Jedro

Predmet izpodbijanja po 395. členu ZGD-1 so sklepi skupščine. Zanje velja, da so po svoji naravi korporacijski pravni posli, sprejeti pa so takrat, kadar zanje glasuje potrebna večina delničarjev. Če sklep ni sprejet, ni pravnega posla in zato tudi ni česa razveljavljati.

Izkazalo se je, da sta imela oba delničarja na skupščini istega pooblaščenca, da je S. družbi C. prodal 34.739 delnic tožeče stranke, da teh delnic C. ni nikoli plačal in da je C. nato 28.11.2012 delnice vrnila S., da je bila tudi sicer v obdobju, ko je bila izpeljana sporna skupščina, dogovorjena nakupna opcija povratnega odkupa, zlasti pa je bilo dogovorjeno, da bo prodajalec (S.) v času do uveljavitve povratnega odkupa (tudi v času skupščine) zadržal izvrševanje vseh upravljalskih pravic iz delnic, med njimi tudi uresničevanje glasovalne pravice na skupščinah tožeče stranke na način, da mu bo kupec (C.) vsakič izročil ustrezno pooblastilo z vsebino, ki jo bo določil prodajalec. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje zaključek o usklajenem delovanju obeh delničarjev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I v delu, v katerem se nanaša na sklepa o zavrnitvi predlogov sklepov št. 6.1. in 6.2., spremeni, tako da se zahtevek v tem delu zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede sklepa št. 5.2.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo sklepa skupščine tožene stranke z dne 3.7.2012 o izvolitvi dveh članov nadzornega sveta - predstavnikov delničarjev za mandatno obdobje štirih let do 20.10.2016, sklep o zavrnitvi predloga št. 6.1. o sprejemu sprememb statuta družbe v predloženem besedilu in sklepa o zavrnitvi predloga št. 6.2. o sprejemu prečiščenega besedila statuta družbe. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta na skupščini tožene stranke 3.7.2012 delničarja S. in C., ki sta skupaj imela okrog 45 % delnice tožene stranke, delovala usklajeno. S tem je bil prevzemni prag presečen, pri čemer prevzemna družba ni ravnala v skladu s 63. členom Zakona o prevzemih (ZPre-1). Njunih glasovalnih pravic zato ne bi smeli upoštevati in če jih ne bi, izpodbijani sklepa ne bi bili sprejeti.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da je obrazložitev v točki 10. tako nerazumljiva, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na skupščini 2.7.2013 je bil sprejet enak sklep o vključitvi predkupne pravice v statut, kot je bil na skupščini 3.7.2012 zavrnjen. Zato tožeča stranka glede drugega in tretjega sklepa nima več pravnega interesa za tožbo. Stališče sodišča prve stopnje, da gre za oblikovalni zahtevek in da zato tožeči stranki ni treba izkazovati pravnega interesa, je napačno. Pri oblikovalnem zahtevku le velja domneva, da obstaja pravni interes, stranke pa lahko to domnevo izpodbijajo. Tožena stranka je s trditvami, da je bil na skupščini 2.7.2013 nato sprva zavrnjeni sklep sprejet, ta pravni interes spodbijala. Z razveljavitvijo negativnega sklepa tožeča stranka ne more pridobiti ničesar, saj sprememb ne more še enkrat vpisati v statut. Obrazložitev sodišča je zato napačna, oziroma je sploh ni. Pomanjkanja pravnega interesa se je zavedala celo tožeča stranka sama, ko je v zvezi z interesom trdila, da je podan zaradi možnosti vložitve odškodninske tožbe. Tudi stališče tožeče stranke je napačno, saj morebitna odškodninska tožba ne utemeljuje ugotovitvenega interesa, temveč mora tožeča stranka postaviti ustrezen dajatveni zahtevek. Četudi bi sodišče pravni interes ugotovilo, pa to ne pomeni, da je tožeča stranka postavila pravilen oblikovalni zahtevek, zahtevati bi namreč morala ugotovitev nezakonitosti ravnanja pri izdaji negativnih sklepov. Sodišče je pri ugoditvi zahtevkom na razveljavitev negativnih sklepov povsem spregledalo pravno naravo takšnih sklepov, ki jo je tožena stranka uveljavljala že v odgovoru na tožbo in se je pri tem sklicevala na sodno prakso, o čemer pa sodba nima razlogov. Zato je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj sodišče na pravne argumente tožene stranke ni odgovorilo, oziroma jih je spregledalo. Tožeča stranka je na skupščini podala dva predloga, ki sta bila zavrnjena. Z razveljavitvijo takih sklepov tožeča stranka ne pridobi ničesar, saj to ne pomeni, da bosta njena predloga avtomatično začela veljati, pri čemer bi morala tožeča stranka za utemeljitev svojega pravnega interesa postaviti tudi ugotovitveni zahtevek, o katerem bi sodišče lahko odločilo (glej npr. sodbo VSL I Cpg 843/2007). Sodba sodišča je tudi neizvršljiva.

