Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na ravidentu.

Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razlog iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklepe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, vse z dne 4. 7. 2007. Z navedenimi sklepi je prvostopenjski davčni organ zavrgel kot prepozne revidentove ugovore zoper sklepe o izvršbi na denarna sredstva, izdane zavezancu A., d. o. o. Drugostopenjski davčni organ je s sklepom in odločbo z dne 11. 8. 2010 pritožbene postopke zoper navedene prvostopenjske sklepe združil v en postopek ter odločil, da se sklep spremeni tako, da se v izreku sklepa besedilo “se zavrže kot prepozen“ glasi “se zavrže“, saj je bil sklep o izvršbi izdan šele po tem, ko je bil sporni znesek že nakazan na račun davkov davčnega dolžnika z njegovega transakcijskega računa, zato je bil ugovor vložen po neupravičeni osebi; v preostalem delu pa je navedeni sklep potrdil in zavrnil pritožbo. Pritožba zoper sklepa je bila zavrnjena, saj je bila izvršba po sklepih, zoper katere je revident podal ugovor, že končana s samim rubežem sredstev, ugovor tretjega pa je bil po določbi 158. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) mogoč le do konca davčne izvršbe.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident je izpolnjevanje zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije utemeljil z navedbo, da vsebina zadeve oziroma razlogi, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo, predstavljajo pomembno pravno vprašanje, ki bo krojilo usodo sodne prakse za tovrstne primere in so lahko prizadete pravice velikega števila davčnih zavezancev. V razlogih revizije pa navaja, zakaj se ne strinja z odločitvijo v obravnavani zadevi oziroma s potekom davčnih izvršb na splošno.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve tega sklepa. Revident bi namreč moral pomembno pravno vprašanje zastaviti jasno in določno, ne pa s splošno navedbo, da predstavlja vsebina zadeve oziroma razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo tožbo, pomembno pravno vprašanje.

8. Z utemeljevanjem revizijskih razlogov pa revident izpostavlja splošna vprašanja, ki se nanašajo na začetek in konec davčne izvršbe, predmet davčne izvršbe, izvršilne naslove in enotnost davčne izvršbe zoper davčnega zavezanca. Takšna vprašanja po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja, saj so opredeljena le na načelni ravni in zahtevajo le načelne odgovore oziroma splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov v zvezi z davčno izvršbo, revident pa tudi ni izkazal, da bi bila ta vprašanja v pravni teoriji in praksi sporna. Odgovori na vprašanja, ki jih zastavlja revident, namreč izhajajo že iz določb 127., 130., 131. in 132. člena ter II. poglavje tretjega dela Zakona o davčnem postopku - ZDavP-1 ter 155., 158. in 167. člena ZDavP-2. Zato tako postavljenih vprašanj glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (npr. X Ips 151/2008, X Ips 97/2010, X Ips 12/2008, 39/2011, X Ips 330/2011).

9. Ker revident ni izkazal izpolnitve zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).