oziroma sedaj občinski svet v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer se upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih ter merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/1984). Na podlagi 62. člena tega zakona mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali njenega dela.

4. Drugostopenjski organ v zvezi z ugovorom, da zadevno stavbno zemljišče leži izven naselja Solkan, na jugozahodnem pobočju Svete gore nad Solkanom in da zato spada v 4. cono iz 11. člena Odloka, obrazloži, da po 11.b členu Odloka 2. cona obsega tudi območje naselja Solkan in da se zadevno stavbno zemljišče nesporno nahaja v tem naselju, saj ima naslov ..., Solkan, zato se uvršča v 2. cono, kot je bilo pravilno upoštevano. Glede ugovora, da je pri odmeri treba upoštevati koristno, ne pa neto tlorisno površino, ugotavlja, da Odlok v 6. členu določa, da je osnova za odmero nadomestila za zazidano stavbno zemljišče koristna površina stavbe, pri čemer podrobneje ne pojasni, kaj je to. Drugostopenjski organ se v tej zvezi sklicuje na določbe 60. člena ZSZ/1984, ki napotujejo na upoštevanje čiste tlorisne površine, ter pojasnjuje, da po podatkih registra nepremičnin (v nadaljevanju: REN), uradne in javno dostopne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS), površina zadevnih stavbnih delov znaša 1.063,10 m2 in 301,30 m2, kar je bilo upoštevano pri odločitvi.

5. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, ker meni, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega so bila bistveno kršena pravila postopka, saj sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti. Odločba je utemeljena na podatkih REN glede površine stavbnih delov, vendar upravni organ ni pojasnil, katere podatke iz evidence GURS je uporabil, zato jih ni mogoče preveriti. Organa obeh stopenj zmotno tolmačita in uporabljata 6. člen Odloka glede tega, kaj je šteti za koristne površine stavbe. Površina nepremičnine ni zemljiškoknjižni, temveč katastrski podatek (5. točka prvega odstavka 73. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju: ZEN), zato je treba upoštevati podatek, vpisan v katastrski evidenci. Koristna površina je tisti del uporabne površine stavbe, ki stavbne površine reducira s faktorji (npr. balkon 0,25). Tožnik v spis vlaga popis prostorov in površin, kakršne so navedene v gradbenem dovoljenju. S temi podatki razpolaga tudi upravni organ. Seštevek vseh površin iz popisa vseh prostorov znaša 1.365,05 m2. Izpodbijana odločba je odmerila NUSZ za skupaj 1.364,40 m2, torej za celotne nepremičnine poslovnih prostorov tožnika.

6. Kot nadalje navaja tožnik, je Vlada sprejela Uredbo o enotni klasifikaciji vrst objektov (Uradni list RS, št. 109/2011, v nadaljevanju: Uredba) s pojasnili. GURS pa je 14. 2. 2013 pod št. 35331-33/2007-27 izdal Navodilo "Prostori, katerih površina se glede na dejansko rabo dela stavbe upošteva pri izračunu uporabne površine" (v nadaljevanju: Navodilo), ki se uporablja od 22. 2. 2013. Iz poglavja Uporabna površina dela stavbe v gostinski rabi izhaja, da se pri določitvi uporabne površine ne upošteva površin tehničnih prostorov in/ali komunikacijskih površin stavbe, to je površin stopnišč, parkirišč, vhodnih avl, skupnih hodnikov, pisarn, strojnice, pralnice, skupnih kuhinj, skladišč, dvigal, skupnih sanitarij in podobnih skupnih prostorov. Tehnični prostori so tudi klet, shramba za živila, sušilnica, drvarnica, kurilnica, delavnica, garderoba, terase (odprte, zaprte), balkoni (odprti in zaprti), lože (odprte in zaprte). Upravni organ je brez podlage odmeril NUSZ tudi za vse tehnične prostore, ki jih ni posebej niti opredelil, ampak vse štel v izračun uporabnih površin. Po tožnikovem izračunu je uporabnih površin le 627,10 m2, kot je navedel že v dosedanjem postopku. Kot še navaja, iz spiska prostorov izhaja, da se prostori po isti ali podobni namembnosti ponavljajo. Razlog je v tem, da tožnik ne trži vsakega prostora posebej, ampak po njegovem izračunu razliko med 627,10 m2 uporabnih in 1.350 m2 skupnih površin predstavljajo tehnični, dodatni prostori, ki služijo kvaliteti ponudbe. Upravnemu organu očita, da se v izpodbijani odločbi ni opredelil do konkretnih navedb o pravni podlagi za obračun nadomestila. Tožnik je v tožbi kot dokaze navedel izpodbijano in drugostopenjsko odločbo, vpogled v upravni spis, Navodilo ter popis prostorov in površin (z ročno pripisano naslovno oznako "izsek iz gradbenega dovoljenja"). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in v zvezi z njo tudi drugostopenjsko odločbo odpravi. Priglaša stroške postopka in s tem uveljavlja njihovo povračilo.

7. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih. Ker Odlok ne opredeljuje pojma koristna površina, je ob tem, da je bil izdan na podlagi ZSZ/1984, vsebino navedenega pojma treba razlagati v luči tega zakona, ki v drugem odstavku 60. člena določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od poslovne površine stavbe, to pa je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju istega člena, čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim. Tožbi priloženi popis prostorov in površin je glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) nedovoljena novota, saj ga tožnik v upravnem postopku ni predložil, četudi je to možnost imel, tudi sicer pa ta dokaz ni primeren za dokazovanje upoštevne površine. Pri ugotavljanju čiste tlorisne površine je treba izhajati iz neto tlorisne površine stavbe, kot izhaja iz REN. Občina ne more voditi evidence o nepremičninah, iz katere bi izhajala drugačna površina stavb, saj je uradna in splošno dostopna evidenca ravno kataster stavb, ki je del REN. Takšna uporaba predpisa izhaja tudi iz prvega odstavka 218.c člena ZGO-1, ki se na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13-86 še vedno uporablja v postopkih odmere NUSZ (tako tudi sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 881/2018). Toženka zato predlaga, da se tožba zavrne.

8. S sklepom št. III U 227/2019-10 z dne 19. 5. 2022 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9. Sodišče je v tem upravnem sporu 21. 6. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, katere se je za tožnika udeležil njegov pooblaščenec, odvetnik A. A., toženko pa je kot pooblaščenec zastopal B. B., univ. dipl. pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Ob oklicu zadeve je pristopil tudi C. C., ki je navedel, da je tožnik tudi njega pooblastil za zastopanje v tem sporu. Po pojasnilu, da je glede na zakon (tretji odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pooblaščenec lahko samo oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, je C. C. izjavil, da takšnega izpita nima. Kot tožnikov pooblaščenec je tako v tem upravnem sporu nastopal le odvetnik A. A., ki so mu bile na obravnavi izročene kopije dopisa MO NG z dne 12. 3. 2018 s prilogo ter kopije izpisov iz evidence GURS za stavbna dela št. 1 in št. 2 stavbe št. ..., stoječe na parceli št. 000 k.o. 2303 Solkan, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve.

