Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo izpodbijano oceno o delu javnega uslužbenca preizkusiti po vsebini. Ker je s tem, ko je zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena tožnice ni zadosti obrazložena, ugodilo tožbenim zahtevkom, je v sporu preuranjeno odločilo. Delodajalec ima namreč možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Komisije tožene stranke za preizkus ocene z dne 22. 4. 2013 in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 14. 6. 2012 do 31. 12. 2012 z dne 11. 3. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna ponovno oceniti delovno uspešnost tožnice kot javne uslužbenke za leto 2012, skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 688,48 EUR na transakcijski račun pooblaščenke tožnice, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dne 15. 3. 2013 potekal letni razgovor med tožnico in A.A., ki je bila takrat ravnateljica in v zvezi s samo vsebino letnega razgovora presojalo dve različni verziji dogodka. Na eni strani je tožnica izpovedala, da ji je bil ocenjevalni list ponujen tik pred odhodom z letnega razgovora, da je bila presenečena nad oceno „dobro“ kot tudi nad načinom, kako je bil ocenjevalni list spisan, pri čemer ji ni bilo pojasnjeno, kaj naj bi bilo v bodoče bolje ali drugače pri njenem delu, ali kaj je bilo pri njenem delu dobro oziroma slabo. Na drugi strani pa je A.A. izpovedala, da sta se s tožnico pogovarjali o tožničinem delu, da je tožnici povedala stvari, ki so bile moteče pri njenem delu, in ji pojasnila, kako jo je ocenila in izročila ocenjevalni list. O tem, da je bila tožnica ustno seznanjena z razlogi za oceno, izhaja tudi iz tega, da je tožnica na sestanku komisije za preizkus ocene brez težav odgovorila na vse očitke. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da A.A. ni mogoče verjeti. Priča je jasno opisala elemente oziroma dogodke, ki jih je upoštevala pri ocenjevanju po kriteriju samostojnosti, ustvarjalnosti, natančnosti pri opravljanju dela in je s konkretnimi primeri podkrepila oceno nezadovoljivo in tudi druge dogodke, zaradi katerih je tožnico ocenila za nezadovoljivo pri kriteriju kvaliteta sodelovanja in organizacija dela. Priča je pri določanju ocene preizkusila predpostavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Ker sta ravno drugi in četrti kriterij odločilno prispevala k oceni „dobro“, je razumljivo tožnici pojasnila predvsem dogodke, ki so botrovali nezadovoljivi oceni po navedenih kriterijih. Kasneje je priča te elemente podrobno pojasnila tudi komisiji. Ker sodišče ni verjelo priči o tem, da je tekom letnega razgovora tožnici podala temeljite ocene, tudi ni presojalo, če je tožena stranka pravilno vrednotila posamezne kriterije kot so opredeljeni v predpisih. Iz izpovedi tožnice in zaslišanih prič izhaja, da je A.A. pred komisijo prebrala utemeljitev ocene in da je tožnica na utemeljitev ocene odgovorila. Iz izpovedi in izvedenih dokazov torej izhaja, da je komisija razpravljala o tožničinem delu, pri čemer se ni držala zgolj formalnih definicij iz Uredbe, temveč je tožničino delo ocenjevala vsebinsko.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno odločilo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Napačno materialnopravno stališče pa ne pomeni tudi kršitve določb pravdnega postopka.

7. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja sodno varstvo zoper oceno delovne uspešnosti za leto 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v letu 2012 pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu vzgojiteljica. Ravnateljica tožene stranke je tožnico v letu 2012 ocenila z oceno dobro. Ker pa iz ocenjevalnega lista ne izhaja vsebinska opredelitev kriterijev delovne uspešnosti in ker ravnateljica tožene stranke tožnico z vsebino kriterijev za ocenjevanje ni seznanila niti ob samem ocenjevanju niti v celoti kasneje pred komisijo, po zaključku sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji, da se opravi seja komisije, saj ni imela gradiva, na podlagi katerega bi lahko oceno tožnice preizkusila in vsebinsko obravnavala po posameznih kriterijih. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je bil postopek preizkusa ocene pred komisijo nepravilno izveden. Ugotovilo je pomanjkljivosti v postopku ocenjevanja tožničine delovne uspešnosti za leto 2012, zato vsebinskega preizkusa tožničine ocene ni opravilo in je razveljavilo odločitev tožene stranke o letni oceni za leto 2012 in toženki naložilo, da tožnico za to leto ponovno oceni.

8. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami; v nadaljevanju: Uredba), ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17. a člen ZSPJS). V prilogi III Uredbe so podrobneje urejeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje izpodbijano oceno preizkusiti po vsebini. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena tožnice ni zadosti obrazložena, ugodilo tožbenim zahtevkom, v sporu preuranjeno odločilo. Delodajalec ima namreč možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS(1) .

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep komisije in zapisnik seje komisije vsebujeta zadosti obrazložene razloge po posameznih kriterijih, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je standard obrazloženosti ocene dobro, ki pomeni delo v skladu s pričakovanji (šesti odstavek 2. člena Uredbe), nižji od standarda obrazloženosti nižjih (zadovoljivo oziroma nezadovoljivo) oziroma višjih (odlično oziroma zelo dobro) ocen. Obrazložitev ocene, kakršna izhaja iz ocenjevalnega lista (A6), je sicer res skopa in splošna, vendar je tožena stranka tožnici oceno pojasnila v postopku preizkusa ocene pred komisijo. Ocenjevalni list namreč ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, saj ima javni uslužbenec možnost zahtevati preizkus ocene še pred komisijo. Od delodajalca se zato zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno. Tudi Uredba v prilogi 1 za ocenjevalni list ne zahteva natančne obrazložitve po vseh kriterijih, kot so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS, pač pa le skupno utemeljitev ocene glede na kriterije ocenjevanja.

11. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ocene, ki jo je tožnica prejela za leto 2012, ni preizkusilo po vsebini. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank in predlaganih prič ter preizkusom listinskih dokazov odločiti v sporu po vsebini ter ugotoviti, ali je bila izpodbijana ocena v posameznih kriterijih za leto 2012 pravilna. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno razsodilo. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Podobna stališča izhajajo tudi iz odločitev VDSS v zadevah opr. št. Pdp 541/2012 z dne 10. 10. 2012, Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015 in Pdp 97/2015 z dne 17. 9. 2015.