Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba Ustavnega sodišča, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka odločila o delu pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. št. ... z dne 1. 3. 2002 tako, da je pritožbi v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti ugodila in odločbo v točkah I./1. do I./33. izreka odpravila za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamude do dneva izvršljivosti odločbe dne 4. 4. 2002. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 in 119/05, v nadaljevanju ZUP-UPB1), po kateri lahko pristojni organ, kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, izda odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba), na podlagi 1. odstavka 254. člena ZUP pa se določbe, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. O delu pritožbe, ki se nanaša na naložene zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe je mogoče odločati posebej, odločanje o delu pa je, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št.109/04, v nadaljevanju: odločba US RS) in v izogib vzporednim sporom, smotrno tudi glede na javni interes. Z odločbo US RS je bilo ugotovljeno, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, in da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju: ZDavP-1) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V takem primeru davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč ga bodo bremenile šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, torej po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V 11. točki obrazložitve odločbe US RS je pojasnjeno, da je treba na tej podlagi odpraviti posledice neustavne določbe ZDavP v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. Odločba US RS je začela učinkovati v skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/21) naslednji dan po objavi, zato se v skladu s 44. členom ZUstS posledice ugotovljene neskladnosti odpravijo v postopkih, o katerih do 9. 10. 2004 ni bilo pravnomočno odločeno. Ker gre v tem primeru za nepravnomočno rešeno zadevo, ki se vodi po ZDavP in v kateri naložitev obresti temelji na ZDavP, tožnika s sprejeto odločitvijo ne bremenijo zamudne obresti do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Ne strinja se, da ji je davčni organ dolžan vrniti le zamudne obresti, ki jih je plačala in da so ji obresti vrnjene v nominalnem znesku. V obdobju od 4. 4. 2002 do dneva vračila obresti je bila namreč v Sloveniji inflacija in v letu 2002 vplačani zneski predstavljajo veliko večjo realno vrednost, kot je nominalna vrednost obresti, ki jih Davčna uprava RS vrača. Zahteva vračilo zamudnih obresti z zamudnimi obrestmi skladno z določbami ZDavP in Zakonom o predpisani obrestni meri. Davčnemu zavezancu je potrebno povrniti tudi škodo, ki jo je utrpel, to pa pomeni, da mora davčni organ obračunati zamudne obresti za obdobje od plačila zamudnih obresti do dneva poplačila. Argumenti za tako stališče izhajajo tudi iz obligacijskih pravil o neupravičeni pridobitvi. Zamudne obresti predstavljajo temeljno vrnitveno obveznost, ne pa akcesorne. Sodišču predlaga, da delno odločbo št. ..., ki jo je dne 22. 5. 2006 izdal Davčni urad A., Oddelek za odmero in kontrolo pravnih oseb (pravilno: Ministrstvo za finance) odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Z vlogo št. ... z dne 10. 7. 2006 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prvostopna odločba v točkah I./1 do I/.33 izreka odpravljena za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamude do dneva izvršljivosti dne 4. 4. 2002, iz izreka in tudi iz obrazložitve pa ne izhaja, da bi bilo odločeno o vračilu plačanih zamudnih obresti. Po določbi 1. odst. 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes tožnika je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in ga mora stranka izkazovati ves čas postopka, to pa pomeni, da mora biti za stranko odločitev sodišča potrebna, ker drugače ne bodo zavarovane njene pravice oziroma ne bo varovan njen pravni interes. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba US RS, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem, po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati. Ker po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06).