Jedro

Spremenjeni predpis učinkuje za naprej (37. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur.l. RS, št. 7/96) in ta sprememba, ki lahko tudi neugodneje ureja določeno pravno področje, ne pomeni retroaktivnosti in posega v pridobljene pravice tožeče stranke, saj je bilo o njeni zahtevi odločeno šele ob izdaji izpodbijane odločbe. Tožena stranka (upravni organ) je vezana na načelo zakonitosti (prvi odstavek 4. člena ZUP) v upravnem postopku in je dolžna pri odločanju uporabljati veljavne predpise.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za plačilo odškodnine za podržavljeno premoženje, vpisano v z. k. vložku št. 107 k.o... Tožena stranka je v predhodnem postopku ugotovila, da je po podržavljenju prišlo do parcelacije in prenumeracije zemljišča parc. št. 51/1 tako, da je nastalo več parcel, ki so bile vpisane v druge zemljiškoknjižne vložke (...). Nepremičnina je v upravljanju nekdanje Občine ..., s pravico uporabe fizičnih oseb, ki so lastniki na teh zemljiščih ležečih stavb. Gre za stavbna zemljišča, na katerih ni mogla obstajati lastninska pravica, pač pa le pravica uporabe. Po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni objekt v lasti upravičenca. Glede na dejstvo, da so zemljišča sedaj v posesti fizičnih oseb oziroma da imajo te osebe na predmetnih zemljiščih pravico uporabe, se navedena zemljišča ne vračajo v naravi. V skladu z določbo 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se ZPIZ vrne podržavljeno premoženje praviloma v naravi. V obravnavanem primeru tako vračilo ni možno (3. odstavek 16. člena in 32. člen ZDen) in ker imajo na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacijskega zahtevka, pravico uporabe fizične in ne pravne osebe, ko bi bilo možno določiti odškodnino z vzpostavitvijo lastninskega deleža v skladu z navedenim 37. členom navedenega zakona, je tožena stranka zavrnila denacionalizacijsko zahtevo tožeče stranke za plačilo odškodnine v obliki obveznic in delnic Slovenskega odškodninskega sklada z dne 29.11.1993. Tožeča stranka zahteva odpravo izpodbijane odločbe in navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na predpis, ki v času vložitve zahteve za denacionalizacijo še ni bil v veljavi. Prvotna določba zadnjega odstavka 247. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je vsebovala obveznost Slovenskega odškodninskega sklada za plačilo odškodnine v obliki obveznic ali delnic, kadar podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Uporaba 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pomeni grob poseg v pravice tožeče stranke in kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje povratno veljavnost pravnih aktov. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem pravnem stališču, kot ga je obrazložila v izpodbijani odločbi. Enako stališče pa je v odgovoru na tožbo sprejel tudi Slovenski odškodninski sklad, ki je na tožbo odgovoril kot prizadeta stranka.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno uporabila veljavno zakonito določilo 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96), ki je pričel veljati 22.2.1996. Glede na to, da ta zakon v prehodnih in končnih določbah ne predvideva uporabe prvotnega 247. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, 12/92), tožena stranka za reševanje že vložene zahteve tožnika, ni imela zakonite osnove za uporabo razveljavljenega predpisa, kot ta predlaga v tožbi. Sprememba zakonodaje v postopku na prvi stopnji ne pomeni, da je zakonodajalec s to spremembo uredil in določil pravna razmerja in pravice za nazaj. Spremenjeni predpis učinkuje za naprej in ta sprememba, ki lahko tudi neugodneje ureja določeno pravno področje, ne pomeni retroaktivnosti in posega v pridobljene pravice tožnika, saj je bilo o njegovi zahtevi odločeno šele ob izdaji izpodbijane odločbe. Tožena stranka je vezana na načelo zakonitosti v upravnem postopku in je dolžna pri odločanju uporabljati veljavne predpise. Načelo zakonitosti je kot eno izmed temeljnih načel upravnega postopka opredeljeno v 1. odstavku 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP).

Izpodbijana odločba je pravilna, zato je sodišče tožbo v smislu 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo.

Določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I in 45/I/94).