Jedro

Prenehanje pravne osebe pred pravnomočnim zaključkom postopka o prekršku ni ovira, da je pravna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška, čeprav nima pravnega naslednika. Seveda pa pravni osebi, v takem primeru sankcij za storjeni prekršek ne bo mogoče izreči.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravno osebo J., gostinstvo, d. o. o., spozna za odgovorno storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, globa pa se ji ne izreče.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Zdravstveni inšpektorat RS je s plačilnim nalogom z dne 1. 3. 2016 pravno osebo J., d. o. o., (v nadaljevanju J., d. o. o.) spoznal za odgovorno storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI) in ji izrekel globo v višini 2.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 27. 10. 2017 zahtevo za sodno varstvo zagovornika pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in pravni osebi naložilo plačilo sodne takse v višini 200,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve 3. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Navaja, da se v primeru prenehanja pravne osebe postopek o prekršku lahko nadaljuje le na podlagi določb drugega odstavka 14. b člena ZP-1, če ima pravna oseba, ki je prenehala obstajati, pravnega naslednika, in sicer tako, da se jo spozna za odgovorno za prekršek, sankcije in morebiten odvzem premoženjske koristi pa se izrečejo njenemu pravnemu nasledniku. Pravna oseba J., d. o. o., v času, ko je sodišče zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ni več obstajala, saj je bila iz sodnega registra izbrisana. Obveznost plačila morebitnih obveznosti je sicer prevzela njena edina družbenica J. K. Vendar tudi v primeru, če bi takšno zavezo šteli za pravno nasledstvo, za uporabo drugega odstavka 14. b člena ZP-1 niso bili izpolnjeni pogoji, saj je do prenehanja pravne osebe prišlo po izdaji plačilnega naloga in pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo, medtem ko se določbe drugega odstavka 14. b člena ZP-1 uporabijo le, če je pravna oseba prenehala obstajati pred izdajo odločbe o prekršku oziroma plačilnega naloga na prvi stopnji. Po navedbah vložnika je namreč le v takem primeru mogoče zagotoviti, da se za odgovorno storitve prekrška spozna prejšnja pravna oseba, sankcije pa izrečejo njenemu pravnemu nasledniku. V primeru, da pravna oseba preneha obstajati po izdaji plačilnega naloga, pa do takih posledic ne pride, zato je ni mogoče spoznati za odgovorno storitve prekrška in sankcij naložiti njenemu pravnemu nasledniku.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo zagovorniku pravne osebe, ki se v odgovoru z dne 31. 5. 2018 pridružuje navedbam vložnika zahteve za varstvo zakonitosti in dodaja, da pravna oseba nima pravnega naslednika v smislu določb drugega odstavka 14. b člena ZP-1. B.

4. Drugi odstavek 14. b člena ZP-1, na katerega se v zahtevi sklicuje vrhovni državni tožilec, določa, da če pravna oseba pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku preneha obstajati, se jo spozna za odgovorno za prekršek, sankcije za prekršek in odvzem premoženjske koristi pa se izrečejo subjektu, ki je njen pravni naslednik, če je vodstveni ali nadzorni organ ali nosilec tega subjekta vedel za storjeni prekršek. Če tega ni vedel, se pravnemu nasledniku lahko izreče le odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi. Citirani odstavek 14. b člena ZP-1 ureja odgovornost pravnih oseb za prekršek v primeru njihovega prenehanja pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku. Pri tem pojem prenehanja ne zajema samo prenehanja s stečajem, temveč tudi druge možne oblike prenehanja pravnih oseb, npr. prostovoljno in prisilno likvidacijo, izbris iz sodnega registra brez likvidacije, združitev, delitev, prenos premoženja, spremembo pravno organizacijske oblike ipd.1

5. Iz podatkov spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je bila pravna oseba J., d. o. o., s plačilnim nalogom z dne 1. 3. 2016 spoznana za odgovorno storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI, za katerega ji je bila izrečena globa v višini 2.000,00 EUR. Njen zagovornik je 14. 3. 2016 zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je okrajno sodišče s sodbo z dne 27. 10. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno. Iz izpisa iz sodnega/poslovnega registra in sklepa Okrožnega sodišča v Krškem Srg 2016/38858 z dne 15. 9. 2016, ki ju je vrhovni državni tožilec priložil zahtevi za varstvo zakonitosti, izhaja, da je bila pravna oseba J., d. o. o., dne 15. 9. 2016 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju pravne osebe po skrajšanem postopku. Iz sklepa o izbrisu še izhaja, da je obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzela njena edina družbenica J. K. 6. Glede na tako ugotovljena dejstva in okoliščine je torej mogoče ugotoviti, da je pravna oseba J., d. o. o., prenehala obstajati po izdaji plačilnega naloga in vložitvi zahteve za sodno varstvo, vendar pred odločitvijo sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da pravna oseba nima (univerzalnega) pravnega naslednika. Pravni naslednik pravne osebe, ki je prenehala obstajati, v smislu določb drugega odstavka 14. b člena ZP-1 je lahko druga pravna oseba, samostojni podjetnik ali zasebnik, se pravi katerakoli statusna oblika, ki vstopi v pravni položaj prenehane pravne osebe kot njen univerzalni pravni naslednik.2 Kot pravnega naslednika v smislu določbe drugega odstavka 14. b člena ZP-1 pa ni mogoče šteti fizične osebe, v obravnavanem primeru edine družbenice pravne osebe, ki je prenehala obstajati. Okoliščino, da je storilka prekrška med predmetnim postopkom o prekršku prenehala obstajati, je sodišče, glede na vsebino obrazložitve izpodbijane sodbe, pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, o kateri je odločalo brez dopolnitve dokaznega postopka, očitno prezrlo, in je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo, ne da bi se do te okoliščine kakorkoli opredelilo.

