Jedro

Kot soprispevek tožnika bi bilo mogoče opredeliti le njegovo izzivanje neposredno pred napadom. Postavitev znaka (pa tudi morebiti rampe z možnostjo neoviranega dostopa) pa tega ne predstavlja. Tožnik torej ni dal povoda za agresivno ravnanje toženke in njeno razburjanje, zato mu ni mogoče očitati, da je kakorkoli soprispeval h škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 2.099,90 EUR nadomesti z zneskom 1.399,90 EUR, - v II. točki izreka znesek 300,00 EUR nadomesti z zneskom 1.000,00 EUR in - v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov 912,24 EUR zniža na 710,60 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan povrniti toženki 130,14 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.099,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 300,00 EUR z obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Pravdne stroške tožnika v višini 912, 24 EUR je naložilo v plačilo toženki (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma prisodi nižji znesek odškodnine. Vztraja, da je bila obsojena za kaznivo dejanje, ki ga ni storila, saj se tožnika ni nikoli dotaknila. Ne strinja se s presojo sodišča, da tožnik ni prispeval k škodnemu dogodku. Takšna ugotovitev temelji na izjavi tožnika in prič A. A. in B. B., ki jim je sodišče nekritično sledilo. A. A. ob konfliktu sploh ni interveniral, raje je tekel po sestro C. C., da fotografira stanje. Ni posnela ničesar, ker se ni nič zgodilo. Toženka pri svojih letih ni bila sposobna nikogar poškodovati. Ker je sodišče poklonilo vero le omenjenima pričama, ne pa toženkinemu možu, ki je izpovedoval iskreno, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Zakon ne prepoveduje pričanja ožjim članom družine, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi njegovo izpoved in verjeti toženki. Obsojena je bila kljub temu, da tožnika ni porinila. Z vidika presoje tožnikovega prispevka k nastali škodi je pomembna njegova izpoved, da je samovoljno pričel postavljati rampo oziroma prometni znak. Sodišče na podlagi fotografije s kraja dogodka ugotavlja, da se je postavljal znak, a pri tem ne upošteva, da je toženka starejša gospa, ki lahko poda nerodno zaznavo dejstev. Sodišče prav tako ne upošteva, da je bilo območje označeno s trakom in da je bila s tem dejansko ovirana pot. Sodišče je tudi spregledalo, da med sosedi potekajo spori prav zaradi konkretne poti. Tožnikovo ravnanje je moč opredeliti za provokacijo. Zato se je opravičeno razburila. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnika kar napadla. Tožnik se je odzval na njene besede tako, da je stopil proti njej in s tem sam stopnjeval prepir. Prisojena odškodnina je pretirano visoka. Izvedenec je pojasnil, da tožnik ne trpi nobenih posledic. Dejstvo je, da je tožnik po končani fizioterapiji povsem ozdravljen. Vse bolečine, vključno z obiski zdravnikov in fizioterapije, temeljijo na tožnikovi izjavi, ki je pri opisovanju bolečin močno pretiraval. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da pri pregledu ni bilo vidnih zunanjih znakov poškodb, ugotovljena je bila le bolečnost na pritisk. Izvedenec sploh ne opiše mehanizma poškodb. Ker so trditve o bolečinah podane s strani tožnika in jih ni mogoče objektivno zaznati, ob tem, da ima tožnik že od prej trajne posledice v levi roki, je potrebna posebna skrbnost pri ugotavljanju obsega bolečin. S kazensko sodbo je bilo ugotovljeno le, a je tožnik utrpel udarnino rame in ne drugih poškodb. Izvedenec dr. Č. Č. je v kazenski zadevi v svojem mnenju poudaril, da so udarnine prsnega koša in levega zapestja neznatne. V nasprotju s tem pa je izvedenec v tej zadevi dr. D. D. opredelil te udarnine kot lažje telesne poškodbe. Četudi je tožnik opravil rtg slikanje, tam ni bilo nič ugotovljenega, zato je bilo nepotrebno. Tudi fizioterapija je bila nepotrebna, saj je tožnik že tako ali tako imel težave z ramo in zapestjem. Neverjetno je, da naj bi bolečine trajale tri tedne. Glede strahu tožnik ni vedel pojasniti razloga, zaradi katerega bi zdravljenje potekalo drugače od začrtane poti. Tožnikov sekundarni strah ni podprt z nobeno objektivno okoliščino, saj je celo izpovedal, da nobeden zdravnik ni rekel, da bi zdravljenje potekalo moteno. Neprepričljive so tudi trditve, da ga je bilo strah ob škodnem dogodku.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a je zmotno uporabilo materialno pravo - 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki opredeljuje pravni standard pravične denarne odškodnine. Odgovorilo je na vse ugovore toženke, ki jih v pritožbi vztrajno ponavlja, tako glede očitka delne razbremenitve svoje odgovornosti kot glede nastanka in obsega škode. Z ugotovljenim dejstvenim substratom izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in se nanj v celoti sklicuje, v odgovor pritožbi pa v nadaljevanju še pojasnjuje:

