Jedro

Maksimum izrečene enotne globe je omejen z dvakratnikom najvišje mere globe, ki jo je za posamezne vrste kršiteljev dopustno predpisati po določbi 17. člena ZP-1, in ne z dvakratnikom najvišje določene oziroma predpisane globe v posameznem primeru (tretji odstavek 91. člena ZVOP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV 2869/2012 z dne 23. 9. 2013 kršen drugi odstavek 27. člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 17. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Informacijski pooblaščenec je storilcu D. S. kot odgovorni osebi državnega organa izdal odločbo o prekršku zaradi dvanajstih prekrškov po tretjem odstavku 91. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Za vsak posamezni prekršek je določil po 830 evrov globe in izrekel enotno globo v znesku 9.960 evrov. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo, ki so jo vložili storilčevi zagovorniki, ter odločbo o prekršku v izreku o sankciji spremenilo tako, da je storilcu izreklo enotno globo v znesku 4.160 evrov.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo okrajnega sodišča zaradi kršitve drugega odstavka 27. člena v zvezi z drugim odstavkom 17. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) na način iz 4. in 5. točke 156. člena ZP-1. Sodišče je napačno razlagalo in uporabilo določbo drugega odstavka 27. člena ZP-1, ker je glede dopustne zgornje meje enotne sankcije za osnovo odločanja vzelo konkretno sankcijo, predpisano v tretjem odstavku 91. člena ZVOP-1 za očitane prekrške, namesto največje mere posamezne vrste sankcije, določene v drugem odstavku 17. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu in zagovornikom. Slednji so v odgovoru z dne 31. 1. 2014 navedli, da je zahteva v celoti neutemeljena. Menijo, da je glede na določbo tretjega odstavka 52. člena ZP-1 v konkretnem primeru potrebno uporabiti tretji odstavek 17. člena ZP-1, in ne drugega odstavka tega člena. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj ugotovi kršitev zakona in v korist storilca sodbo in odločbo o prekršku spremeni tako, da se storilcu izreče globa v znesku 4.000 EUR ter se mu povrnejo stroški predmetnega postopka.

B.

4. Če storilec z enim ali več dejanji stori več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem, se po prvem odstavku 27. člena ZP-1 določi najprej sankcijo za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. V skladu z drugim odstavkom tega člena se v primeru, ko so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Kot je Vrhovno sodišče presodilo že v sodbi IV Ips 55/2007 z dne 18. 3. 2008, citirana določba pomeni, da je maksimum izrečene enotne globe omejen z dvakratnikom najvišje mere globe, ki jo je za posamezne vrste kršiteljev dopustno predpisati po določbi 17. člena ZP-1, in ne z dvakratnikom najvišje določene oziroma predpisane globe v posameznem primeru.

5. V konkretnem primeru je prekrškovni organ z odločbo o prekršku ugotovil, da je storilec D. S. kot odgovorna oseba državnega organa storil dvanajst prekrškov po tretjem odstavku v zvezi s 5. točko prvega odstavka 91. člena ZVOP-1, za katere je predpisana globa v razponu od 830 do 2.080 evrov. Za odgovorno osebo v državnem organu, ki stori prekršek, se lahko skladno z določbo četrte alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1 z zakonom ali uredbo vlade predpiše globa v razponu od 40 do 10.000 evrov. Najvišja mera enotne globe, ki se lahko izreče odgovorni osebi državnega organa, je torej glede na določbo drugega odstavka 27. člena v zvezi s četrto alinejo 17. člena ZP-1 20.000 evrov.

6. Zato ugotovitev sodišča, da je prekrškovni organ z izrekom enotne globe v znesku 9.960 evrov nepravilno uporabil drugi odstavek 27. člena ZP-1, ni pravilna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče kot najvišjo mero dopustne enotne globe štelo dvakratnik posebnega maksimuma globe iz tretjega odstavka 91. člena ZVOP-1, torej 4.160 evrov. Takšna razlaga določbe drugega odstavka 27. člena ZP-1 kot rečeno ni pravilna, zato je sodišče z znižanjem izrečene enotne globe iz 9.960 evrov na 4.160 evrov kršilo drugi odstavek 27. člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 17. člena ZP-1 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1, saj je uporabilo določbe tretjega odstavka 91. člena ZVOP-1, ki jih ne bi smelo, oziroma ni uporabilo določbe četrte alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1, pa bi jih moralo.

C.

7. Ker je zahteva za varstvo, ki je utemeljena, vložena v storilčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 le ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo kršen drugi odstavek 27. člena v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 17. člena ZP-1, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.