Jedro

Pritožnik, ki je sicer brez razloga odklonil podpis zapisnika zapuščinske obravnave, ne more uspešno izpodbiti resničnosti zapisanega v njem, saj ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve.

V postopku na prvi stopnji ustreznosti predlagane upraviteljice zapuščine dedič ni oporekal. Ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ni sposobna skrbeti za dediščino. Navajal je le dejstva, zaradi katerih bi bil on primeren za upravitelja dediščine.

Izrek

Pritožba zoper sklep o dedovanju z dne 20.10.2008 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep z dne 1. 4. 2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine (nepremično premoženje: parc. št. 221/1, 221/2, 227/3, 230/1, 230/3 in 481.S, vpisane v vl. št. 1133, k.o. Z; denarna sredstva na računu SKB d.d. št. ...... in osebni avto Volkswagen Golf tip 1,9 DCL, l. 1993, reg št. .....); zakonite dediče, ki so zapustnikovi sinovi J. S., F. S. in S. S.; da je dedič F. S. v zapuščino priglasil terjatev v znesku 1.392 EUR iz naslova pogrebnih stroškov ter znesek 415 EUR iz naslova plačanih komunalnih stroškov ter zahteval povračilo stroškov po pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 18. 10. 2007; da sta dediča J. in S. S. priznala dediču F. S. le pogrebne stroške v znesku 1.069 EUR, od katerih se odšteje znesek 185 EUR, tako da sta dediču F. S. dolžna povrniti vsak znesek 294,83 EUR (I. točka izreka). Za zakonite dediče je razglasilo zapustnikove sinove J. S., F. S. in S. S., vsakega do 1/3 zapuščine in odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri zapustnikovih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist navedenih dedičev, vsakega do 1/3 (II. točka izreka).

S sklepom z dne 1. 4. 2009 je sodišče prve stopnje za upraviteljico zapuščine po pokojnem S. S. določilo N. G., ter odredilo, da sme s stvarmi iz zapuščine razpolagati le z odobritvijo sodišča. Proti navedenima sklepoma se pritožuje dedič F. S. iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi zoper sklep o dedovanju navaja, da je bila v zapuščinski zadevi opravljena zapuščinska obravnava 10. 10. 2008, na katero so pristopili vsi dediči po zapustniku in na kateri je izpostavil, da je z zapustnikom 18.10.2007 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Pogodbo je izpolnjeval, zato je veljavna. Sodišče teh trditev ni upoštevalo in je kljub njegovemu nasprotovanju zapisalo, da iz zapuščine ne izloča nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Z zapisnikom se ni strinjal in je o tem obvestil sodišče še pred prejemom izpodbijanega sklepa, z vlogo svojega pooblaščenca. Ker prvo sodišče ni zapisalo tistega, kar je povedal na zapuščinski obravnavi, zapisnika ni podpisal. Glede na navedeno je jasno, da je med dediči že na naroku obstajal spor o obsegu zapuščine in bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti na pravdo tistega izmed dedičev, za katerega meni, da je manjša verjetnost, da njegove navedbe držijo. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) namreč določa, da se prekine zapuščinska obravnava in napoti na pravdo stranko, če so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Upoštevaje navedeno med dediči obstaja spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino ali ne, saj je prepričan, da nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne morejo biti predmet dedovanja, ker mu jih je zapustnik že pred smrtjo predal. Pogodbo je tudi v celoti izvrševal, saj je zapustnika do smrti preživljal. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni upoštevalo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki kljub dejstvu, da ni bila v notarskem zapisu, velja, saj se je izvrševala, sestavljena pa je bila po odvetniku. Poudarja še, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da vsi trije dediči dedujejo po enakih deležih.

Dediča J. S. in S. S. sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo obširno pojasnjujeta potek zapuščinske obravnave, hkrati pa opozarjata, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ni sklenjena v notarskem zapisu, nična na podlagi 48. člena v povezavi s 47. členom Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Zaradi stroge obličnosti pa tudi ne pride v poštev teorija o realizaciji.

