Jedro

Okoliščini, da je hiša tožnikov od osi Tišinske ceste, po kateri je do leta 1991 do marca 2000 potekal prekomerni promet, ki je povzročal onesnaženost zraka, hrup in tresljaje, ki so presegali normalne meje, oddaljena 25 metrov in da pred njo stoji še ena hiša, ki v veliki meri zadržuje hrup, sta bili pravilno ovrednoteni, ustrezno pa je bil upoštevan tudi čas, ki ga je vsak izmed tožnikov preživel v okolju s povečanimi imisijami.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku tretje tožnice, zavrže, sicer pa zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.607,61 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnikom plačati odškodnino zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja 4.600.000 SIT, od tega prvemu tožniku 1.400.000 SIT, drugemu in četrtemu tožniku vsakemu 1.200.000 SIT, tretji tožnici pa 800.000 SIT, z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, ju zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem da je v četrti vrsti prvega odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje zapisan znesek „800.00,00 SIT“ popravilo tako, da se pravilno glasi „800.000 SIT“.

Toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na navedbe v svoji pritožbi, pri čemer še dodaja, da so tožnikom odmerjene odškodnine previsoke glede na podobne primere. Nižji sodišči nista upoštevali dejstva, da je hiša tožnikov 25 metrov oddaljena od roba ceste in da pred njo stoji še ena hiša. Ustrezno tudi ni bil upoštevan čas, ki ga je vsak od tožnikov preživel v okolju s povečanim hrupom, onesnaženostjo zraka in tresljaji. Prvi tožnik se je namreč upokojil leta 1992 in ne leta 1991, drugi tožnik pa je v letu 1993 nekaj časa živel drugje. Četrti tožnik je bil od doma veliko odsoten, česar nižji sodišči nista upoštevali.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP).

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Ker so tožniki navadni sosporniki (195. člen ZPP), se vrednost z revizijo toženke izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja ločeno za vsakega izmed njih, ne da bi jih bilo mogoče seštevati (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ta vrednost pa v primeru tretje tožnice, ki ji je bila s pravnomočno in v postopku z revizijo toženke izpodbijano sodbo prisojena odškodnina v višini 800.000 SIT, ne presega prej navedenega mejnega zneska za dovoljenost revizije; zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. O neutemeljenem delu revizije: Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Takšnih navedb toženka ni podala. Navedla je le, da se s sodbo pritožbenega sodišča ne strinja, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sklicevanje revidentke na njene pritožbene navedbe, ki naj bi se štele za sestavni del revizijskih navedb, ni upoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku je drugačen kot v pritožbenem postopku. Neutemeljen je revizijski očitek, da sta nižji sodišči pri odmeri odškodnin za pretrpljene duševne bolečine tožnikov zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja zmotno uporabili materialno pravo (200. čl en Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Tako objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod,(1) kot subjektivni kriterij, ki terja upoštevanje individualnih značilnosti konkretnega primera nepremoženjske škode, tožnike upravičujeta do zadoščenja v zneskih, ki sta jim jih prisodili nižji sodišči. Okoliščini, da je hiša tožnikov od osi Tišinske ceste, po kateri je do leta 1991 do marca 2000 potekal prekomerni promet, ki je povzročal onesnaženost zraka, hrup in tresljaje, ki so presegali normalne meje, oddaljena 25 metrov in da pred njo stoji še ena hiša, ki v veliki meri zadržuje hrup, sta bili namreč pravilno ovrednoteni, ustrezno pa je bil upoštevan tudi čas, ki ga je vsak izmed tožnikov preživel v okolju s povečanimi imisijami. Tožniki so stresno stanje in napetosti trpeli praktično vseh 10 let, pri čemer je prvi tožnik te neugodnosti prenašal vse dneve in noči, saj je od leta 1992 upokojenec in se je večino časa zadrževal doma, drugi in četrti tožnik pa sta bila v celotnem upoštevanem času del dneva zaradi šolskih oz. službenih obveznosti odsotna. Poudariti tudi velja, da je četrti tožnik do leta 1994 živel na Cankarjevi ulici, kjer se je prav tako odvijal povečan promet, in sicer v hiši neposredno ob cesti. Revizijska trditev, da je drugi tožnik v letu 1993 nekaj časa živel drugje, ni dovoljena, saj presega dejansko podlago obeh sodb (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker toženka z revizijo ni uspela, mora nasprotni stranki povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka mora tožnikom povrniti 1.607,61 EUR revizijskih stroškov (ki obsegajo stroške za odgovor na revizijo, poročilo stranki, 30% povečanje skupne vrednosti odvetniških storitev zaradi zastopanja več strank, 2 % pavšal, 20% DDV in sodno takso za odgovor na revizijo).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 148/2007, II Ips 812/2007, II Ips 813/2007, II Ips 273/2007, II Ips 587/2007, II Ips 396/2007, II Ips 940/2007, II Ips 205/2007, itd..