Jedro

Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je ena izmed temeljnih načel upravnega postopka in velja tudi pri odločanju Komisije za odpust s predčasnega prestajanja zaporne kazni, saj se v tem postopku odloča po določilih ZUP.

Komisija bi tako morala pred izdajo izpodbijane odločbe vlagatelja kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovila na dopisni seji (ki se nanaša na vsebinsko zavrnitev njegove prošnje) seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-2/2020/10 z dne 12. 3. 2020 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV 15 dni od prejema sodbe, do takrat brez obresti v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pogojni odpust obsojenega A. A. s prestajanja zaporne kazni. Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) je, skladno z 8. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločila po skrajšanjem upravnem postopku in pri tem vpogledala v prošnjo obsojenca s prilogami in Poročilo zavoda št. 720-1766/2019/83 z dne 3. 3. 2020. Pri odločanju je Komisija, skladno z določili 88. člena Kazenskega zakonika in pogoji odpusta, ugotavljala izpolnjevanje formalnih in materialnih pogojev.

2. Tako je ugotovila, da obsojeni sicer izpolnjuje formalni pogoj, ki predstavlja 70 % prestane kazni, ne izpolnjuje pa materialnega pogoja, saj gre za večkratnega povratnika, zaradi česar je ocenila, da že izrečene kazni pri obsojenemu niso dosegle namena. Po navedbah iz odločbe pa je imel obsojeni predhodno tudi težave z odvisnostjo od psihoaktivnih snovi, kar vse predstavlja visoko stopnjo tveganja na prostosti, kot tudi, da je bil že obsojen zaradi nasilja, kar pa predstavlja nevarnost za splošno družbeno varnost, zaradi česar je komisija skupno, na podlagi vsega navedenega, ugotovila, da ni utemeljeno pričakovati, da obsojeni ne bo ponavljal kaznivih dejanj in je tako njegovo prošnjo, za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni, zavrnila.

_Tožbene navedbe_

3. Tožnik vlaga tožbo, saj se z odločitvijo Komisije ne strinja ter navaja, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa tudi niso bile pravilno uporabljane določbe ZIKS-1. Ker so bile njegove predhodne kazni združene, meni, da ga ni mogoče šteti za povratnika, prav tako pa meni, da je Komisija spregledala časovno oddaljenost predhodnih kaznivih dejanj, katere je storil pred več kot 10 leti, potem pa ni več storil novega kaznivega dejanja. Dodatno izpostavlja, da je popolnoma spremenil svoje življenje, ter da daljše časovno preverjanje v stabilnem okolju, kot ga navaja Komisija, ni bilo možno, saj mu je bilo ravno tovrstno preverjanje zaradi odločitve ZPKZ Dob onemogočeno, kljub temu, da je bilo ugotovljeno njegovo vzorno vedenje v zavodu in kljub temu, da je bilo njegovo prestajanje zaporne kazni dne 30. 3. 2020 zaradi SARS-CoV-2 (COVID-19) prekinjeno, zaradi česar šteje, da več kot očitno ni obstajala previsoka stopnja tveganja v zvezi z njegovo izpustitvijo.

4. Tožnik še navaja, da je tožena stranka o njegovi prošnji z dne 3. 1. 2020 odločila na dopisni seji, ki je potekala 10. 3. 2020 in dne 11. 3. 2020 ter je tako dne 12. 3. 2020, na podlagi poročila Zavoda ZPKZ Dob št. 720-1766/2019/83 z dne 3. 3. 2020, ne da bi tožniku bila dana možnost sodelovanja na seji komisije in ne da bi tožnik imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, izdala izpodbijano odločbo. Izpostavlja, da je, v skladu z določbo prvega odstavka 93. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), lahko obsojenec na seji komisije navzoč do glasovanja o njegovi prošnji, prav tako pa ima skladno z načelom o zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pravico, da se pred izdajo odločbe, izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Ker mu v konkretnem primeru ni bila dana možnost sodelovanja na seji Komisije, niti možnost, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo oziroma predvsem glede navedb ZPKZ Dob iz zgoraj navedenega poročila z dne 3. 3. 2020, meni, da omenjena opustitev tožene stranke predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V skladu z določbo tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, kar potrjuje tudi sodna praksa.

