Jedro

Dokazno breme glede neustrezno zapakiranega tovora je na prevozniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 2.330,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2020 dalje do plačila, ter v II. in III. točki izreka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.026,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka), ter ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 2.330,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2020 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 270,00 EUR stroškov postopka s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vlaga pritožbo tožena stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne in ugodi zahtevku tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke. Stranska intervenientka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija v celoti, čeprav iz razlogov pritožbe izhaja, da jo izpodbija le glede pobotnega ugovora v višini 2.330,41 EUR s pripadki (delno torej glede I. točke izreka ter glede II. in III. točke izreka).

6. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 4.026,00 EUR za opravljeni prevoz svežih limon iz Španije v Beograd. Tožena stranka pa je v procesni pobot uveljavljala škodo v višini 2.330,41 EUR zaradi poškodbe limon, do katere naj bi prišlo med njenim prevozom.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je treba v konkretni zadevi uporabiti določbe Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR).1

8. Na podlagi nespornih dejstev (da sta pravdni stranki sklenili prevozno pogodbo in da je tožeča stranka naročeni prevoz opravila) je presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo voznine utemeljen. Glede pobotnega ugovora tožene stranke pa je ugotovilo, da je tovor v namembni kraj prišel poškodovan ter da je prejemnik pravilno grajal ugotovljene pomanjkljivosti (30. člen CMR in drugi odstavek 70. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, ZPPCP-1). Nadalje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je poškodba nastala zaradi slabo zapakiranega tovora, kot je to zatrjevala tožeča stranka.

9. Na podlagi prvega odstavka 17. člena CMR je prevoznik odgovoren za poškodbo, ki nastane od prevzema blaga do njegove izročitve. V skladu četrtim odstavkom 17. člena CMR pa je prevoznik pod pogoji iz drugega in petega odstavka 18. člena prost odgovornosti, v primeru, ko je škoda nastala zaradi posebne nevarnosti, ki izhaja iz ene ali več predpisanih okoliščin, med drugim tudi, če je bil slabo zapakiran tovor, ki se sicer po svoji naravi rad razsipa ali poškoduje (točka b. četrtega odstavka 17. člena CMR).2

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je glede na domnevo iz drugega odstavka 18. člena CMR na toženi stranki dokazno breme glede tega, da je bil tovor ustrezno pakiran. Nadalje je navedlo, da ker sodišče nima strokovnega znanja za preverjanje dejstev v zvezi z (ne)ustreznostjo pakiranja svežih limon za prevoz, je za ugotovitev tega dejstva potrebno strokovno znanje izvedenca. Zaključilo je, da ker tožena stranka ni založila zahtevanega predujma za postavitev izvedenca prometne stroke,3 ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

11. Pritožnica ima prav, da je takšno stališče napačno. Dokazno breme glede neustreznega pakiranja blaga je na tožeči in ne toženi stranki. Prevoznik je tisti, ki mora dokazati, da je obstajala posebna nevarnost, torej, da je bila v danih okoliščinah embalaža pomanjkljiva.4 Sodišče prve stopnje se je glede dokaznega bremena v zvezi s tem nepravilno sklicevalo na drugi odstavek 18. člena CMR,5 ki govori le o vzročni zvezi med škodo in posebno nevarnostjo. V skladu z navedeno določbo prevozniku ni treba dokazati, da je posebna nevarnost ‒ v konkretnem primeru neustrezna embalaža ‒ povzročila škodo (ni mu treba dokazati neposredne vzročne zveze), temveč mora dokazati le, da bi jo lahko povzročila, torej, da je glede na okoliščine v konkretnem primeru poškodba utegnila nastati zaradi slabo zapakiranega tovora (da gre za možen vzrok oz. verjetno hipotezo). Ko to dokaže, pa velja (izpodbojna) domneva, da je posebna nevarnost povzročila škodo. Upravičenec iz prevozne pogodbe (tožena stranka) lahko v tem primeru dokaže, da škoda ni nastala zaradi te nevarnosti ali dokaže (drugi) dejanski vzrok škode.6

