Jedro

Čeprav obstojajo arhivski podatki, po katerih je bil denacionalizacijski upravičenec na seznamu Volksdeutscherjev, torej oseba nemške narodnosti, je možno dokazovati drugačno dejansko stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 17.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 18.6.1993, s katero je navedeni prvostopni organ ugotovil, da pokojni oče tožnic A.Ž. ni državljan Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana (1. in 2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa, kljub določenim pomanjkljivostim, pravilna. Nesporno je bil A.Ž. državljan bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom na dan 6.4.1941 v takratni občini ... Imenovani bi torej v skladu s 1. odstavkom 35. člena v zvezi s 37. členom Zakona o državljanstvu FLRJ sicer postal državljan FLRJ in LR Slovenije, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da je vpisan v seznamu Volksdeutscherjev, kar dokazuje njegovo nemško narodnost in da je že maja 1945 zapustil Slovenijo skupaj s sovražnikovo vojsko. To pa so bili razlogi za uporabo novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri na dan 28.8.1945 ni postal državljan FLRJ in LR Slovenije. Podatki, ki kažejo na njegovo nemško narodnost so razvidni iz nemškega seznama Volksdeutscherjev za okraj, kjer je vpisan pod zaporedno št. 42, posedoval pa je tudi člansko izkaznico pod zaporedno št. 865. Iz navedenega gradiva je še razvidno, da je bil A.Ž. zagrizen hitlerjanec, da so v družini govorili izključno nemško, da je bil nasprotnik vsega slovenstva in je preganjal slovenske ljudi. V tujino je pobegnil 8.5.1945 skupaj z okupatorjevo vojsko. Nesporno gre torej za osebo nemške narodnosti in je bila upravičeno uporabljena novela 2. odstavka Zakona o državljanstvu FLRJ. Prvostopni upravni organ je naredil napako, ker v odločbi ni navedel, da po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega dejanja zoper interese narodov in državljanov FLRJ. Tožena stranka še pojasnuje, da je bil navedeni seznam Volksdeutscherjev, ki dokazuje nemško narodnost, sestavljen po takratnem dejanskem stanju in ga nobena izjava ne more spremeniti. Iz teh razlogov in zaradi tega, ker tožnici nista stranki v postopku, pač pa le v denacionalizacijskem postopku, nista bili zaslišani.

Tožnici v tožbi izpodbijata navedeno odločbo, uveljavljata razloge bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe zakona ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je iz listin, na katere se je organ skliceval, jasno razvidno, da ne gre za verodostojne listine, saj ni znano, kdo je te listine sestavil, kdo jih je podpisal in kdo garantira za njihovo pravilnost, iz spremnega dopisa k tem izvlečkom pa je razvidno tudi, da gre za prevod in prepis, vse skupaj pa so fotokopije, pri čemer je podpis nečitljiv. Pokojni A.Ž. je bil visoki sodniški uradnik, najprej je bil v ..., zatem v ... Povsod je imel spričevala, iz katerih jasno izhaja, da je bil jugoslovanski državljan, in da je uradoval v slovenskem jeziku in da k njegovi slovenščini ni bilo nikakršne pripombe. A.Ž. nikoli ni govoril nemško in je bil zaveden Slovenec. Nikoli ni bil v organizaciji Volksdeutscherjev, nikoli ni imel članske izkaznice in tudi ni res, da bi 8.5.1945 z okupatorjevo vojsko pobegnil v Avstrijo, pač pa je v jeseni leta 1945 šel v Avstrijo sam s kolesom, ker je pač imel ženo v Avstriji. Iz priloženih listin originalnih izjav R.P., R.F., K.C.-G. zelo jasno izhaja, da je bil pokojni A.Ž. zaveden Slovenec, ki je bil zato tudi preganjan. Postopek je ostal bistveno pomanjkljiv, saj noben organ ni izvedel nikakršnega dokaza, niti tistih ne, ki jih je tožeča stranka predložila. Sklicevanje na prepis, prevod in fotokopijo brez overovitve pa je seveda premalo za takšno pomembno vprašanje. Tožnici zato predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS št. 1/91-1, 30/91-1 in 38/92) velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ oziroma povojne Jugoslavije). Med te predpise spada tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen (Uradni list DFJ št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48). Zakon o državljanstvu FLRJ je v 2. odstavku 35. člena (dopolnjen s spremembo zakona, Uradni list FLRJ št. 105/48, novela je pričela veljati 4.12.1948) določal, da se za državljane FLRJ ne šteje osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini (4.12.1948) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodni in državni koristi FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti.

Ker po podatkih spisa ni spora o tem, da na dan 4.12.1948 oče tožnic ni bil na območju bivše Jugoslavije in ker 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-1 in 31/92) ne dopušča ugotavljanja obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, kot to pravilno razlaga v izpodbijani odločbi tožena stranka, je v danem primeru odločilno dejstvo, ali je bil pokojni oče tožnic oseba nemške narodnosti, ali ne.

Ko tožena stranka ugotavlja državljanstvo, izhaja pri tem iz podatkov, ki jih je upravnemu organu posredoval Inštitut za novejšo zgodovino, ki jih je ta povzel iz arhiviranih listin o vpisu pokojnega očeta tožnic na seznamu Volksdeutscherjev, in na tej podlagi ugotavlja njegovo nemško narodnost. Ker sta tožnici že v pritožbi ugovarjali verodostojnosti teh podatkov, bi jih tožena stranka morala preveriti in si preskrbeti overjeno kopijo listine, na katero se sklicuje dopis Inštituta za novejšo zgodovino in jo oceniti v smislu pravil 9. in 159. člena ter naslednjih členov Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnicama tudi ni bila dana možnost, da dokazujeta drugačno dejansko stanje, čeprav sta ga zatrjevali in zanj tudi predlagali dokaze, pa ti niso bili izvedeni oziroma presojeni v tem smislu, če morda okoliščine, ki naj bi bile z njimi dokazane, sploh niso bistvene za odločitev o stvari. Po presoji sodišča namreč ni možno sprejeti stališča, da v takem primeru obstoja arhivskih podatkov, ni možno dokazovati drugačnega stanja, vendar v tem primeru nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje drugačno stanje. Tudi ni možno sprejeti stališča izpodbijane odločbe, da tožnici nista stranki v tem postopku, saj imata nedvomno pravni interes, da dokažeta slovensko državljanstvo pokojnega očeta (49. člena ZUP).

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bistvene točke nepopolno ugotovljene, v upravnem postopku pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.