V pritožbi zoper sklep o postavitvi upravitelja zapuščine F. S. navaja, da je na zapuščinski obravnavi 1. 4. 2009 predlagal, da se ga postavi za upravitelja zapuščine, saj je zapustnikovo nepremično premoženje ves čas od smrti zapustnika vzdrževal in upravljal. Ni se strinjal s predlogom, da se za upraviteljico določi N. G.. Pojasnjuje, da ni primerna za upraviteljico zapuščine, ker je z njo sprt. Dolžna je skrbeti za interese vseh dedičev, ne le za dediča S. S. in J. S., ki sta z njo v dobrih odnosih. Ne drži, da je upraviteljici obseg zapuščine znan in da je imela z zapustnikom stike, poleg tega živi 35 km stran. Uredil je že okolico hiše in posejal njivo, da ni zapuščena, zato ni treba, da bi kdo drug posegal v obstoječe stanje, ki je v korist vseh dedičev. Primerneje bi bilo, da bi sodišče postavilo za upravitelja zapuščine tretjo, nevtralno osebo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o dedovanju z dne 20. 10. 2008 : Po podatkih spisa je sodišče prve stopnje v obravnavani zapuščinski zadevi opravilo zapuščinsko obravnavo 10. 10. 2008. Že s smrtovnico 26. 6. 2008 je bila v zapuščinski spis vložena pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 18. 10. 2007, sklenjena med zapustnikom in zapustnikovim sinom F. S., ki ni sestavljena v notarskem zapisu. Iz zapisnika zapuščinske obravnave (list. št. 10 - 11) je razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v navedeno pogodbo, s katero je sedaj pokojni zapustnik izročil nepremičnine, vpisane v vl. št. 1133, k.o. Z., svojemu sinu F. S., in dediča F. S., glede na sklenjeno pogodbo, pozvalo, ali izloča nepremičnine iz zapuščine, hkrati pa ga tudi opozorilo na pravne posledice, če bo izločal nepremično premoženje iz zapuščine oziroma če bo soglašal, da spada v zapuščino po pokojnem očetu. Dedič F. S. je nato izjavil, da nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne izloča in so predmet zapuščine. Ko je sodišče zaključilo zapuščinsko obravnavo in dalo zapisnik prisotnim v podpis, dedič F. S. zapisnika ni podpisal, podpisali pa so ga sodnik, zapisnikar in dedič J. S. ter pooblaščenka dedičev S. in J. S., odvetnica A. K..

Odklonitev podpisa na zapisniku (zapuščinske obravnave) je pravica stranke, saj s tem doseže, da se zapiše razlog odklonitve podpisa. Stranke imajo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika, ki se nanaša na morebitne nepravilne ali pomanjkljive zapise, ugovori, ki jim ni bilo ugodeno, pa se na zahtevo strank vpišejo v zapisnik (124. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Iz zapisnika z dne 10.10.2008 ni razvidno, da bi imel dedič na zapisnik ugovor ali pripombo zoper njegovo vsebino. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da pritožnik za odklonitev podpisa ni navedel nobenega razloga. Tak zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (1. odstavek 224. člena ZPP): o opravljenih procesnih dejanjih, poteku zapuščinske obravnave in podanih izjavah strank. Iz njega ni razvidno, da bi pritožnik trdil to, kot sedaj zatrjuje v pritožbi (da je uveljavljal izločitev nepremičnin iz zapuščine). Ker na vsebino zapisnika ni imel pripomb, velja domneva, da je, kar je v njem zapisano, resnično. V pritožbi zatrjevana drugačna vsebina pritožnikove izjave v zapisniku odreka resničnost zapisanega, vendar neutemeljeno. Manjkajoči podpis stranke je lahko indic, da so posamezni podatki v zapisniku neresnični ali pomanjkljivi, vendar nosi dokazno breme za izpodbijanje javne listine tista stranka, ki to zatrjuje. Z namenom izpodbijanja domneve pritožnik ni predlagal dokazov. Obvestilo o razlogu odklonitve podpisa z dne 27. 10. 2007 (vloženo po izdaji/izdelavi izpodbijanega sklepa, vendar pred njegovo odpravo), ne da bi bilo podkrepljeno z dokaznimi predlogi, ne zadošča. Četudi bi pritožnik iz zapuščine izločal nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sodišče prve stopnje ne bi bilo dolžno prekiniti zapuščinskega postopka in napotiti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, saj bi šlo v konkretnem primeru za spor o pravnem vprašanju, o katerem odloči zapuščinsko sodišče (1. točka 1. odstavka 212. člena ZD). Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (558. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Če je, potem velja in premoženje, ki je predmet takšne pogodbe, ne spada v zapuščino. Če pa ni sestavljena v zahtevani obliki (kot je to v obravnavanem postopku), je na podlagi 48. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) v zvezi s 1. odstavkom 55. člena OZ, nična. Ker zakon pri teh pogodbah predvideva strogo obličnost, ni mogoče uporabiti teorije realizacije, ne glede na doseženo stopnjo realizacije.

