Jedro

Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.

Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnika kot kreditojemalca sta s toženo banko 22. 7. 2008 sklenila kreditno pogodbo za znesek 195.000 CHF (v nadaljevanju Kreditna pogodba). Za zavarovanje terjatve je bila ustanovljena hipoteka na dveh nepremičninah. Julija 2023 sta tožnika vložila tožbo, s katero zahtevata ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter plačilo 110.938,35 EUR z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Hkrati sta predlagala izdajo začasne odredbe, da se učinkovanje Kreditne pogodbe zadrži do pravnomočnega končanja postopka in toženki prepove razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz Kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, višje sodišče pa je s sklepom II Cp 2054/2023 z dne 18. 1. 2024 ugodilo pritožbi tožnikov in sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

2.V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje 7. 2. 2024 izdalo sklep, s katerim je delno ugodilo predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe: začasno je zadržalo učinkovanje Kreditne pogodbe, v presežku pa predlog zavrnilo. Zoper ugodilni del sklepa je toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da je vtoževana terjatev z verjetnostjo izkazana ter da je podan pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. točki drugega odstavka 227. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zavrnilo.

3.Sodnica poročevalka v zadevi II Cp 2054/2023 je podala predlog za izločitev v tej zadevi, kateremu je predsednik sodišča s sklepom Su 376/2024 ugodil.

Povzetek pritožbenih navedb

4.Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovoru v celoti ugodi in razveljavi izdano začasno odredbo in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podredno naj sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred drugim sodnikom.

Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu nekritično povzelo stališča instančnega sodišča v sklepu II Cp 2054/2023, ki jih je oblikovala sodnica, pri kateri je bilo podano očitno nasprotje interesov. Izpodbijani sklep je zato obremenjen s kršitvijo iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršena je bila tudi pravica do nepristranskega sodnika (23. člen Ustave RS). Da se odstrani dvom, da na odločitev vplivajo povsem nepravni razlogi, je treba izpodbijani sklep v celoti razveljaviti, zadevo pa vrniti v odločanje drugemu sodniku, ki ni obremenjen s stališči pritožbenega senata iz zadeve II Cp 2054/2023.

Zaradi navodil višjega sodišča je sodišče prve stopnje v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 izdalo regulacijsko začasno odredbo, ker da je izpolnjen pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le v primeru grozeče nenadomestljive škode in ob restriktivnem pristopu. Pri tehtanju škodljivih posledic je napačno izhajalo iz predpostavke, da naj bi toženki grozile le premoženjske posledice. S tem, ko je sodišče tožnikoma vse verjelo na besedo in izdalo začasno odredbo brez pravega sodnega postopka, je poseglo v pravico toženke do sodnega varstva in do izjave (22. in 23. člen Ustave RS). Noben izmed predlaganih dokazov toženke ni bil izveden. Konkretna posledica je, da je sodišče brez dokaznega postopka in ne da bi se toženka lahko učinkovito branila, izdalo odločbo, ki ima enak vpliv, kot da bi bila že izdana končna meritorna odločba. Tudi če bi bilo mogoče izdati regulacijsko začasno odredbo ob pogoju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi morale biti dejansko izkazane kakšne hujše neugodne posledice za tožnika, ne pa da je standard znižan na praktično nič. Dejstvo, da bi tožnikoma lahko nastali novi stroški z vlaganjem sprememb tožbe ali novo tožbo, ne predstavlja nobenih hujših posledic. Ni izkazano, da tožnika ne bi mogla plačati stroškov sodnih taks in odvetniškega zastopanja. Napačno je sodišče štelo, da naj bi bila zadeva primerljiva z zadevo SEU C-287/22. Države avtonomno določajo v nacionalnem redu procesna pravila in Slovenija je ta pravila določila v ZIZ. V njem so implementirani tudi ukrepi, ki jih zahteva Direktiva 93/13 za učinkovito varstvo potrošnika. Direktive sodišče ne more uporabiti neposredno. Zadeva C-287/22 se bistveno razlikuje od te zadeve, saj se nanaša na poljsko procesno pravo. V Sloveniji do situacije, ko bi lahko banka začela oziroma izpeljala postopek izvršbe na podlagi pogodbe, ki naj ne bi bila veljavna, ne more priti. Navedbe sodišča, da naj bi tožnika kredit preplačala, so nerazumljive. Ugovor plačila terjatve bi imela tožnika v potencialni izvršbi. Navedbe sodišča, da naj bi odplačevanje kredita tožnikoma zmanjšalo razpoložljiv dohodek in slabšalo njun življenjski standard, so na ravni posplošenih in ne kažejo nobenih hujših posledic. Tožnika svojih dohodkov nista izkazala in nista konkretizirano prerekala navedb toženke o povečanju njunih dohodkov. Tožnika obroke trenutno plačujeta in neobrazložene navedbe sodišča o vplivu odplačevanja kredita na življenjski standard tožnikov ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe. Posplošene in neobrazložene so tudi navedbe sodišča, da toženka neplačevanja kredita verjetno ne bi čutila. Neplačevanje bi povzročilo akumulacijo dolga tožnikov in s tem nevarnost, da ne bosta mogla plačati svojega dolga. Tudi v zvezi s pogojem reverzibilnosti tožnika nista podala nobenih specificiranih in z dokazi podprtih trditev in je sodišče kršilo razpravno načelo. Tožnika se na hipoteko nista sklicevala. Sodišče je bistveno odstopilo od ustaljene sodne prakse v zvezi z izdajo začasnih odredb in zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka.