V zvezi z razveljavitvijo sklepa o imenovanju dveh članov nadzornega sveta pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma je ugotovljeno dejansko stanje protispisno in v nasprotju s trditvami pravdnih strank. Zaključek, da je delež glasovalnih pravic družbe S. d.d., na sporni skupščini znašal 45 % je sodišče sprejelo mimo trditev pravdnih strank. tožeča stranka je zgolj trdila, da sta družbi S. in C. delovali usklajeno, ne pa tudi, koliko je skupaj znašal njun delež. Navedba sodišča, da naj bi imela družba S. na 34.739 delnicah nakupno pravico, ne govori v korist sodišča, temveč ravno nasprotno, S. ni bila imetnik navedenih delnic. Sodišče je zato odločilo zunaj trditvene podlage strank, gre za sodbo presenečenja in zato za kršitev ustavne pravice tožene stranke. Družba S. je bila na skupščini imetnica le 42.307 delnic, česa drugega pa ni trdila niti tožeča stranka. Sodišče se o domnevnem usklajenem ravnanju navedenih družb, kot ga je zatrjevala tožena stranka (domnevna kršitev 2. točke 1. odstavka 395. člena ZGD-1), ni izreklo, tako da sodba ne vsebuje bistvenih razlogov. Sodišče je sicer pridobilo listine, vendar na njihovi podlagi ni naredilo zaključka o usklajenem delovanju, temveč le zmoten zaključek o deležu glasovalnih pravic družbe S., pri čemer toženi strani ni znano, kako je prišlo do tega zaključka. Sodišče je glede domnevnega usklajevanja obeh delničarjev popolnoma spregledalo argumente tožene stranke ter ji na ta način kršilo pravico do enakega varstva pravic. Tožena stranka ne predstavlja družb S. in C. d.d. in se o njunem nezakonitem ravnanju ne more izreči. Predhodno vprašanje v tej zadevi je, ali sta oba delničarja delovala usklajeno, pri čemer pa tožena stranka za tak zahtevek ni pasivno legitimirana. Tožeča stranka bi zato morala najprej usmeriti zoper oba delničarja zahtevek na ugotovitev njunega usklajenega delovanja in šele če bi s tem zahtevkom uspela, bi bil upravičen zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na razveljavitev sklepov. S svojo odločitvijo je sodišče tako poseglo v pravice tretjih, saj je razveljavilo sklep, o katerem so glasovali delničarji tožene stranke, pri čemer jim je odvzelo glasovalne pravice, ne da bi se delničarji o tem sploh lahko izrekli. Delničarja zaradi učinkov sodbe "erga omnes" ne moreta v drugem sodnem postopku uveljavljati svojih pravic in dokazovati, da nista delovala usklajeno. Edina zakonita rešitev bi bila zato, da bi tožeča stranka predmetni postopek vodila tudi zoper oba delničarja.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. meni, da je njen pravni interes izkazan že s tem, da gre za oblikovalni zahtevek. Ob dejstvu, da je bil naknadno sprva zavrnjeni predlog sprejet, pa se bolj postavlja pravni interes tožene stranke za pritožbo. Sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj je šlo pri glasovanju obeh delničarjev za usklajeno ravnanje. Glede na korporativno pravno ureditev je neutemeljena tudi očitno prepozna trditev tožene stranke, da sama ni pasivno legitimirana. Sodišče ni poseglo v pravice tretjih, saj je zgolj ugotovilo, da so njune glasovalne pravice zaradi kršitev določb ZPre-1 mirovale, pri tem pa ni bilo osamljeno, saj omenjeni družbi v postopku pred ATVP, v katerem sta zanikali usklajeno delovanje, nista uspeli.

