Jedro

Ne glede na to, da je v konkretnem primeru prvotožeča stranka plačila sodne takse oproščena, je glede na nerazdelnost obveznosti, drugotožeča stranka dolžna sodno takso plačati enako, kot da sklep o taksni oprostitvi za prvotožečo stranko ne bi bil izdan.

Izrek

I. Pritožbi prvotožeče stranke se zavržeta.

II. Pritožbi drugotožeče stranke se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 10. 2016 odločilo, da se predlog drugotožeče stranke z dne 6. 7. 2016 za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrže. Z drugim sklepom z istega dne je zavrnilo ugovor drugotožeče stranke z dne 12. 7. 2016 zoper plačilni nalog P 1102/2016 z dne 30. 6. 2016 in izpodbijani plačilni nalog obdržalo v veljavi.

2. Zoper oba sklepa se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za obročno plačilo sodne takse vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlogu drugotožeče stranke za obročno plačilo sodne takse ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnjuje, da je po izdaji plačilnega naloga za plačilo celotne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, glede na to, da je sodišče prvotožečo stranko oprostilo plačila sodne takse, drugotožeča stranka zaprosila za obročno plačilo ter pojasnila, da ji finančno stanje ne dopušča enkratnega plačila celotnega zneska sodne takse. Zoper odmerjeno takso je tožeča stranka vložila tudi pravno sredstvo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da drugotožeča stranka ni predložila ustrezno izpolnjene izjave o premoženjskem stanju, ker ta ni zajemala premoženjskega stanja družinskih članov. Drugotožeča stranka pojasnjuje, da gre za postopek, s katerim družinski člani niso seznanjeni in premoženjsko stanje moža in sina ne more vplivati na sposobnost plačila sodne takse drugotožeče stranke, ki prejema zelo nizke dohodke. Meni, da premoženjsko stanje moža in sina, ki še ni samostojen, ni relevantno za odločitev o obročnem plačilu sodne takse, zato predloga ni dopolnila.

3. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, ki jo prav tako vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru drugotožeče stranke zoper plačilni nalog ugodi in plačilni nalog razveljavi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvotožeča stranka je bila v tej zadevi oproščena plačila sodne takse, zato je nepravilna odločitev sodišča, da celotno breme takse naloži drugotožeči stranki. Sodišče bi moralo sodno takso ustrezno razdeliti na polovico. Sodišče navaja, da sta prvo in drugotožeča stranka, materialni sospornici, zato je dolžna drugotožeča stranka, ki plačila sodne takse ni oproščena, sodno takso poravnati v celoti. Sodišče navaja, da je taksna obveznost več tožnikov, ki so skupaj vložili tožbo, nerazdelna. Sklicuje se na določilo devetega odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), vendar je treba po mnenju tožeče stranke smiselno uporabiti drugi del citiranega odstavka, ki določa, da so v zapuščinskem postopku dediči dolžni plačati takso v sorazmerju s podedovanim premoženjem. Ker gre v konkretnem primeru prav tako za nujno sosporništvo, je nepravično, da sodišče celotno takso naloži v plačilo enemu izmed sospornikov, temveč bi moralo smiselno uporabiti določilo, ki se nanaša na dediče, ki so prav tako nujni sosporniki. Sodišče ne more avtomatično breme celotne takse naložiti v plačilo drugotožeči stranki, temveč je treba upoštevati, da je nastopala le kot sopogodbenica in ji iz tega naslova naložiti polovično sodno takso. Po prepričanju tožeče stranke je zmotno naziranje, da gre za nerazdelno obveznost več tožnikov.

4. Pritožbi prvotožeče stranke sta nedovoljeni, pritožbi drugotožeče stranke pa sta neutemeljeni.

Glede pritožb prvotožeče stranke:

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma odločilo o predlogu in o ugovoru drugotožeče stranke. Prvotožeča stranka za pritožbi zoper navedena sklepa nima pravnega interesa, zato sta njeni pritožbi nedovoljeni (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodišče druge stopnje je zato njeni pritožbi zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP).