Napačno je sodišče ugotovilo tudi izkazanost pogoja verjetnosti obstoja terjatve. Ni upoštevalo ugovornih navedb v zvezi z letakom iz leta 2004. Vsebina letaka se ni odražala na delo bančnih referentov, večina zanj sploh ni vedela, saj ni bil več v obtoku. Vsi referenti so imeli enaka navodila za delo in je sodišče s tem, ko je zavrnilo upoštevanje navedb in dokazov v zvezi z navodili za delo zaposlenih glede predstavitev tveganj strankam, toženko omejilo v dokazovanju izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Kreditojemalci so bili opozorjeni, da se obveznosti lahko znatno povišajo, zagotovil glede gibanja menjalnega tečaja in referenčnih obrestnih mer v prihodnosti ni bilo, saj toženka ni vedela niti ni mogla vedeti, kako se bodo tečaji gibali v prihodnosti. Povečanje za 30 % ni majhno in je neosnovan zaključek sodišča, da tožnika nista bila opozorjena na možnost črnega scenarija. Priči A. A. in B. B. bi izpovedala, da tožnikoma niso bila dana zagotovila glede tega, kje je meja možne spremembe v tečaju. Iz sklepa je razbrati, da toženka pravzaprav nikoli ne bi mogla izpolniti pojasnilne dolžnosti. Tako sojenje je arbitrarno.

5.Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Presoja višjega sodišča

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Kršitve po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Da bi morala biti sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, izločena iz razlogov od 1. do 5. točke 70. člena ZPP, pritožnica ne navaja. Kršitev po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen po zakonu ali pa če je bil izločen s sklepom predsednika.

8.Rdeča nit pritožbe je, da je izpodbijani sklep brez pravne podlage in ustrezne obrazložitve, ker je izdan po navodilih sodnice, ki ni bila nepristranska. Očitki niso utemeljeni.

9.Ker je Ustavno sodišče RS razveljavilo več sodb rednih sodišč, s katerimi so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, ki so vezane na valuto CHF, je Vrhovno sodišče RS revidiralo svoja stališča v teh zadevah. V letu 2023 je začelo spreminjati dotedanjo sodno prakso, in sicer z odločbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki so jo nadgradile odločbe II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 2/2023 z dne 22. 11. 2023 in nato še druge v letu 2024. Po spremembi sodne prakse, ki je ne gre pripisati praksi enega senata višjega sodišča, so kreditojemalci v CHF sklenjenih pogodb začeli s sklicevanjem na sodbo SEU Getin Noble Bank S. A. št. C-287/2022 z dne 15. 6. 2023 vlagati predloge za izdajo začasnih odredb. Sodna praksa v zvezi s temi začasnimi odredbami se je oblikovala v letu 2024 in izpodbijani sklep je v skladu z večinskimi stališči te sodne prakse. Temelji na veljavnem potrošniškem pravu, odločitev je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zato utemeljenega dvoma, da so na odločitev vplivali povsem nepravni razlogi, ni.

10.Pritožnica se na več mestih sklicuje na sodno prakso, ki so jo sodišča izoblikovala na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 ob pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb, a neutemeljeno, saj ne gre za primerljivo zadevo. Šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe. Tožbeni zahtevek se je nanašal na varstvo lastninske pravice in predlog za izdajo začasne odredbe je bil enak kot tožbeni zahtevek. Bistvo presoje US RS v zadevi Up 275/97 je, da dotedanja praksa sodišč, po kateri vsebina začasne odredbe v nobenem primeru ni mogla biti enaka tožbenemu zahtevku, ni bila pravilna. Predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, ki naj bi bila nična, pa se ne prekriva s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe in kondikcijskim zahtevkom za vračilo po trditvah tožnikov preplačanega zneska kredita. Predvsem pa v zadevi Up 275/97 ni šlo za potrošniški spor. Tožnika pa tožbeni zahtevek, katerega zavarovanje želita doseči s predlagano začasno odredbo, utemeljujeta s sklicevanjem na nepoštene pogodbene pogoje v potrošniških pogodbah.