Pritožba je utemeljena glede odločitve o predlogih za spremembo statuta, neutemeljena pa glede odločitve o imenovanju članov nadzornega sveta.

Glede predlogov sklepov skupščine št. 6.1. in 6.2. Tožnica je svoj zahtevek na razveljavitev sklepov temeljila na drugi točki prvega odstavka 395. člena ZGD-1. Predmet izpodbijanja po 395. členu ZGD-1 so sklepi skupščine. Zanje velja, da so po svoji naravi korporacijski pravni posli, sprejeti pa so takrat, kadar zanje glasuje potrebna večina delničarjev. Če sklep ni sprejet, ni pravnega posla in zato tudi česa razveljavljati. Ni sporno, da predlog tožeče stranke za spremembo statuta na skupščini 3.7.2012 ni bil sprejet. Iz navedb tožeče stranke (podprte z zapisnikom skupščine) izhaja, da je skupščina glasovala o njenem predlogu sprememb statuta (glasovalo se je o sklepu: sprejmejo se spremembe statuta v naslednjem besedilu,.....). Ta sklep ni bil sprejet. Povedano pomeni, da bi bilo ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek potrebno zavrniti, saj tožeča stranka ni izkazala že osnovne predpostavke za razveljavitev, to je, da je bil sprejet sklep.

Do enakega zaključka pa bi prišli tudi, če bi nesprejem sklepa šteli za sklep o zavrnitvi predloga (kot je to poskušala tožeča stranka). Ni sporno, da sta bila predloga za spremembo statuta, ki sta bila na skupščini dne 3.7.2012 zavrnjena, v enakem besedilu sprejeta na skupščini 2.7.2013. Tožnica je torej med trajanjem predmetnega postopka dejansko že dosegla tisto, kar je želela ob vložitvi te tožbe. Velja sprememba statuta, kakršno je predlagala. Tožeča stranka bi lahko imela interes za ugotovitev, da je bil njen predlog za spremembo statuta sprejet že na skupščini 3.7.2012, vendar zahtevka ni oblikovala na ta način. Zato vprašanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni relevantno za to pravdo. Situacija, kakršna je obravnavana, v zakonu ni izrecno urejena, zato je v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih (ZS) potrebno pri odločanju upoštevati predpise, ki veljajo za podobne primere. Po mnenju pritožbenega sodišča je podoben primer, ki ga obravnavata peti in šesti odstavek 395. člena ZGD-1. Po tej določbi gre sicer za potrditev istega sklepa, v predmetni zadevi pa je bil sprejet obratni sklep, vendar je v obeh primerih predmet obeh sklepov odločanje o istem (enakem) predlogu sklepa. Zaradi kasneje sprejetega sklepa, ki nesporno velja, razveljavitev prvega nima več smisla, saj je o predlogu že dokončno odločeno. Tudi v primeru iz 5. odstavka 395. člena ZGD-1 pa zakon dopušča možnost, da oseba, ki ima pravni interes, da se sklep za čas od prvega do drugega odločanja razveljavi, od sodišča zahteva, da ugotovi, da izpodbojni sklep do sprejetja novega sklepa ni veljal (1). Zakon torej dopušča ugotovitveno tožbo, ne pa tožbe z oblikovalnim zahtevkom. Slednje je logično, saj z oblikovalno sodbo sodišče šele uredi določeno razmerje, kar predpostavlja ureditev razmerja za naprej. Zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka je zato nesklepčen (na kar je tožena stranka ves čas postopka in tudi v pritožbi opozarjala) in bi ga bilo ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno zavrniti. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbi, kolikor se nanaša na sklepa v zvezi s spremembo statuta, ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, tako da je zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Glede sklepa o imenovanju dveh članov nadzornega sveta Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zvezi s sklepom o imenovanju dveh članov nadzornega sveta ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih procesnih kršitev niti kršitev, na katere sodišče prve stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožeča stranka je postavila potrebne trditve v zvezi s številom delnic, ki sta jih imela v lasti delničarja S. in C.. Že v tožbi je tako navedla, da sodišče pri glasovanju ne bi smelo upoštevati delnic obeh delničarjev v skupnem številu 77.046 ali 45,53 % vseh delnic (tretji odstavek na četrti strani tožbe), zato pritožbena trditev, da je sodišče odločalo mimo navedb strank, ne drži. Nenazadnje pa sam potek skupščine niti ni bil za nobeno od strank sporen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih vprašanj. Tako je v točki 8 obrazložilo, da so bili glasovi omenjenih delničarjev odločilni za sprejem izpodbijanega sklepa in bi neupoštevanje njihovih glasov vplivalo na izid glasovanja (tega zaključka pritožba ne izpodbija). V naslednji točki pa je pojasnilo, zakaj šteje, da sta delničarja ravnala usklajeno.

Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje pritožba s sklicevanjem na posamezne, iz konteksta vzete dele ob razložitve, ne more ovreči. Sodišče prve stopnje je pojasnilo celotno dogajanje v zvezi z delnicami, ki so bile v lasti C. (in ni zgolj ugotovilo, da je imel S. nakupno pravico). Tako se je izkazalo, da sta imela oba delničarja na skupščini istega pooblaščenca, da je S. družbi C. prodal 34.739 delnic tožeče stranke, da teh delnic C. ni nikoli plačal in da je C. nato 28.11.2012 delnice vrnila S., da je bila tudi sicer v obdobju, ko je bila izpeljana sporna skupščina, dogovorjena nakupna opcija povratnega odkupa, zlasti pa je bilo dogovorjeno, da bo prodajalec (S.) v času do uveljavitve povratnega odkupa (tudi v času skupščine) zadržal izvrševanje vseh upravljalskih pravic iz delnic, med njimi tudi uresničevanje glasovalne pravice na skupščinah tožeče stranke na način, da mu bo kupec (C.) vsakič izročil ustrezno pooblastilo z vsebino, ki jo bo določil prodajalec. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje zaključek o usklajenem delovanju obeh delničarjev. Sodišče prve stopnje je zgoraj opisano dejansko stanje subsumiralo pod dejanski stan 6. člena ZPre-1, zato ne drži, da sodba nima razlogov o usklajenem delovanju (brez usklajenega delovanja v predmetni zadevi ne bi bilo pogojev za uporabo 6. člena ZPre-1).

Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo pravic obeh delničarjev, ker naj bi bilo odločeno o njunih pravicah, ne da bi se lahko o očitkih izjasnila. Za tožbo na izpodbijanje sklepov skupščine je pasivno legitimirana družba, ne pa tudi delničarji. Položaj se v ničemer ne razlikuje od ostalih primerov, ko sodišče ugotavlja ničnost ali izpodbojnost skupščinskih sklepov, odločitev namreč vedno vpliva na korporacijska upravičenja ostalih delničarjev. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotavljalo, ali je družba kršila zakon, ker so bile pri glasovanju v nasprotju z določbo 63. člena ZPre-1 upoštevane tudi glasovalne pravice, ki ne bi smele biti. Pri tem se je res moralo opredeliti, ali sta delničarja kršila ZPre-1 in so zato njune glasovalne pravice mirovale, vendar se je o tem opredelilo kot o predhodnem vprašanju. Odločitev o predhodnem vprašanju pa obeh delničarjev v morebitnih drugih postopkih (odškodninski, po ZPre-1,..) ne veže. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo, sodbo pa v delu, v katerem je bil razveljavljen sklep o imenovanju dveh članov nadzornega odbora, potrdilo (353. člen ZPP).

Pri tem v odločitev o stroških pravdnega postopka (vsaka stranka krije svoje stroške postopka), kljub delno spremenjeni odločitvi, ni poseglo, saj zaradi dela, v katerem tožeča stranka ni uspela, niso nastali posebni stroški.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154 člena ZPP. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela le delno (delno pa je uspela tožeča). Glede na naravo zadeve je zato pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (strošek odgovora na pritožbo pa glede na razloge odločitve ni bil potreben strošek postopka v smislu 155. člena ZPP).

op. št. 1: V predmetni zadevi bi to pomenilo zahtevek na ugotovitev, da je sklep veljal že od prvega odločanja dalje.