Jedro

Sodišče v delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja in socialnega sodišča o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 12.12.1997 in z dne 16.1.1998 o prenehanju delovnega razmerja zaradi pet dnevne neupravičene odsotnosti z dela v času od 18. do 24.11.1997. Hkrati je ugodilo zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 21.1.1998 do 20.11.2000 ter za povračilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da dejstvo, da tožniku za sporne dneve ni bil priznan bolniški stalež, še ne pomeni, da je z dela izostal neupravičeno. Na podlagi predloženega izvedeniškega mnenja konzilija specialistov medicine dela je bilo prepričljivo ugotovljeno, da tožnik v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov ni bil delazmožen za delo niti v okviru njegovih invalidskih omejitev. Zato tožena stranka ni dokazala, da je bil podan razlog za prenehanje delovnega razmerja, to je, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 36/04) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje s tem, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje o upravičenosti odsotnosti z dela zaradi bolezni, saj se le ta lahko presoja v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja v RS (Pravila - Ur. l. RS, št. 3/98) pred pristojnimi organi zdravstvenega zavarovanja in v socialnem sporu pred socialnim sodiščem. Dopuščanje ugotavljanja upravičenosti odsotnosti z dela zaradi bolezni v različnih postopkih bi pomenilo za delodajalce pravno negotovost in zanikanje načel pravne države. Poleg tega pa se je tožnik šele v pritožbenem postopku pričel sklicevati na svoje zdravstveno stanje, tako da sodišče tovrstnih navedb ne bi smelo upoštevati.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 367. člena ZPP), na podlagi katere revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP) in je zato revizijsko sodišče pri svoji odločitvi vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Stranke smejo navajati v reviziji nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP).

Ne drži revizijska trditev, da se je tožnik šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje začel sklicevati na upravičeno odsotnost z dela zaradi bolezni. Tožnik je upravičenost spornih izostankov zaradi svojega zdravstvenega stanja utemeljeval že v svojem ugovoru z dne 24.12.1997 zoper prvostopni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, s sklicevanjem na zdravstveno stanje oziroma zdravstveno nezmožnost za delo pa je utemeljeval svoj zahtevek tudi v tožbi. Zaradi preverjanja teh navedb je sodišče dne 18.11.2002 na tožnikov predlog pribavilo izvedeniško mnenje Konzilija specialistov Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani o delazmožnosti tožnika za njegovo delo v spornem obdobju. Vprašanje delazmožnosti tožnika v času spornih izostankov je bilo na tak način predmet obravnavanja tako v postopku pri toženi stranki, kot tudi med celotnim postopkom pri sodišču. Zato revizijske navedbe, da je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo oprlo na v pritožbi posredovane nove navedbe in s tem kršilo določbe 1. odstavka 337. člena ZPP, niso utemeljene.

V sporu o dokončni odločbi delodajalca o odpovedi delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela delovno sodišče mora presoditi obstoj odpovednega razloga oziroma zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja. V tem smislu mora na zahtevo strank samo ugotavljati sporne razloge za delavčevo odsotnost in se opredeliti do utemeljenosti teh razlogov z vidika upravičenosti delavca do odsotnosti. Kolikor gre za razlog začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, je z vidika pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pomen in utemeljenost tega razloga v okviru opredelitve pristojnosti iz 1. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) pristojno presojati delovno sodišče v delovnem sporu. Z vidika pravic iz zdravstvenega zavarovanja pa o vprašanju začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni odloča sodišče v socialnem sporu (2. točka 1. odstavka 5. člena ZDSS (1994)) oziroma predhodno o tem v skladu z določbami Pravil odločajo organi zdravstvenega zavarovanja. Sodišče druge stopnje pri tem pravilno poudarja, da sodišče v delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja in socialnega sodišča o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu Pravil, temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu v okviru določb 8. člena ZPP (načelo proste presoje dokazov) samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo. Glede na povedano revizijske navedbe, da sodišče v delovnem sporu ni bilo pristojno odločati o tožnikovi delazmožnosti za potrebe presoje upravičenosti tožnikove odsotnosti in zakonitosti odpovedi delovnega razmerja ter da je zato sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene.

Sodišče je svoj dejanski zaključek, da tožnik v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov ni bil delazmožen, argumentirano obrazložilo in v zvezi s tem v izpodbijani sodbi ni nasprotij, ki bi pomenila v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi ugotovitve, da tožnik v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov ni bil delazmožen, je sodišče pravilno ugotovilo, da zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika ni bil podan. Ni šlo za neupravičeno odsotnost z dela v smislu določb 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki bi lahko pomenila resen razlog za prenehanje delovnega razmerja v smislu določb Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92), na katero se sodišče utemeljeno sklicuje. Ker zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja, na katerega se sklicujeta sporna sklepa, ni bil podan, ju je sodišče utemeljeno razveljavilo.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.