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo potek škodnega dogodka. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na obsodilno kazensko sodbo, saj je v skladu s 14. členom ZPP vezano nanjo glede obstoja kaznivega dejanja. Tožnica je večkrat udarila tožnika po prsnem košu in ga odrinila, ko pa se je tožnik toženki umikal vzvratno, pa je izgubil ravnotežje, se z roko ujel na oporni zid ob cesti - škarpo in se ob njej zgrudil na tla, pri tem pa utrpel več udarnin. Pritožbeno vztrajanje, da se tožnika ni dotaknila in ga ni napadla ter da ga pri svojih letih (ob škodnem dogodku 75 let) ni mogla poškodovati, je tako neutemeljeno. Sicer pa je bilo v dokaznem postopku na podlagi fotografij dodatno ugotovljeno, da toženka ni imela takšnih težav, ki bi preprečile napad na tožnika. Toženka je tedaj tudi druga težja dela lahko počela. Tožnik, ki je nesporno invalid, saj je nekaj let pred škodnim dogodkom utrpel možgansko kap, pa se med drugim tudi težje giblje, za kar je tožnica vedela.

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku. Zaključek sodišča prve stopnje o nasprotnem ima oporo ne le v izpovedbah tožnika in prič A. A., ki je bil prisoten na kraju samem ob škodnem dogodku, in C. C., ki je neposredno po škodnem dogodku fotografirala stanje in dogajanje po spornem dogodku, temveč tudi na listinskih dokazih, predvsem omenjenih fotografijah, ki prikazujejo, da tožnik s sosedom A. na dovozni poti, ki je na njegovem ozemlju, v času škodnega dogodka ni postavljal rampe, pač pa znak za privatno pot. Sodišče je pravilno ugotovilo podrobnejši potek škodnega dogodka oziroma v kakšnih konkretnejših okoliščinah se je pripetil, kot je sicer razvidno iz opisa kaznivega dejanja, na katerega je vezano. Natančno in kritično je pojasnilo, zakaj verjame tožniku in priči A., ne pa toženki in njenemu možu, ki ima brez dvoma interes za izid pravde. Sodišče je njegovo izpoved utemeljeno štelo za neprepričljivo. V nasprotju z ugotovitvami kazenske sodbe je izpovedal, da toženka tožnika ni nič poškodovala oziroma ga ni napadla. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta tožnik in A. A. kritičnega dne postavljala znak za privatno pot in sta luknjo označila s količki in trakom, in to ob cesti, ne na njej. Zato je prepričljiv nadaljnji zaključek sodišča, da tožnik ob tem, ko rampe tedaj tam ni bilo, druge okoliščine pa tudi niso kazale na morebitno postavitev rampe, ni rekel toženki, da postavlja rampo, na podlagi česar bi lahko sklepala, da bo zaprl pot. Zmotna zaznava okoliščin, ki je bila očitno povod za nadaljnji verbalni in fizični obračun s tožnikom, pa gre v njeno breme. Sicer pa tudi morebitna namera postaviti rampo ne utemeljuje soprispevka tožnika. Toženka tudi v tem primeru nima pravice, da tožnika napade fizično. Če bi do oviranja izvrševanja posesti poti dejansko prišlo, bi morala svojo pravico iskati po pravni poti, ne pa z agresivnim ravnanjem. Pritožbeno utemeljevanje, da med sosedi potekajo spori prav zaradi konkretne poti, na pravilnost presoje glede temelja zahtevka ne vpliva. Kot soprispevek tožnika bi bilo mogoče opredeliti le njegovo izzivanje neposredno pred napadom. Postavitev znaka (pa tudi morebiti rampe z možnostjo neoviranega dostopa) pa tega ne predstavlja. Tožnik torej ni dal povoda za agresivno ravnanje toženke in njeno razburjanje, zato mu ni mogoče očitati, da je kakorkoli soprispeval h škodnemu dogodku.