Glede pritožbe drugotožeče stranke zoper sklep o zavrženju predloga za obročno plačilo sodne takse:

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je drugotožeča stranka, ki jo je sodišče pozvalo na dopolnitev nepopolnega predloga za obročno plačilo sodne takse s sklepom z dne 9. 8. 2016, predložila dodatne listine, vendar izjave o premoženjskem stanju ni izpolnila v celoti. Izjava ni bila izpolnjena s podatki o premoženjskem stanju moža in sina drugotožeče stranke, slednja izjave nista podpisala, predložena tudi niso bila dokazila o njunih prejemkih. Sodišče je zato drugotožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga, tako da sodišču predloži v celoti izpolnjeno (in podpisano) izjavo o premoženjskem stanju in dokazila o prejemkih družinskih članov in jo ponovno opozorilo, da bo sicer predlog zavrglo. Drugotožeča stranka predloga ni dopolnila in navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi tudi ne izpodbija.

7. V pritožbi drugotožeča stranka zatrjuje, da podatki o premoženjskem stanju moža in sina za odločitev o obročnem plačilu sodne takse niso relevantni in zato predloga ni dopolnila. Meni, da njuno premoženjsko stanje ne more vplivati na sposobnost plačila sodne takse drugotožeče stranke, vendar je takšno stališče zmotno. Po določbi petega odstavka 11. člena ZST-1 mora namreč sodišče pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks upoštevati tudi premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov. Ker drugotožeča stranka predloga ni dopolnila tako, da bi bil ta sposoben za obravnavanje, ga je sodišče na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP in tretjega odstavka 12. člena ZST-1 pravilno zavrglo.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugotožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe drugotožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog:

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta prvo in drugotožeča stranka glede na uveljavljane zahtevke materialni sospornici. V skladu z devetim odstavkom 3. člena ZST-1 je obveznost dveh ali več oseb, ki morata skupaj plačati takso, nerazdelna, zato je drugotožeča stranka dolžna takso plačati tako, kot da sklep o taksni oprostitvi za prvotožečo stranko ne bi bil izdan, kar je pravilen zaključek in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Pritožnica sicer ne nasprotuje zaključku, da sta prvo in drugotožeča stranka glede na uveljavljane zahtevke materialni sospornici, pač pa zaključku, da sta nerazdelno dolžni plačati sodno takso, vendar zmotno. Zmotno zatrjuje, da bi bilo treba v konkretnem primeru smiselno uporabiti drugi del devetega odstavka 3. člena ZST-1, ki določa, da so v zapuščinskem postopku dediči dolžni plačati takso v sorazmerju s podedovanim premoženjem. Navaja, da gre tako v predmetnem postopku kot pri dedičih za nujno sosporništvo in bi bilo zato treba smiselno uporabiti določilo, ki se nanaša na dediče. Razlaga drugotožeče stranke je zmotna, saj je plačilo takse v sorazmerju s podedovanim premoženjem tudi v primeru dedičev predvideno le za zapuščinski, ne pa tudi za pravdni postopek.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za nerazdelno obveznost. To pomeni, da je taksno obveznost dolžan poravnati vsak od zavezancev, šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo poravna eden od njih (416. člen v zvezi s prvim odstavkom 395. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Ne glede na to, da je v konkretnem primeru prvotožeča stranka plačila sodne takse oproščena, je glede na nerazdelnost obveznosti, drugotožeča stranka dolžna sodno takso plačati enako, kot da sklep o taksni oprostitvi za prvotožečo stranko ne bi bil izdan. Drugačne trditve, da bi torej sodišče moralo drugotožeči stranki naložiti v plačilo le polovično sodno takso, torej niso utemeljene.

12. Ker je sodišče prve stopnje drugotožeči stranki sodno takso odmerilo pravilno, je pravilna odločitev o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog. (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugotožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).