10. Tožnikov pooblaščenec je podal predlog za zaslišanje C. C. kot priče, ker je arhitekt in bo znal povedati, katere zakonske podlage oziroma standarde je dolžan upoštevati pri izdelavi arhitekturne in gradbene dokumentacije. Izdelal je tudi vso potrebno gradbeno dokumentacijo, na podlagi katere se je postaja gondolske žičnice preuredila v restavracijo, zato so mu poznani prostori in uporabnost objekta. Sicer pa tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in predlaganih dokazih. Tudi toženka je po pooblaščencu vztrajala pri svojih navedbah. Predlogu za zaslišanje C. C. je nasprotovala, saj priča ne more biti zaslišana o uporabi materialnega prava. Dokumentacija glede arhitekturne zasnove tekom upravnega postopka ni bila predložena in tudi ni relevantna za odločitev. Sicer pa je, kolikor je toženki znano, predloženi popis prostorov nastal okrog leta 1970, kar je povedal tožnik ob zaslišanju v zadevi III U 226/2019. Z zaslišanjem C. C. bi v postopek skozi zadnja vrata pripeljal izvedenca. V vsakem primeru pa gre pri tem dokaznem predlogu za novoto. V podporo svojim materialnopravnim stališčem pa se je toženka sklicevala na sodbo v zadevi I U 2654/2017. Tožnikov pooblaščenec je izjavil, da je seznanjen z navedeno sodbo, ter dodal, da bi C. C. znal povedati o uporabi tlorisne površine. Navedba, da naj bi popis prostorov nastal leta 1970, je zmotna, pri čemer izpostavlja, da je bila gondolska postaja vzpostavljena leta 1968, tožnik je nepremičnine kupil leta 1994 in leta 1998 pričel s sanacijo objekta, leta 2006 pa odprl restavracijo. To pomeni, da so sedanje tlorisne površine nastale leta 2006, dokumentacija v tej zvezi pa od leta 1996 dalje. Tožnikov pooblaščenec se je skliceval na šesti odstavek 4. člena Odloka o ureditvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v MO NG ter nadalje navajal, da je GURS leta 2011 izdala tehnična navodila in primere za izračun površin prostorov in delov stavb, kjer je opisano, kaj je uporabna površina lokala oziroma hotela, in po katerih se pri določitvi te površine ne upošteva površin tehničnih prostorov in/ali komunikacijskih površin stavbe. Tožnik se sklicuje tudi na Slovenski standard SIST ISO 9836 iz aprila 2000, ki v točki 515 določa, kaj so neto tlorisne površine, od točke 517 naprej pa, kaj so uporabne površine. Pooblaščenec toženke je navedel, da se omenjeni Odlok o ureditvi nadomestila za obravnavano razmerje ne more uporabiti, saj se uporablja šele od 1. 1. 2018 dalje. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na navodilo GURS, ker je to navodilo, kako se izračunava uporabna površina, ne pa navodilo o tem, katera površina se uporablja pri odmeri NUSZ. Tožnikov pooblaščenec je izjavil, da je tožnik seznanjen z listinami, ki se nahajajo v upravnem spisu, in njihovo vsebino.

11. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa zadeve, med katerimi sta tudi izpodbijana in drugostopenjska odločba, ter listino izsek iz gradbenega dovoljenja - popis prostorov in površin (v sodnem spisu priloga A4) ter Navodilo GURS (v sodnem spisu priloga A5). Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C. C. je sodišče zavrnilo, saj navedenega dokaza v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati že zato, ker gre za nedopustno novoto v smislu določb tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1. Tožnik je namreč, čeprav je imel možnost to storiti že v upravnem postopku v pritožbi, ta dokazni predlog podal šele v upravnem sporu, ne da bi obrazložil upravičene razloge za to. Pooblaščenca obeh strank na glavni obravnavi nista podala ugovorov na dokazni sklep in dokazovanje in tudi ne dodatnih navedb.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju MO NG za leto 2016, temelji na zakonih, na katere se sklicujeta že prvo- in drugostopenjski organ, ter na določbah Odloka, kot so veljale 31. 12. 2013, ki so bile v ponovnem postopku uporabljene skladno z napotilom drugostopenjskega organa, to pa je bilo dano upoštevajoč sodno prakso Upravnega sodišča. Slednje je namreč že v sodbi I U 775/2016 z dne 7. 3. 2017 (in nato tudi v drugih zadevah, npr. sodbi III U 185/2016 z dne 27. 12. 2018) pojasnilo, da MO NG ni imela zakonske podlage za sprejem Odloka/2014. Iz tega razloga tudi v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo določb Odloka/2014, čemur tožnik niti ne ugovarja. Kolikor se v tem upravnem sporu sklicuje na določbe (šestega odstavka 4. člena) Odloka o ureditvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Nova Gorica (Uradni list RS, št. 79/17, v nadaljevanju: Odlok/2017), temu ni mogoče slediti glede na to, da je bil Odlok/2017 sprejet 21. 12. 2017 in se je, kot je izpostavila že toženka, začel uporabljati 1. 1. 2018, zato ga za odmero NUSZ za leto 2016 ni mogoče uporabiti (drugačno stališče tudi glede na določbe 155. člena Ustave Republike Slovenije ni mogoče).

