Jedro

Predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja je odločanje o dovoljenosti načrtovane gradnje, to je o vprašanju, ali investitor sme na določenem prostoru postaviti načrtovani objekt. Ne gre torej za odločanje o investitorjevem civilno pravnem premoženjskem upravičenju (nedenarni terjatvi, ki bi bila vrednostno ocenljiva), temveč za oblastveno odločanje (ex iure imperii) o dovoljenosti posega v prostor, katerega rezultat je izdaja upravnega dovoljenja ali pa zavrnitev zahteve za njegovo izdajo. Vrednosti spora zato ni mogoče enačiti z vrednostjo investicije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da je investitor v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo kabinske žičnice ... - žičniški sistem gondol G1 in G2 dolžan tožnikoma poravnati stroške v znesku 345,11 evrov (1. točka izreka), ki jih mora plačati v 15 dneh po prejemu sklepa (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je investitor 22. 6. 2012 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo navedene kabinske žičnice in da je zahtevo 25. 3. 2016 umaknil, zaradi česar je bil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ustavljen. Investitor zato skladno s šestim odstavkom 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) trpi stroške postopka do ustavitve. Ugotavlja, da gre za neocenljivo zadevo in da vrednosti ni mogoče določiti po prostem preudarku, zato je kot vrednost upoštevala znesek 4.000,00 evrov iz drugega odstavka 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Stroške je nato odmerila po tarf. št. 2200 za količnik 1 v znesku 159,00 evrov, po tarif. št. 1200 v znesku 47,70 evrov, po tarif. št. 6200 v znesku 20,00 evrov, po tarifni št. 6003 kilometrino v znesku 20,52 evrov in 35,66 evrov. Upoštevaje DDV je tožnikoma priznala povračilo stroškov v znesku 345,11 evrov.

3. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in s tožbo predlagata, da sodišče odpravi 1. točko izreka izpodbijanega sklepa in predlogu tožnikov za povračilo stroškov ugodi tako, da investitorju naloži plačilo stroškov v znesku 225.767,58 evrov, oziroma podrejeno, da zadevo v navedenem obsegu vrne toženki v ponoven postopek. Zahtevata povračilo stroškov postopka. Navajata, da v tem primeru ne gre za nedoločeno vrednost predmeta oziroma da ne drži, da je ni mogoče določiti po prostem preudarku. Investitor naj bi za medije izjavljal, da je vrednost projekta 50 milijonov evrov oziroma da je vrednost prve faze, glede katere je tekel ustavljeni postopek, 30 milijonov evrov, v upravnem postopku pa je navedel vrednost 19 milijonov evrov. Navajata še, da je izpodbijani sklep glede neocenijive vrednosti predmeta neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. Nadalje navajata, da ZOdvT pri določanju nagrad izhaja iz načela, da se nagrado pretežno določi po vrednosti predmeta, fiksno določene nagrade pa so izjema. Neocenljive zadeve naj bi bilo zato treba restriktivno opredeljevati. Take naj bi bile le tiste, pri katerih vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti po prostem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Navajata, da naj bi sodna praksa sprejela stališče, da gre za neocenljivo zadevo v postopku sprejema na zdravljenje v oddelke pod posebnim nadzorom brez privolitve, saj je premalo opornih točk in objektivnih kriterijev, ker stvar nima premoženjske narave. V postopkih s premoženjsko naravo naj bi a contrario vedno obstajalo dovolj objektivnih kriterijev, ki omogočajo ugotavljanje vrednosti predmeta v denarnem ekvivalentu. Zato menita, da je v konkretnem primeru na prvi pogled jasno, da je vrednost, če že ne določena v projektni dokumentaciji, vsaj določljiva.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Navaja, da je pri odmeri upoštevala veljavno zakonodajo in ustaljeno sodno prakso. Skladno s Pravilnikom o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) je priznala le dejanske stroške. Po sodni praksi pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica oziroma obveznost stranke vrednostno izražena (npr. sodba U 1778/2008).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o stroških postopka v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki se je končal z ustavitvijo postopka. Tožnika uveljavljata, da je toženka zmotno uporabila določbe 22. člena ZOdvT, saj menita, da gre za ocenljivo zadevo oziroma da jo je vsaj mogoče določiti po prostem preudarku.

7. Očitek o kršitvi pravil postopka, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva tako, da onemogoča preizkus izpodbijanega sklepa, ni utemeljen. Izpodbijani sklep o stroških postopka vsebuje vse elemente, ki jih je toženka upoštevala pri odmeri stroškov, in njihovo podlago, zato ga je mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljeni so tudi vsi očitki o zmotni uporabi materialnega prava. Po presoji sodišča je toženka obravnavano zadevo pravilno štela za neocenljivo ter kot vrednost predmeta uporabila vrednost iz drugega odstavka 22. člena ZOdvT. O stroških je namreč odločala v okviru upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki se je zaradi umika zahteve končal s sklepom o ustavitvi postopka.

9. Predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja je odločanje o dovoljenosti načrtovane gradnje, to je o vprašanju, ali investitor sme na določenem prostoru postaviti načrtovani objekt. Ne gre torej za odločanje o investitorjevem civilno pravnem premoženjskem upravičenju (nedenarni terjatvi, ki bi bila vrednostno ocenljiva), temveč za oblastveno odločanje (ex iure imperii) o dovoljenosti posega v prostor, katerega rezultat je izdaja upravnega dovoljenja ali pa zavrnitev zahteve za njegovo izdajo. Vrednosti spora zato ni mogoče enačiti z vrednostjo investicije (prim. sodbe tega sodišča U 1778/2008 z dne 16. 4. 2009, U 1893/2007 z dne 22. 5. 2008).

10. Ker glede na navedeno upravno odločanje v zadevah izdaje gradbenega dovoljenja po naravi stvari ne more imeti denarnega ekvivalenta, vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Iz enakih razlogov tudi višanje ali nižanje tega zneska ne bi bilo niti smiselno niti preverljivo (tudi višanje in nižanje je namreč mogoče le z uporabo inštituta prostega preudarka, sicer bi šlo za poljubno oziroma arbitrarno določanje vrednosti spora). Zato je toženka pravilno kot vrednost spora uporabila znesek 4.000,00 evrov iz drugega odstavka 22. člena ZOdvT.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.