8. Obseg nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotavljalo s sodnim izvedencem travmatološke stroke dr. D. D., ki je v skladu s strokovnimi pravili prepričljivo odgovoril na vse pripombe toženke. Toženka jih neutemeljeno ponavlja v pritožbi. Sodišče je z njegovo pomočjo ugotovilo poškodbe, nevšečnosti med zdravljenjem (22. in 23. točka izpodbijane sodbe), intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (21. točka sodbe) in strahu. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje. Pritožnica vztraja, da si je tožnik vse poškodbe in bolečine izmislil in da te niso bile objektivno zaznane, vendar takšnim trditvam, ki niso podprte z nobenim dokazom, ni mogoče slediti. Izvedenec je na podlagi zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnika natančno opredelil predhodne poškodbe in konkretno pojasnil, da je v spornem škodnem dogodku utrpel lažje telesne bolečine, to je udarnine presnega koša, leve rame in levega zapestja. Izvedenec je, upoštevaje mehanizem nastanka posamezne poškodbe (udarnine presnega koša zaradi udarcev toženke, udarnino rame in zapestja pa zaradi padca v posledici umikanja toženki, torej v vzročni zvezi z njenim agresivnim ravnanjem) prepričljivo pojasnil, da je bolečnost na pritisk poškodovanih predelov dejansko obstajala, objektivno je obstajala tudi večja omejena gibljivost teh predelov kot posledica poškodb v predmetnem dogodku. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je dr. Č. Č. v kazenskem postopku ugotovil le udarnino leve rame. Tako izvedenec Č. Č. kot tudi v tem pravdnem postopku postavljen izvedenec D. D. sta kot poškodbo ugotovila tudi udarnino prsnega koša in zapestja. Dr. Č. Č. je res zapisal v mnenju, da udarnini ni mogoče opredeliti kot lahki telesni poškodbi. Vendar so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da je izvedenec v kazenskem postopku upošteval v okviru definicije kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe drugačne parametre, kot veljajo v civilnem pravu, kjer se ugotavljajo posledice telesne poškodbe glede na učinek, ki so ga povzročile na zdravstveno stanje tožnika. Izvedenec D. D. je poškodbo po Fischerjevi lestvici telesnih poškodb strokovno ocenil kot lahko. Prepričljivo je tudi pojasnil intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel. Telesne bolečine, ki jih je opredelil tožnik in so subjektivne narave, je izvedenec, upoštevaje podobne primere, objektiviziral, zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče sledilo le tožnikovi izjavi. Neutemeljeni so tudi očitki toženke, da v okviru ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem rtg slikanje in fizioterapija nista bila potrebna. Dejstvo je, da se je za slikanje poškodovanih predelov telesa zaradi izključitve možnosti poškodbe skeleta in za napotitev na fizikalno terapijo zaradi omejene gibljivosti poškodovanega zapestja in rame odločil zdravnik, zato sta bili opravljeni storitvi potrebni in jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nevšečnosti med zdravljenjem zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka.

9. Toženka pa utemeljeno oporeka višini ugotovljene škode oziroma odmeri pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče meni, da upoštevaje načelo individualizacije, to je težo in pomen prizadete dobrine ter dolgotrajnost in intenzivnost telesnih bolečin ter vseh ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem, ki niso bile številne in obsežne, kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, torej okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, znaša pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin v okviru 179. člena OZ 1.000,00 EUR, kar predstavlja povprečno plačo v Republiki Sloveniji.

10. Tudi odškodnino za strah je sodišče odmerilo previsoko. Na podlagi prepričljive izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja dr. D. D., (ki je potrdil, da je glede na vrsto poškodb in tožnikovo zdravstveno stanje ter zahtevano zdravljenje objektivno možen obstoj strahu) je sicer pravilno ugotovilo, da so bile podane okoliščine (29. - 31. točke sodbe), ki kažejo, da je bilo tožnika upravičeno strah ob samem dogodku in za izid zdravljenja. Okoliščina, da ob škodnem dogodku ni klical na pomoč in da pri zdravljenju ni bilo zapletov, ne pomeni, da tožnika ni bilo utemeljeno strah. Toda ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine predstavlja primerno zadoščenje tožniku za to nepremoženjsko škodo 300,00 EUR.

11. Tožnik je torej upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.300,00 EUR, skupaj z odškodnino za premoženjsko škodo (potni stroški zaradi potrebnega obiskovanja zdravstvenih institucij), ki je priznana v skladu z določbo 174. člena OZ, pa 1.399,90 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 700,00 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradno upoštevani pritožbeni razlogi niso podani (2. odstavek 350. člena ZPP).

12. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela sodbe (2. odstavek 165. člena ZPP). Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožnikov uspeh v pravdi 79,17 % (100 % po temelju in 58,33 % po višini), uspeh toženke pa 20,83 %. Vsi potrebni stroški tožnika, ki jih pritožba konkretno ne izpodbija, so znašali 998,68 EUR, glede na spremenjeni uspeh 790,65 EUR, toženkini pa 384,30 EUR, glede na njen uspeh pa 80,05 EUR. Po medsebojnem pobotu gre torej tožniku 710,60 EUR pravdnih stroškov, v posledici česar je bilo treba toženki v plačilo naložen znesek stroškov 912,24 EUR znižati za 201,64 EUR.

13. Ker je toženka s pritožbo delno uspela (njen uspeh v znesku 700 EUR glede na vrednost izpodbijanega dela 2.099,90 EUR je ocenjen na 33 %), ji je tožnik dolžan povrniti ustrezen del njenih stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP), katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 394,36 EUR (168 za sestavo pritožbe, 20 EUR materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV in 165 EUR za sodno takso na pritožbeni stopnji). Ob upoštevanju uspeha je tožnik dolžan toženki plačati pritožbene stroške v višini 130,14 EUR.