5. Tako sodišču predlaga, da odločbo komisije za pogojni odpust kot nezakonito razveljavi (pravilno odpravi), ter da tožena stranka povrne vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila.

_Navedbe tožene stranke_

6. Na predmetno tožbo je tožena stranka odgovorila dne 2. 10. 2020. Iz odgovora na tožbo izhaja povzetek tožbenih navedb, kakor tudi, da tožena stranka prereka tožbenim navedbam in navaja, da je izdala pravilno in zakonito odločbo ter tudi pravilno ugotovila dejansko stanje ter posledično pravilno uporabila materialno pravo in tudi pri tem spoštovala določbe ZUP. Izpostavlja, da je tožnik splošni povratnik, kar izhaja iz potrdila kazenske evidence z dne 30. 7. 2019, pri čemer je za povratnika mogoče šteti vsako osebo, ki je storila kaznivo dejanje in prestaja kazen odvzema prostosti in je tako kazen že vsaj enkrat prestajala, zaradi česar je za takšne osebe potrebno daljše preverjanje stabilnosti, da se zanj lahko utemeljeno pričakuje, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Dodatno izpostavlja, da ne glede na dejstvo, da je bila tožeči stranki s sodbo opr. št. I Ks 21966/2014 z dne 30. 8. 2019 izrečena enotna kazen, navedeno še ne spremeni dejstva, da je tožeča stranka zaporno kazen pred trenutno zaporno kaznijo že prestajala, kar pa ima, po mnenju tožene stranke v postopku odločanja o pogojnem odpustu, kjer komisija odloča po prostem preudarku, pomemben vpliv za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, saj pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč njegov privilegij.

7. Pod točko III. tožena stranka pojasnjuje način podajanje ugodnosti posameznemu zaporniku po nastopu kazni, ki jih podeljuje zavod, in sicer postopoma v skladu z njegovim osebnim načrtom ter pojasnjuje postopek, kako navedeno poteka. Prav tako pa meni, da so navedbe tožeče stranke v zvezi s prekinitvijo prestajanja kazni na podlagi 12. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjena nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), povsem irelevantne.

8. Glede očitkov tožeče stranke nemožnosti sodelovati na seji Komisije, tožena stranka pojasnjuje, da je bilo o vlogi tožeče stranke odločeno na dopisni seji, ki je potekala od 10. 3. 2020 do 11. 3. 2020, in ker je seja potekala dopisno, prisotnost tožeče stranke niti teoretično ni bila mogoča. Prav tako pa je iz vročilnice razvidno, da je tožeča stranka Poročilo ZPKZ Dob prejela 9. 3. 2020, vendar vsebini poročila ni oporekala, niti do dopisne seje tožene stranke, niti kdaj kasneje do vročitve odločbe, to je do 17. 3. 2020. 9. Tako sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno, in da tožeča stranka toženi stranki povrne stroške postopka.

10. Tožba je utemeljena.

Ad I

11. Med strankama je nesporno, da je za presojo pogojev odpusta potrebno upoštevati formalne in materialne pogoje skladno z določili Kazenskega zakonika, kakor tudi, da je tožnik ob vložitvi vloge izpolnjeval formalni pogoj, to je, da je na dan 1. 3. 2020 prestal 70 % kazni. Stranki pa si nista enotni, ali tožeča stranka izpolnjuje tudi materialne pogoje odpusta, kakor tudi ne o dejstvu, ali so bila v postopku pred izdajo same izpodbijane odločbe kršena pravila upravnega postopka.

12. Postopek odločanja o pogojnem odpustu s prestajanja kazni poteka po določilih in pravilih upravnega postopka torej ZUP, kar izhaja iz 8. člena ZIKS in je med strankama nesporno.

13. Tožeča stranka v tožbi izpostavlja absolutno bistveno kršitev zaradi kršitve pravil postopka, saj meni, da je bil postopek kršen, ker ji ni bila dana možnost izjaviti se pred komisijo, ki je odločala o njegovi vlogi, zaradi česar je bilo posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje in tudi sprejeta napačna odločitev.

