Jedro

Za sklenitev veljavne pogodbe mora pogodbenik imeti poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe. Če slednje nima, je takšna pogodba nična. Zakon ničnosti pogodb, ki so jih sklenile poslovno nesposobne osebe, posebej ne ureja. Ni nepomembno, da je predhodno veljavni ZOR v 114. členu posebej določal, da v primeru razveljavitve pogodbe zaradi omejene poslovne sposobnosti enega pogodbenika, lahko sopogodbenik zahteva zgolj vrnitev tistega dela izpolnitve, ki je v premoženju poslovno omejeno sposobne osebe ali je bil uporabljen v njeno korist. Posebej je torej uzakonil obogatitveni princip, po katerem mora takšna oseba vrniti le tisto, za kar je bila obogatena. S tem je bilo uveljavljeno načelo pravičnosti, ki onemogoča, da bi se drugi okoristili zaradi sklenitve pogodbe s poslovno nesposobno osebo, zato pravna teorija obogatitveni princip sprejema kot temeljni princip pri urejanju razmerij nične pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71640/2012 z dne 24. 5. 2012 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi povrniti 399,55 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen je očitek sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi. Ta se presoja predvsem glede na aktivnosti in navedbe nasprotne stranke. Med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili naročniško pogodbo in da znaša dolg iz naslova opravljenih storitev iz te pogodbe na dan 25. 4. 2012 2.955,71 EUR. Sodišče bi moralo ta dejstva šteti za priznana in odločiti o višini zahtevka brez ugotavljanja, katere storitve predstavljajo ta dolg. Tožeča stranka bi morala konkretizirati trditveno podlago glede višine le, če bi ji tožena stranka substancirano ugovarjala. Sodišče tudi ni izvedlo zadostnega materialno procesnega vodstva, kot mu nalaga 285. člen ZPP. Tožečo stranko je sicer pozvalo, da se opredeli glede zahtevka, vendar le v smislu njegove narave. Poziv sodišča je bil podan pred izdelavo izvedeniškega mnenja, s katerim se je ugotovilo, da toženec v času sklenitve naročniške pogodbe ni bil razsoden in da je pogodba iz tega razloga nična. Izjasnitev o zahtevku, na katero je bila pozvana tožeča stranka, je bila iz previdnosti dana v obe smeri, saj je tožnica navajala, da gre tako za vrnitveni kot odškodninski zahtevek. Ker je sodišče ugotovilo, da odškodninska odgovornost ni podana, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi na podlagi vrnitve tistega, kar je tožeča stranka neupravičeno dala. Glede na odsotnost ugovorov tožene stranke v zvezi z višino zahtevka na tožečo stranko ni prešlo breme ustrezne specifikacije vtoževanega zneska in izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku od toženca na podlagi verodostojne listine, in sicer izpiska odprtih postavk, zahtevala plačilo zneska 2.955,71 EUR. Na podlagi toženčevega ugovora se je postopek nadaljeval v pravdi, kjer je toženec dokazal, da v času sklenitve naročniške pogodbe s tožnico in aneksa k tej pogodbi (25. 3. 2011) ni bil poslovno sposoben, saj ni bil sposoben razumeti pomena in pravnih posledic sklenitve takšnega pravnega posla. V tej smeri podane ugotovitve sodne izvedenke psihiatrične stroke M. T. v pritožbenem postopku niso več sporne.

6. Po določilu prvega odstavka 41. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora za sklenitev veljavne pogodbe pogodbenik imeti poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe. Če slednje nima, je takšna pogodba nična. Posledice ničnosti ureja 87. člen OZ, po katerem mora vsaka pogodbena stranka nične pogodbe vrniti drugi vse, kar je na podlagi takšne pogodbe prejela, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (razen, če zakon ne določa kaj drugega). Zakon ničnosti pogodb, ki so jih sklenile poslovno nesposobne osebe, posebej ne ureja. Ni nepomembno, da je predhodno veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 114. členu posebej določal, da v primeru razveljavitve pogodbe zaradi omejene poslovne sposobnosti enega pogodbenika, lahko sopogodbenik zahteva zgolj vrnitev tistega dela izpolnitve, ki je v premoženju poslovno omejeno sposobne osebe ali je bil uporabljen v njeno korist. Posebej je torej uzakonil obogatitveni princip, po katerem mora takšna oseba vrniti le tisto, za kar je bila obogatena. S tem je bilo uveljavljeno načelo pravičnosti, ki onemogoča, da bi se drugi okoristili zaradi sklenitve pogodbe s poslovno nesposobno osebo, zato pravna teorija (primerjaj Komentar Polajnar, Pavčnik k 87. členu OZ, Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij) obogatitveni princip sprejema kot temeljni princip pri urejanju razmerij nične pogodbe. V obravnavani zadevi se je očitno tega zavedala tudi tožeča stranka, ki je po prejemu izvedeniškega mnenja v pripravljalni vlogi z dne 27. 6. 2014 navedla, da ima zaradi toženčeve poslovne nesposobnosti in posledično nične pogodbe pravico zahtevati svojo izpolnitev s kondikcijskim zahtevkom. Tega pa v nadaljevanju ni konkretizirala, čeprav jo je tožena stranka v naslednji pripravljalni vlogi (list. 89 spisa) izrecno opozorila, da iz navedb tožnice ne izhaja, za kolikšen znesek je bila obogatena.

7. Ker se je tožeča stranka glede na opisano nedvomno zavedala pravnih posledic nične pogodbe in dejstva, da ne vtožuje več terjatve iz odprtih postavk (glede katere višina med strankama res ni bila sporna), temveč obogatitev, ji sodišče dodatnega materialnoprocesnega vodstva (ob dejstvu, da je imela strokovnega pooblaščenca) ni bilo dolžno nuditi. Še posebej zato ne, ker jo je na pomanjkljivost njene trditvene podlage in specifikacijo višine terjatve pravočasno opozorila nasprotna stranka. Očitana kršitev 285. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP zato ni podana.

8. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je temeljil na izpisku odprtih postavk po naročniški pogodbi, ki je obsegal plačilo štirih faktur in obresti. Iz vpogleda v fakture (priloga A 8 do A 11) pritožbeno sodišče ugotavlja, da te vsebujejo poleg stroškov storitev tudi plačila stroškov opominov, sorazmernega zneska ugodnosti in upravljanja terjatev. Celotna višina vtoževane obveznosti po izpisku odprtih postavk tako prav gotovo ne predstavlja obogatitve toženca, tožeča stranka pa ni podala trditev, ki bi omogočale obravnavo njenega zahtevka po tej pravni podlagi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je glede na navedeno pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec je v odgovoru na pritožbo le pavšalno prerekal pritožbene navedbe ter vztrajal pri dosedanjih izhodiščih, zato je višje sodišče strošek z njegovim odgovorom na pritožbo ocenilo kot nepotreben.