7. Pri odločanju o predmetni zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče izhajalo iz dejstev in okoliščin, strnjenih v 5. in 6. točki obrazložitve te sodbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, pri čemer pri preizkusu uveljavljanih kršitev in izpodbijane odločbe vzame za podlago dejstva in okoliščine vsakega posamičnega primera (spodnja premisa sodniškega silogizma), ki so izhodišče in (dejstvena) podlaga za presojo z zahtevo uveljavljanih kršitev zakona. Ob upoštevanju navedenega je bistveno vprašanje, na katerega mora odgovoriti Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, vprašanje, kako je z odgovornostjo za prekršek in naložitvijo sankcij v primeru prenehanja pravne osebe, ki nima pravnega naslednika. Vrhovno sodišče zato v tej zadevi ni presojalo, ali se besedilo drugega odstavka 14. b člena ZP-1 „pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku“ nanaša le na primere, ko pravna oseba preneha obstajati pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku na prvi stopnji, ker da je le v takem primeru, po vložnikovih navedbah, mogoče zagotoviti, da se za odgovorno storitve prekrška spozna prejšnja pravna oseba, sankcije pa izrečejo njenemu pravnemu nasledniku.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča prenehanje pravne osebe pred pravnomočnim zaključkom postopka o prekršku ni ovira, da je pravna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška, čeprav nima pravnega naslednika.3 Povedano z drugimi besedami, tudi če pravna oseba, ki nima pravnega naslednika, preneha obstajati pred koncem prekrškovnega postopka, se jo lahko spozna za odgovorno za prekršek. Seveda pa pravni osebi, ki je prenehala obstajati, v takem primeru sankcij za storjeni prekršek ne bo mogoče izreči. Sankcij v takem primeru ne bo mogoče izreči tudi nikomur drugemu. Pravne osebe so namreč samostojni pravni subjekti, katerih premoženje je ločeno od premoženja fizičnih oseb, zato ni mogoče vzpostaviti sistema, v katerem bi na primer globo, izrečeno za prekršek pravni osebi, plačala fizična oseba (na primer njen družbenik), ki je, kot rečeno, ni mogoče šteti za njeno pravno naslednico.4 Vendar pa okoliščina, da pravna oseba nima pravnega naslednika, ne pomeni, da že začetega prekrškovnega postopka ni mogoče zaključiti z deklaratorno ugotovitvijo odgovornosti pravne osebe za storjeni prekršek.

9. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi odločitev, da se pravno osebo J., d. o. o., kljub temu, da je bila pred koncem postopka izbrisana iz sodnega registra, spozna za odgovorno storitve očitanega prekrška, sicer pravilna. Vendar pa bi moralo sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo, glede na to, da je pravna oseba prenehala obstajati pred odločitvijo o zahtevi, in ob upoštevanju, da nima pravnega naslednika, na podlagi drugega odstavka 14. b člena ZP-1 odločiti, da se ji globa ne izreče. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo drugega odstavka 14. b člena ZP-1 v zvezi s 5. točko 156. člena ZP-1. C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti glede na navedeno ugodilo in izpodbijano sodbo ob uporabi drugega odstavka 14. b člena ZP-1 spremenilo tako, da se pravno osebo J., d. o. o., spozna za odgovorno storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI, globa v višini 2.000,00 EUR pa se ji ne izreče (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP).

1 Gl. Selinšek, L., v Čas, P. et al, Zakon o prekrških s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 114, in sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 28/2014 z dne 20. 5. 2014. 2 Tako Jenull, H., Selinšek, L., Zakon o prekrških (ZP-1) z novelama ZP-1F in ZP-1G, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 54, in Selinšek, L., v Čas, P. et al, Zakon o prekrških s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 114. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 28/2014 z dne 20. 5. 2014, 5. točka. 4 Prim. Selinšek, L., v Čas, P. et al, Zakon o prekrških s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 115.