14. Sodišče najprej ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe, pod točko III obrazložitve (drugi odstavek) izhaja, da komisija dopusti prisotnost stranke postopka, ki ji je omejena svoboda na seji Komisije, do glasovanja o njeni prošnji, v skladu s 93. členom Pravilnika, saj je stranka, ki ji je omejena svoboda zato še posebej ranljiva. Iz obrazložitve v nadaljevanju izpodbijane odločbe pa ne izhaja, kakšni razlogi so vodili Komisijo, da ni ravnala v skladu z navedenim določilom Pravilnika. Iz obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne navedbe Komisije iz kakšnih razlogov pravica obsojenca prisostvovanja na seji Komisije, ki sicer izhaja iz 93. člena Pravilnika in jo Komisija priznava (kot izhaja iz obrazložitve), ni bila spoštovana oziroma iz kakšnih pravno relevantnih ali dejanskih razlogov vlagatelju ni bila dopuščena prisotnost na dopisni seji. Zgolj navedba, da je Komisija odločala na dopisni seji, ne zadosti standardu konkretne obrazloženosti odločbe, da bi lahko vlagatelj podal ustrezno sodno varstvo. Sodišče pri navedenem tudi ugotavlja, da tudi sodišče navedenega ne more preveriti, niti iz vsebine listovne dokumentacije upravne zadeve, saj iz popisa zadeve izhaja, da se v dokumentaciji predmetnega spisa nahaja zapisnik št. 7200-2/2020/8 z dne 12. 3. 2020 (pod zap. številko 8) in zapisnik 7200-2/2020/9 z dne 13. 3. 2020 (pod zap. številko 9), pri čemer navedenih zapisnikov v spisovnem gradivu ni. Tako sodišče tudi iz zapisnikov ni moglo ugotoviti, kakšen je bil razlog, da vlagatelj ali vsaj njegov pooblaščenec (zagovornik) nista mogla prisostvovati dopisni seji komisije.

15. Sodišče ugotavlja, da je Komisija odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kar je sicer dopustno, vendar pri tem pred izdajo odločbe stranki ni omogočila, da se o svojih dejanskih zaključkih, ki so bili podlaga za sprejetje odločitve, izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati1 oziroma je treba stranki dati vsaj možnost, da se o novem ugotovljenem dejstvu, izjavi. Tako bi morala Komisija pred izdajo izpodbijane odločbe vlagatelja kot prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovila na dopisni seji (ki se nanaša na vsebinsko zavrnitev njegove prošnje) seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Sodišče pripominja, da navedeno stališče izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravno sodne prakse.2 Zaradi izvedenega skrajšanega postopka tožnik namreč pred izdajo odločbe dejansko ni imel možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, čeprav bi jo moral imeti.

16. Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je ena izmed temeljnih načel upravnega postopka in velja tudi pri odločanju Komisije za odpust s predčasnega prestajanja zaporne kazni, saj se v tem postopku odloča po določilih ZUP. Preden se izda odločba, je treba zato dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter ubraniti svojo pravico in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost do ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa, v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP, pristojni organ ne sme izdati odločbe preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Nenazadnje prisotnost vlagatelja na seji Komisije omogoča tudi 93. člen Pravilnika. Tako pravici do izjave ne zadosti vročitev Poročila ZPKZ Dob, saj kljub opravljeni vročitvi navedenega Poročila, vlagatelju ni bila dana možnost izjave pred Komisijo, ki je dejansko odločala o njegovi vlogi.