14. V obravnavani zadevi je, kot sledi iz navedb strank, sporna površina poslovnih prostorov, ki je bila upoštevana pri odmeri NUSZ, glede na to, da Odlok v 6. členu določa, da je osnova za odmero nadomestila za zazidano stavbno zemljišče koristna površina stavbe, pri čemer podrobneje tega pojma ne pojasnjuje. Konkretno je sporno, ali bi bilo pri odmeri NUSZ treba upoštevati uporabno površino stavbe, za kar se zavzema tožnik, ali se upošteva neto tlorisna površina, za kar se zavzema toženka.

15. Kot izhaja že iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/2013-86 razveljavilo ZDavNepr in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, torej tudi VI. poglavje ZSZ/1984 in občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se po določbi drugega odstavka 60. člena ZSZ/1984 plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe, pri čemer je poslovna površina, kot to določa četrti odstavek istega člena, čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Katera površina je relevantna za odmero NUSZ, torej določa že zakon, tj. ZSZ/1984, po katerem je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani k njim. Ta definicija pa, kot je Upravno sodišče pojasnilo že v sodbi I U 2654/2017, po vsebini ustreza pojmu neto tlorisne površine iz standarda SIST ISO 9836, na uporabo katerega napotuje 207. člen ZGO-1 (ki se je uporabljal v času, na katerega se nanaša odmera NUSZ) in po katerem neto tlorisna površina pomeni površino med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5.1.). Ta površina se deli na uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino. Tako tehnična površina, ki pomeni tehnične inštalacije, ki oskrbujejo stavbo ali njen del (točka 5.1.8.1.), kamor sodijo npr. inštalacijske cevi za odvod odpadne vode, inštalacije za oskrbo z vodo, sistemi za ogrevanje in podobno, kot tudi komunikacijska površina, kamor spadajo površine za komunikacijo znotraj stavbe (npr. stopnišča, hodniki, čakalnice in podobno; točka 5.1.9.1.), so del neto tlorisne površine, saj gre za prostore, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom; pri čemer za odmero NUSZ ni relevantno, ali zavezanec te prostore tudi dejansko uporablja. Določb Odloka ni mogoče tolmačiti oziroma uporabljati v nasprotju s tem, kar izhaja iz zakona, ki je podlaga za sprejem Odloka. Tožbeni ugovori v smeri, da bi moralo biti NUSZ odmerjeno ob upoštevanju uporabne površine zadevnih delov stavb, torej niso utemeljeni. Za odmero NUSZ po povedanem ni relevantna uporabna (ali uporabljana) površina in zato tudi ne Uredba ali navodila GURS, na katera se v tem smislu sklicuje tožnik.

16. Glede na relevantno pravno ureditev in že oblikovano sodno prakso je torej treba nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča odmeriti ob upoštevanju neto tlorisne površine poslovnega objekta, pri čemer ni podlage za upoštevanje specifik objekta, kot v tožbi predlaga tožnik. Prvostopenjski organ je torej ravnal pravilno, ko pri obračunu NUSZ v izpodbijani odločbi ni upošteval zgolj uporabne površine, ampak je za del stavbe z oznako 2303-... upošteval (neto tlorisno) površino 1063,10 m2 in za del stavbe z oznako 2303-... (neto tlorisno) površino 301,30 m2, tj. podatke, ki so razvidni iz REN kot uradne evidence GURS, katerih izpisi se nahajajo v upravnem spisu in so bili na obravnavi predočeni tožnikovemu pooblaščencu.

