Jedro

Osebe, ki niso naštete v prvem odstavku 275. člena ZUP, lahko pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar pa jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo za ukrepanje po nadzorstveni pravici zoper uporabno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 351-1410/2013-14 z dne 16. 10. 2013, s katerim je bila investitorju A. dovoljena uporaba ... raziskovalnega centra na zemljiščih s parc. št. 235/1 in 235/4 k.o. ... V obrazložitvi se toženka sklicuje na prvi odstavek 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti ali pa na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca ali inšpektorja. Ker tožnika nista ena izmed naštetih upravičenih predlagateljev, je njuno vlogo štela za opozorilo oziroma pobudo, naj po uradni dolžnosti oceni, ali so podani pogoji za razveljavitev izpodbijanega dovoljenja po nadzorstveni pravici. V nadaljevanju obrazlaga, zakaj meni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za ukrepanje po nadzorstveni pravici.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da je prišlo do očitnih odstopanj gabaritov zgrajenega objekta od tistih, ki so bili določeni v gradbenem dovoljenju, posebno glede višine, da ni bil opravljen monitoring hrupa kot pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja in da obvestilo o razpisu tehničnega prevzema ni bilo poslano v zakonsko določenem roku. Poleg tega se sklicujeta tudi na številne napake v postopku za izdajo in spremembo gradbenega dovoljenja ter na neustrezne reakcije gradbenega inšpektorja na njune prijave. Navajata tudi, da sta zahtevala vključitev v postopek za izdajo uporabnega dovoljenja, vendar je upravna enota njuno vlogo zavrnila. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi).

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko pristojni organ odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi iz razlogov, naštetih v prvem odstavku 274. člena ZUP, oziroma razveljavi izdano odločbo, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno navaja toženka, pristojni organ po prvem odstavku 275. člena ZUP to stori po uradni dolžnosti, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca ali inšpektorja.

Glede na navedeno zakonsko ureditev lahko osebe, ki niso naštete v prvem odstavku 275. člena ZUP, pristojni organ sicer opozorijo na obstoj razlogov za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar pa jim zakon ne daje podlage za to, da bi jo tudi zahtevale. Po ugotovitvi toženke tožnika ne spadata med navedene osebe, v tožbi pa česa takega niti ne zatrjujeta. To pomeni, da zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni vložila upravičena oseba, zato je odločitev toženke, ki je to zahtevo zavrgla, pravilna in zakonita (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Toženka je odločilno dejstvo, namreč da tožnika nista upravičeni osebi za vložitev zahteve, tudi določno navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, skupaj z navedbo, da je zato vlogo obeh tožnikov obravnavala zgolj kot predlog za začetek postopka po uradni dolžnosti. Pri tem sicer ni izrecno navedla pravne posledice svoje ugotovitve, namreč formalnega zavrženja vloge, ki pa očitno izhaja iz izreka, niti celotne pravne podlage zanjo (poleg prvega odstavka 275. člena tudi prvi odstavek 129. člena ZUP). Vendar pa je omenjena navedba razlogov dovolj jasna, da po presoji sodišča po eni strani omogoča vložitev pravnega sredstva zoper izpodbijani sklep, po drugi strani pa tudi njegov preizkus.

Glede na določbe prvega odstavka 275. člena ZUP so za odločitev v obravnavani zadevi odločilni izključno navedeni razlogi. Povedano drugače: razlogi, ki jih je toženka navedla za svojo ugotovitev, da za izdajo uporabnega dovoljenja ni bil očitno prekršen materialni predpis, ne morejo pomeniti podlage za odločitev, temveč le pojasnilo tožnikoma, zakaj toženka ni ukrepala po uradni dolžnosti. Zato tožnika s svojim nestrinjanjem s temi razlogi ne moreta uspešno izpodbijati obravnavanega sklepa.

Sodišče pripominja, da bi tožnika lahko dosegla vsebinsko obravnavo svojih ugovorov zoper navedeno uporabno dovoljenje le tako, da bi izposlovala status stranke v postopku njegove izdaje, kar sta po tožbenih navedbah tudi skušala storiti. Tudi v takem primeru pa v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja ne bi mogla uspešno uveljavljati vseh nepravilnosti v postopku izdaje oziroma spremembe gradbenega dovoljenja, niti domnevno neustreznega ukrepanja gradbenega inšpektorja, saj ta postopek temu ni namenjen. Vendar pa jima navedeno ne preprečuje, da bi morebitno neskladnost zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem uveljavljala v inšpekcijskem postopku; v tem postopku bo podlaga za ugotavljanje legalnosti zgrajenega objekta izključno gradbeno dovoljenje, tožnika pa bosta lahko v obsegu, v katerem predmetna zgradba neposredno posega v njune pravno varovane interese, izposlovala tudi status stranskega udeleženca (prim. odločba Ustavnega sodišča št. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003).

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.