12. Med strankama ni bilo sporno, na kakšen način so bile limone zapakirane in kakšne poškodbe so nastale na sami embalaži,7 sporno pa je bilo, ali je takšen način pakiranja ustrezen,8 za kar je, kot je bilo že pojasnjeno, dokazno breme na strani tožeče stranke. Višje sodišče pri tem pripominja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se to dejstvo lahko dokazuje le z izvedencem,9 ter da je tožeča stranka predlagala tudi druge dokaze (listinske dokaze, zaslišanje stranke in prič). Ob upoštevanju navedenega in na podlagi pravilne porazdelitve dokaznega bremena naj sodišče prve stopnje glede vprašanja (ne)ustreznosti embalaže dopolni dokazni postopek ter dokaze oceni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V nadaljevanju pa naj se po potrebi (v odvisnosti od ugotovljenega) v skladu z napotki višjega sodišča opredeli tudi do vzročne zveze in škode.

13. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava (nepravilne porazdelitve materialnega dokaznega bremena) dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo v delu glede I. točke izreka (za znesek 2.330,41 EUR s pripadki) ter v II. in III. točki izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V konkretnem primeru namreč ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti zgolj z dopolnitvijo postopka pred višjim sodiščem, saj bi moralo slednje prvič izvajati celoten dokazni postopek za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožeče stranke. Višje sodišče ocenjuje, da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter da bi v primeru drugačne odločitve višje sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa (sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju po opravljenem dokaznem postopku najprej opredeliti do vprašanja, ali je bil tovor pomanjkljivo zapakiran, ter glede na ugotovljeno v nadaljevanju tudi do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti). V preostalem delu pa je višje sodišče, potem ko tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Ki se skladno s 1. členom uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank, za kar gre tudi v tem primeru. 2 Tudi ZPPCP-1 v 2. točki prvega odstavka 76. člena določa, da prevoznik ne odgovarja, če dokaže, da je poškodba tovora nastala, ker je bil tovor pomanjkljivo pakiran in je zaradi teh pomanjkljivosti po svoji naravi izpostavljen poškodbi. 3 Zato tudi ni zaslišalo njenega komercialista A. A. 4 Glej M. A. Clarke: International carriage of goods by road: CMR, London, Sweet & Maxwell, 1997, str. 296, 309‒310, ter dr. T. Šker in drugi: Konvencija CMR, Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti s komentarjem, Ljubljana, Slovensko zavarovalno združenje in Gospodarska zbornica Slovenije, 2005, str. 64‒65. 5 Ki določa, da kadar prevoznik ugotovi, da se da glede na okoliščine primera izguba ali škoda pripisati eni ali več nevarnosti, omenjenih v četrtem odstavku 17. člena, se domneva, da je to vzrok. Upravičenec pa ima v vsakem primeru pravico dokazati, da izgube ali škode v resnici ni mogoče popolnoma ali deloma pripisati neki od omenjenih nevarnosti. 6 Glej M. A. Clarke, prav tam, str. 296‒304, ter dr. T. Šker in drugi, prav tam, str. 64. 7 Limone so bile pakirane v lesenih gajbicah, ki so bile zložene ena na drugo na leseno paleto. Robovi gajbic so bili zaščiteni s kartonastimi stranicami, vse skupaj pa so nato držale plastične vezice. Večje število gajbic se je polomilo in so se sesedle same vase, nekatere gajbice, ki so bile naložene spodaj, pa so popustile pod težo ostalih, ki so bile zložene na njih. Stranki sta v spis vložili tudi fotografije in video posnetke. 8 Tožena stranka je trdila, da je tako pakiranje limon za prevoz običajno in v skladu z normami za njihov prevoz, da je pred mejo prišlo do zamenjave vlačilca priklopnika, v katerem je bilo blago, ter da je očitno med prevozom prišlo do nenavadnih dogodkov, ki so povzročili premikanje palet in opisane poškodbe. Te naj bi torej nastale zaradi neustreznega prevoza tožeče stranke. 9 Glede katerega tožena stranka v pritožbi navaja, da ga tožeča stranka ni predlagala, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo trdi, da je takšen dokazni predlog podala.