17. V že omenjeni sodbi I U 2654/2017 je sodišče tudi izpostavilo, da mora po prvem odstavku 218.c člena ZGO-1 občina za namene nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča uporabiti podatke, ki so vpisani v kataster stavb kot katastrski ali registrski podatki v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, lahko pa uporabi podatke iz tega katastra, ki so prevzeti iz drugih evidenc. V obravnavani zadevi so bili skladno s citirano določbo upoštevani podatki o neto tlorisni površini zadevnih delov stavb, ki izhajajo REN. V tej zvezi sodišče še pojasnjuje, da je REN večnamenska zbirka podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi (glej 96. člen za obravnavano obdobje relevantnega ZEN). V REN se vodijo med drugim podatki o parcelah iz zemljiškega katastra ter podatki o stavbah in delih stavb iz katastra stavb (prvi odstavek 98. člena ZEN), in sicer se podatki iz zemljiškega katastra in katastra stavb povzamejo v REN (100. člen ZEN). V katastru stavb pa se površina stavbe in površina dela stavbe določita kot neto tlorisna površina, v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb (prvi odstavek 78. člena ZEN). Poleg tega se v katastru stavb vodi tudi uporabna površina dela stavbe in površine prostorov, ki pripadajo delom stavbe, glede na namen uporabe (drugi odstavek 87. člena ZEN). Glede na obrazloženo so bili torej v obravnavani zadevi pri odmeri pravilno upoštevani podatki o površini delov stavbe, ki izhajajo iz uradne evidence REN, v katero se povzemajo iz katastra stavb, in ki predstavljajo podatek o (za odmero NUSZ relevantni) neto tlorisni površini delov stavb. Da bi bili v REN oziroma katastru stavb vpisani drugačni podatki o neto tlorisni površini zadevnih delov stavb, tožnik konkretno ni ugovarjal niti na glavni obravnavi, pač pa se, kot sledi iz že navedenega, zavzema za upoštevanje podatkov o uporabni površini (kar jasno izhaja tudi iz vsebine njegove pritožbe zoper izpodbijano odločbo), za kar pa ni podlage.

18. Tožbi priloženi popis prostorov in površin iz istih razlogov, kot so bili pojasnjeni v zvezi s predlaganim zaslišanjem priče C. C., glede na določbe ZUS-1 pomeni nedopustno novoto, ki je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Tudi če ne bi bilo tako, pa tožnik (glede na obrazložena stališča o uporabi materialnega prava, po katerih za odmero NUSZ ni relevantna uporabna, pač pa neto tlorisna površina) s sklicevanjem na omenjeno listino ne bi mogel uspeti: v njej navedena skupna površina 1.365,05 m2 je namreč celo večja od tiste, ki je bila upoštevana pri konkretni odmeri (1.063,10 m2 + 301,30 m2 = 1.364,40 m2).

19. Po presoji sodišča je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v podatkih upravnih spisov ter predpisih, na katere se opira, ugovori tožnika pa niso utemeljeni. V ostalem sodišče sledi razlogom izpodbijane odločbe, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja, ampak le še dodaja, da kot neutemeljen zavrača tudi očitek o bistvenih kršitvah pravil postopka oziroma o neobrazloženosti odločitve. V izpodbijani odločbi so navedeni podatki, ki po obrazloženem lahko vplivajo na odmero NUSZ, ter pravna podlaga za odmero, drugostopenjski organ je te razloge dopolnil glede na pritožbene navedbe, dodatno pa jih je glede na tožnikove navedbe pojasnilo še sodišče v upravnem sporu, v katerem so bile odpravljene tudi pomanjkljivosti vodenja upravnega postopka.

20. Po vsem navedenem je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

21. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.