11.Problematiko nepoštenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 6. 1993 (Direktiva 93/13). Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, so formalno pravno zavezujoč, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

12.V zadevi C-287/22 je SEU presodilo, da je člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te kreditne pogodbe, kadar je sprejetje začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve. Pojasnilo je, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo poni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13. Cilj Direktive 93/13 pa je zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov. Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.

13.Predlagana začasna odredba je namenjena zavarovanju glavne nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo začasne odredbe, s katero se zavaruje nedenarna terjatev, predpisuje ZIZ v 272. členu. V potrošniških sporih mora sodišče pri presoji teh pogojev upoštevati stališča SEU, ki jih je zavzelo v potrošniških sporih. Iz teh pa ne izhaja, da bi morala sodišča biti pri izdaji teh začasnih odredb restriktivna. Skladno s sodbo SEU C-287/22 se v tovrstnih zadevah začasna odredba izda, če obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni. Ta pogoj je mogoče enačiti z v prvem odstavku 272. člena ZIZ predpisanim pogojem - verjetnost obstoja terjatve. Glede na odločbo SEU je nadalje potrebno za izdajo začasne odredbe ugotoviti, ali je zelo verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti in da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Ti razlogi se lahko subsumirajo pod eno od alinej drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje jih je pod tretjo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodna praksa se sicer bolj nagiba v smer, da gre za pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ , a to na materialnopravno pravilnost sklepa ne vpliva. Pomembno je, da sodišče z verjetnostjo ugotovi obstoj dejstev, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe.

14.Tožnika sta predlagala izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, kar jima zakonodaja omogoča, zato dejstvo, da bi ugovore lahko podala tudi v morebitnem izvršilnem postopku, na izpodbijano odločitev ne vpliva. Enakega vpliva kot končna odločba izdana začasna odredbe nima. Z njo je le zadržano učinkovanje Kreditne pogodbe, toženki ničesar ne nalaga, cilj tožbe tožnikov pa je vračilo preplačanega. SEU je sodbo C-287/22 izdalo v zadevi poljskega potrošnika, zato govori tudi o poljskem pravu, nosilna stališča sodbe pa se ne nanašajo na razlago poljske zakonodaje, pač pa na razlago Direktive 93/13, zato zavezujejo sodišča vseh držav članic EU.

15.Iz predhodno naštete sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči ponudnik povprečnemu potrošniku, je treba omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanje menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Naloga toženke je torej bila, da kreditojemalce celostno informira, da so lahko sprejeli preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira in da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

16.Za izdajo začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov, kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Sodišče izvede le toliko in take dokaze, da s stopnjo verjetnosti ugotovi predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je to storilo. Glede na zahtevano hitrost postopka je v okoliščinah konkretnega primera ravnalo pravilno, ko je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo le na podlagi navedb in listinskih dokazov. Zaslišanje strank in prič je praviloma pridržano za postopek odločanja o glavni stvari, ko mora sodišče na podlagi kontradiktornega postopka zatrjevana pravno relevantna dejstva ugotoviti onkraj razumnega dvoma. Toženka ni predložila nobenih izračunov, ki bi potrjevali njene trditve o prikazu vpliva menjalnih tečajev na višino kredita. Ob sklenitvi pogodbe julija 2008 sta tožnika prejela 120.563,87 EUR kredita, do junija 2023, kar je več kot pet let do konca odplačevanja kredita (končna zapadlost kredita je 31. 7. 2028), sta odplačala že 144.653,51 EUR. Zelo verjetno je, da tožnika, če bi jima toženka z izračuni prikazala možnost, da se bo dejansko njun kredit, ne le posamezni obroki, tako povečal, Kreditne pogodbe ne bi sklenila. Povprečen potrošnik razume, da se za isti %, kot se zviša tečaj obračunske valute, zviša obrok kredita, ne ozavesti pa, da se za isti % zviša tudi glavnica. Da toženka na možnost, da bo ob podpisu Kreditne pogodbe ugoden kredit z leti postal zelo neugoden, tožnikov ni opozorila, z verjetnostjo kažejo tudi njene navedbe. Zatrjuje namreč, da nihče ni mogel predvideti gibanja menjalnih tečajev in referenčnih obrestnih mer. Tožnika trditve, da jima je toženka kredit predstavljala kot ugoden, dokazujeta tudi z letakom toženke, ki stanovanjski kredit z valutno klavzulo v CHF predstavlja kot idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala. Marketinška služba verjetno letaka ni izdala v nasprotju z navodili toženke. Dejstvo, da je bil letak izdan več let pred sklenitvijo Kreditne pogodbe, verjetnosti, da toženka kreditojemalcem ni ustrezno predstavila tveganj kredita v CHF, ne zmanjšuje, in to ne glede na to, če je bil umaknjen iz spletne strani banke in poslovalnic.