Nejasna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo glede dednih deležev. Zapustnik ni napravil oporoke, zato pride v poštev dedovanje na podlagi zakona. Pokojnikovo zapuščino (pod točko I/1 izreka) dedujejo zapustnikovi potomci, ki dedujejo po enakih delih (11. člen ZD). Ker je imel zapustnik tri sinove, vsak deduje 1/3 zapuščine.

Glede na navedeno je prvostopno sodišče izdalo sklep v skladu z vsebino pritožnikove izjave, saj tožnik ni uspel ovreči domneve o resničnosti zapisnika, zato pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

O pritožbi zoper sklep o postavitvi upravitelja zapuščine z dne 1. 4. 2009 : Dediči do delitve zapuščine upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Če se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse. Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (145. člen ZD). Upravljanje z dediščino v okviru skupnosti sodedičev terja soglasje vseh dedičev za vsako dejanje in ukrep uprave, celo tekoče uprave. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, je razvidno, da odnosi med dediči niso dobri, da je med njimi otežena komunikacija in da med njimi ni soglasja o načinu upravljanja dediščine. Podan je razlog za postavitev upravitelja zapuščine po pokojnem S. S.. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, zaradi nesporazumov med dediči, pravilno odločilo, da se za upravitelja dediščine postavi tretjo osebo. Sodišče prve stopnje je na predlog sodedičev S. S. in J. S. določilo za upraviteljico N. G., sestrično dedičev. Ocenilo je, da je primernejša za upravitelja dediščine kot dedič F. S.. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da glede na dejstvo, da je med sodediči nesoglasje predvsem glede uprave dediščine, dedič F. S. ni primeren za opravljanje funkcije upravitelja zapuščine, ne glede na to, da je doslej upravljal z njo. Pritožnik v pritožbi opozarja na slabe odnose z določeno upraviteljico, spričo česar meni, da ni primerna oseba za upraviteljico zapuščine. V postopku na prvi stopnji njeni ustreznosti ni oporekal. Ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da za dediščino ni sposobna skrbeti. Navajal je le dejstva, zaradi katerih bi bil on primeren za upravitelja dediščine. Pritožnik šele prvič v pritožbi navaja razloge, s katerimi prikazuje, da N. G. ni primerna za upravitelja zapuščine. Ker tega ni storil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožnik ni dokazal, da brez svoje krivde (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov), teh trditev ni mogel podati že pred zapuščinskim sodiščem.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo upraviteljica zapuščine N. G., vestno in skrbno upravljala z dediščino v interesu vseh dedičev. Je pooblaščenka vseh dedičev in ne le posameznih, saj vsi dediči do delitve zapuščine predstavljajo skupnost dedičev. Vsako koristno dejanje upravitelja zapuščine z zapuščino gre v korist vseh sodedičev. Posle, ki jih upravitelj ni upravičen opravljati, zlasti razpolaganja, opravljajo soglasno vsi sodediči oziroma upravitelj z odobritvijo sodišča (4. odstavek 145. člena ZD). Za izvrševanje ukrepov, ki niso koristni (in v interesu vseh dedičev), pa upravitelj dedičem odškodninsko odgovarja. Dejstvo, da upraviteljica živi 35 km stran od zapuščine, ni pomembno. Tudi pritožbena trditev, da ni imela z zapustnikom nobenih stikov, ni relevantna, saj mora upravitelj poskrbeti predvsem za ohranjanje vrednosti zapuščine za dediče. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 163. členom ZD, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.