17. Sodišče še pripominja, da morajo biti v obrazložitvi upravnega akta okoliščine in razlogi odločanja, ob odsotnosti vlagatelja in podlaga za odločitev, pojasnjeni in konkretizirani v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi moralo biti v konkretnem primeru izpodbijane odločbe jasno navedeno, zakaj Komisija na sejo vlagatelja ni povabila oziroma vsaj njegovega pooblaščenca (preko morebitne video povezave) kljub veljavnim ukrepom COVID. V tovrstnih postopkih je namreč bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja subjektov, ki so dali svoje vloge, to je, da se vsi vlagatelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o predčasnem odpustu vlagatelja. Tovrstno varstvo namreč ni nič drugačno kot v drugih upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek (po določilih katerega je sicer potekalo odločanje o predčasnem odpustu), je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Tako gre za varstvo na upravnem področju in zaščito pravic pred prekomerno rabo pooblastil oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).3 Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa oziroma organa na katerega so prenesena pooblastila s strani države, pa ne pomeni zgolj zavzetja stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi pravnih vidikov.4 Prav tako pa dejstvo, da kolikor postopek poteka v skrajšanem postopku zaradi ekonomičnosti, ne pomeni, da lahko poteka brez ustreznih ustavnih garancij. Razlika med rednim in skrajšanim postopkom je le v tem, da je mogoče po skrajšanem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez posebnih procesnih dejanj, kar pa ne pomeni, da sicer postopek kot tak lahko poteka v nasprotju s pravili poštenega postopka, kamor pravica do izjave in prisotnosti vlagatelja na seji komisije, glede na veljavno določilo ZUP in Pravilnika, tudi sodijo.

18. Po mnenju sodišča tožena stranka tako ni obrazložila zakaj in iz kakšnih pravno relevantnih razlogov na seji Komisije ni dopustila prisotnosti vlagatelja na seji, ki je obravnavala njegovo vlogo oziroma mu vsaj dala možnosti izjaviti se, o lastnih ugotovitvah, pred izdajo izpodbijane odločbe. Takšne pomanjkljivosti iz obrazložitve pa tudi ni mogoče rešiti z odgovorom na tožbo, zaradi česar izpodbijana odločba ni zadostila standardu obrazloženosti upravnega akta. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, četudi gre za skrajšani postopek, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Pri navedenem sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da gre pri odločanju Komisije za prosti preudarek, in da predčasni odpust obsojenega ni njegova pravica temveč privilegij o katerem odloča komisija za pogojni odpust. 19. Glede na dejstvo, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja razlog zakaj Komisija vlagatelju ni dala možnosti in pravice do izjave, torej odločba ne vsebuje obrazložitve, ki mora biti, v skladu s 114. členom ZUP, podana z vsemi materialno pravnimi podlagami, so bila kršena pravila postopka, ki jih določa ZUP.

20. Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je izdani akt ustrezno obrazložen in ali je posledično strankam v postopku kršena pravica do izjave, vse z namenom, da stranki postopka ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

21. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določajo pravila ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena, vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in upravne odločbe ter listin upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred izdajo izpodbijanega akta (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

23. Sodišče pa še pripominja, da je tožnik očitno v vmesnem času zaporno kazen že prestal, vendar je sodišče moralo odločati o aktu in dejanskem stanju kot je veljalo v trenutku izdaje izpodbijanega stanja. To novo okoliščino pa bo lahko upoštevala komisija pri ponovnem odločanju o vlogi obsojenega.

Ad II

24. Sodišče je tožniku priznalo plačilo stroškov postopka. O stroških postopka je odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa pavšalni znesek nagrade, če je bila zadeva rešena na seji, stranko pa je zastopal pooblaščenec. Tožeči stranki je tako prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR povečano za 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetniška pisarna, ki je davčna zavezanka. Sodišče je tožeči stranki priznalo še pravico do zakonskih zamudnih obresti, kolikor plačilo stroškov ne bi bilo izvedeno v roku, kot izhaja iz izreka te sodbe.

1 Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, druga spremenjena dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 287. 2 Tako sodbe UPRS II U 182/2021 z dne 2. 9. 2021, II U 158/2021 z dne 18. 8. 2021, II U 167/2021 z dne 13. 7. 2021, I U 180/2019-6 z dne 13. 2. 2019, I U 2430/2018-6 z dne 19. 12. 2018, II U 229/2018-7 z dne 12. 9. 2018, I U 1734/2011 z dne 8. 11. 2011, I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020, II U 300/2019-9 z dne 3. 7. 2019, I U 2056/2018 z dne 22. 11. 2018 in druge. 3 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 4 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, E. Kerševan in V. Androjna, GVZ Založba 2017, str. 88 in 89.