Jedro

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je določba 1. odst. 374. člena ZOR z izrazom "družbene pravne osebe" zajela le tiste osebe, ki imajo v svoji kapitalski strukturi družbeni kapital. Bistvo te določbe v vsebini posla iz katerega izvirajo terjatve, torej, da izvirajo iz prometa blaga in storitev. Z izrazom "družbeno pravne osebe" je pa zakon hotel zajeti čim večji krog pravnih oseb, ki se ukvarjajo z dejavnostjo prometa blaga in storitev, zlasti pa gospodarske organizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 215.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v višini 13.479,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 15.040,00 SIT. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo, da se določba 374. člena ZOR nanaša tudi na gospodarske družbe, ki imajo zgolj zasebno lastniško strukturo. Navedeni člen ZOR se sklicuje le na družbene pravne osebe, tožeča stranka pa takšna pravna oseba ni, zato ni bilo mogoče uporabiti navedenih določb za poslovni odnos iz katerega izvira vtožena terjatev. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je vtoževana terjatev zastarana. Pri tem je ocenilo, da gre za terjatev iz pogodbe o prometu blaga in storitev, za katero velja triletni zastaralni rok iz 1. odst. 374. člena ZOR. Takšna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, saj se vtoževana terjatev nanaša na plačilo računa za dobavljeno koruzo toženi stranki. V navedenem členu ZOR je določeno, da medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev, kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je navedena določba z izrazom "družbene pravne osebe" zajela le tiste osebe, ki imajo v svoji kapitalski strukturi družbeni kapital. Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je bistvo te določbe v vsebini posla iz katerega izvirajo terjatve, torej, da izvirajo iz prometa blaga in storitev. Z izrazom "družbeno pravne osebe" pa je zakon hotel zajeti čim večji krog pravnih oseb, ki se ukvarjajo z dejavnostjo prometa blaga in storitev, zlasti pa gospodarske organizacije. Ker poteka medsebojni promet blaga in storitev v okviru dejavnosti različnih pravnih oseb in sorazmerno hitro, je logično, da so predpisani strožji pogoji za zastaranje teh terjatev iz opravljanja te dejavnosti. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77). Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).