Jedro

Prenovitev ali novacija predstavlja enega od načinov prenehanja obveznosti, vendar morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. To pa je sporazum strank o prenehanju prejšnje obveznosti, ki se nadomesti z novo, ki ima drugačen predmet ali drugačno pravno podlago.

Odpust dolga v smislu člena 319. člena OZ je kot način prenehanja obveznosti možen le v primeru, ko upnik iz kakršnegakoli razloga izjavi, da dolžniku obveznosti ni potrebno izpolniti, slednji pa se s tem strinja.

Ker iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da je obstajala posojilna terjatev tožeče stranke do toženke in tudi denarna terjatev toženke do tožeče stranke iz delovnega razmerja, je mogoče glede na sporazum med pogodbenikoma, zaključiti le, da je prišlo do pobota in da sta navedeni terjatvi prenehali obstajati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je slednja od toženke zahtevala plačilo 3.397,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2006 dalje do plačila in povrnitev stroškov pravdnega postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 809,72 EUR.

Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo le posamezna dejstva oziroma pavšalne navedbe toženke in nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki jih ni ustrezno preverjalo, poleg tega pa se njune navedbe med seboj razhajajo. Ni se opredelilo do navedb tožeče stranke in do drugih izvedenih dokazov in ni navedlo razlogov za neizvedbo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov po postavitvi izvedenca finančne in računovodske stroke ter vpogledom v njene poslovne knjige, s čimer bi se tudi preverila resničnost navedb bivšega direktorja glede obstoja in višine toženkine delovne uspešnosti. Nadalje zatrjuje, da v obravnavanem primeru nikakor ne gre za novacijo, kot je to v sodbi ugotovilo sodišče, čeprav toženka tega ni nikoli zatrjevala. Sodišče ni opredelilo višine zneska nove obveznosti oziroma zakaj gre za novi predmet oziroma drugačno pravno podlago, poleg tega med strankama ni bilo izrecnega dogovora in strinjanja za prenovitev pogodbe. Po novaciji bi obveznost oziroma medsebojno razmerje moralo še vedno obstajati, sodišče pa je ugotovilo, da terjatev tožnika zaradi odpusta ne obstoji več. Tudi, če bi šlo za novacijo, pa ta ne bi bila veljavna, saj prvotna obveznost sploh ni ugasnila, ker je v poslovnih knjigah tožeče stranke ta predpostavka še vedno odprta.

Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja nesporno dejstvo, da je v letu 2006 toženka od tožeče stranke kot svojega delodajalca prejela posojilo v znesku 800.000,00 SIT, katerega bi morala vrniti v roku šestih mesecev. Toženka posojila ni vrnila. Trdila je, da sta se že pred iztekom roka za vrnitev s tedanjim direktorjem tožeče stranke SB sporazumela, da ji denarja ni treba vrniti, saj ji je tožeča stranka na račun uspešnosti opravljenega dela dolgovala neizplačane zneske. Pojasnila je, da je kot vodja prodaje formalno prejemala nizko plačo, zato ji je delodajalec na različne načine, ki niso bili vedno v skladu s predpisi, izplačeval določene zneske, da so skupno njeni prihodki iz delovnega razmerja prestavljali primerno plačilo tako glede na kvaliteto kot tudi količino opravljenega dela, saj je morala pogosto delati tudi izven rednega delovnega časa. Njene trditve in izpoved je v celoti potrdil B. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, pa je zmotna pravna presoja prvostopnega sodišča, ki je navedeno pravno razmerje opredelilo kot prenovitev prej obstoječe posojilne pogodbe v smislu člena 323. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in naslednjih členov. Prenovitev ali novacija sicer predstavlja enega od načinov prenehanja obveznosti, vendar morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon. To pa so sporazum strank o prenehanju prejšnje obveznosti, ki se nadomesti z novo, ki ima drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. V obravnavanem primeru pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, stranki posojilne pogodbe prejšnje obveznosti toženke, da vrne posojilo, nista nadomestili z novo obveznostjo, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Toženkine trditve, ki jih je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazane, je namreč potrebno presojati kot ugovor izpolnjene obveznosti. Toženka je sicer omenjala odpust dolga, vendar je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je odpust dolga v smislu člena 319. člena OZ kot način prenehanja obveznosti možen le v primeru, ko upnik iz kakršnegakoli razloga izjavi, da dolžniku obveznosti ni potrebno izpolniti, slednji pa se s tem strinja. Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno toženkin ugovor ugasle terjatve presojati po določbi 311. in 312. člena OZ o prenehanju obveznosti s pobotom ali kompenzacijo. Iz navedenih dejanskih ugotovitev namreč izhaja zaključek, da je obstajala posojilna terjatev tožeče stranke do toženke. Obstajala je tudi denarna terjatev toženke do tožeče stranke iz delovnega razmerja. Takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke in toženka sta se sporazumela, da se navedeni terjatvi kompenzirata ali pobotata, s čimer sta prenehali obstajati. Tožeča stranka sicer zanika obstoj toženkine terjatve, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z nasprotno oceno prvostopnega sodišča. Toženkino izpoved je namreč v celoti potrdil takratni direktor tožeče stranke, ki je imel vsa pooblastila zakonitega zastopnika gospodarske družbe. Da se zlasti v manjših gospodarskih družbah v zasebni lastnini osebni dohodki zaposlenih poravnavajo tudi na druge načine, s čimer se delodajalec izogne plačilu višjih prispevkov od plače, je splošno znano dejstvo. Da je bila takšna praksa tudi pri tožeči stranki, sta skladno potrdila toženka in S. Zakoniti zastopnik tožeče stranke njunih trditev ni kategorično zavrnil, saj je priznal, da je davčna inšpekcija pri pregledu finančnega poslovanja ugotovila nepravilnosti pri obračunavanju potnih nalogov, ki vedno niso bili opravičeni z opravljenimi službenimi potmi, na ta način izplačana sredstva pa so porabili za pokrivanje raznih obveznosti. Sedanji direktor tožeče stranke, ki je ves čas tudi njen lastnik, je sicer zanikal trditve B, da je bil kot lastnik seznanjen z dogovorom o prenehanju terjatve, ki je predmet te tožbe, s pobotom toženkine terjatve iz naslova delovnega razmerja, vendar pa njegova trditev ob upoštevanju okoliščin, da pa dopušča možnost, da je bil seznanjen z odobritvijo posojila toženki, da je preteklo več kot leto in pol od izteka roka za vračilo posojila, pa vračila ni nihče zahteval vse do tedaj, dokler toženki ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki, ni dovolj prepričljiva. Zlasti pa je odločilna okoliščina, da je izjavo o pobotu dal takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki pri vodenju družbe ni imel nobenih omejitev. Če je pri tem kakorkoli ravnal v škodo tožeče stranke ali pri poslovanju ni spoštoval veljavnih predpisov o finančnem poslovanju, to ne more vplivati na odločitev o konkretnem spornem razmerju. Za presojo tega pravnega razmerja so odločilna dejstva, da je poleg denarne terjatve tožeče stranke do toženke obstajala tudi denarna terjatev toženke do tožeče stranke najmanj v takšni višini, kar je takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke priznal in se s toženko dogovoril za prenehanje obeh terjatev s pobotom. Ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz izpovedi strank in pričevanja B, da vodenje finančnih in računovodskih poslov pri tožeči strani ni bilo najbolj vzorno, tudi okoliščina, da prenehanje obveznosti toženke do tožeče stranke iz naslova posojila, ne izhaja iz poslovnih knjig tožeče stranke, na odločitev ne more imeti bistvenega vpliva, saj je tožena stranka dokazala prenehanje svoje obveznosti. Ob upoštevanju navedenih odločilnih dejstev pa izvajanje dokaza z izvedencem finančne in računovodske stroke, ki bi ugotovil, ali je toženkina terjatev obstajala in v kakšni višini, ni bilo potrebno, saj je terjatev tožeče stranke prenehala zaradi že izvršenega predpravdnega pobotanja. Sodišče prve stopnje sicer res ni pojasnilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča navedena kršitev določbe 2. odst. 287. člena ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, sodbo pa je kljub tej pomanjkljivosti mogoče preizkusiti.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sodi, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pač pa zato, ker je toženka dokazala, da je terjatev prenehala še pred vložitvijo tožbe s pobotanjem medsebojnih terjatev pravdnih strank. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena niti s kršitvami določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženi stranki so sicer nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek, ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi o pritožbi, saj je v odgovoru na pritožbo le ponovila svoje dejanske in pravne zaključke o spornem razmerju. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da navedene stroške nosi sama.