Jedro

Vsak sum še ne pomeni seznanitve s kršitvami. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že zavzelo stališče, da ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev kot pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga.

Delodajalec ima skladno s sodno prakso pravico zaščititi svoj premoženjski interes z nadzorom, ki lahko vključuje zbiranje podatkov od drugih oseb, neposredno zaznavo in vizualno beleženje, ne da bi opisana ravnanja predstavljala poseg v delavčevo pravico do zasebnosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila uporaba tehničnih sredstev v obravnavanem primeru nujno potrebna za zavarovanje dokazov, in da so dokazi v skladu z ZDD-1. Res je sicer naloga cestninskega nadzornika oziroma vodje cestninskih nadzornikov, da delavca opozori, vendar če ta tega ne stori, to ne pomeni, da delavec ne krši navodil delodajalca, oziroma krši ZDR-1. Kršitve, ki jih je tožnik storil, in sicer ravnanje, ki ni ustrezalo navodilom glede javljanja ustavljenih vozil, pomenijo hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, prav tako tudi v povezavi z dejstvom, da je detektiv ugotovil, da je tožnik pustil voznikom, ki niso imeli cestninske vinjete, da so odpeljali, ne da bi kupili vinjeto in ne da bi vinjeto prilepili na vetrobransko steklo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek v točki 1a), ki se glasita, (1) da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 9. 10. 2015, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013, kot nezakonita razveljavi, oziroma podredno, da je izredna odpoved nična; (2) da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 12. 10. 2015, ampak z vsemi pravicami iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013 še vedno traja, razen za čas od 22. 12. 2015 do 28. 3. 2016, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje pozvati nazaj na delo in jo za čas od 12. 10. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo prijaviti v vsa zavarovanja iz delovnega razmerja, vključno v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, razen za obdobje od 22. 12. 2015 do 28. 3. 2016, ko je bila tožeča stranka zaposlena pri drugem delodajalcu ter, (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, v roku 8 dni, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje mesečno obračunati plačo oziroma nadomestilo plače za mesece od oktobra 2015 do marca 2016 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, za čas od 28. 3. 2016 do vrnitve na delo pa v bruto znesku l.406,81 EUR mesečno, od navedenega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in vse pripadajoče prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo oziroma nadomestilo, pri čemer plačilo mesečne plače zapade vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih zneskov plače oziroma nadomestila pa tožena stranka dolguje tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba najprej izpodbija sodbo zaradi zavrnitve dokaznih predlogov in sicer poročila o delu cestninskih nadzornikov za PE A. za drugo polovico leta 2015, pregleda delovnih nalogov izvirnika oziroma izvirnike delovnih nalogov, celotnih izpisov javljanja postopkov nadzornikov na B. vseh cestninskih nadzornikov za PE A. za leti 2014 in 2015, delovnih nalogov in izpisov javljanj iz B. za leta 2010, 2011, 2012 in 2013. Z njimi je tožnik dokazoval, da se je pri toženi stranki, ne glede na sprejeta pisna pravila in navodila za delo, v praksi dogajalo, da se ni javljalo vseh začetih postopkov, vseh ustavljenih voznikov ni vpisalo v delovne naloge, četudi so cestninski nadzorniki vzeli dokumente vozniku na način kot to trdi tožena stranka v izredni odpovedi. Bistvo dokazovanja po stališču tožnika ni zgolj dokazovanje večletnega kontinuiranega načina izvajanega cestninskega nadzora, ampak tudi, da tožnikovo delo, ki je predmet očitkov v izredni odpovedi ni v ničemer odstopalo od dela drugih cestninskih nadzornikov v primerjalnih in identičnih situacijah. Nadalje je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog s poročilom o prodanih vinjetah za leto 2014 in 2015 za vse cestninske nadzornike iz CP A. vključno s tožnikom, videoposnetke izvajanja nadzora vinjet za CP A. z dne 8. 2. 2016, poročilo o notranjem in zunanjem nadzoru za vse cestninske nadzornike v PE A. in PE C. v letu 2014 in 2015 ter videoposnetke notranjega in zunanjega nadzora za vse cestninske nadzornike v PE A. in PE C., s katerim je tožnik dokazoval ne samo identičen način dela, kot je bil tožnikov ampak tudi, da cestninski nadzorniki na terenu ne glede na zapisana pravila niso delali na način, kot to trdi tožena stranka oziroma so izpovedale priče, razen deloma priča D.D.. Ne strinja se tudi z vrnitvijo dokaznega predloga s predložitvijo videoposnetkov kamer iz cestninskih postaj iz delokroga CP A. in C., vsaj za leti 2014 in 2015, in posebej za opravljanje nadzora 8. 2. 2016 ter videoposnetkov in fotografij izvajanja nadzora nad ostalimi cestninskimi nadzorniki za leto 2014 in 2015 in za vse listine, ki so se vodile za cestninske nadzornike iz poslovne enote. Ta dokazni predlog je tožnik substanciral in predlagal iz razloga, ker je tožena stranka v prvem pripravljalnem spisu trdila, da je tudi pri ostalih cestninskih nadzornikih vršila enak nadzor kot pri tožniku, in sicer tako zunanji kot notranji. Sodišče ni dovolilo vprašanj detektivki E.E. glede nadzora ostalih cestninskih nadzornikov. Nadalje pritožba uveljavlja kršitev določb postopka zaradi zavrnitve dokazov z izpisi iz GPS sistemov vgrajenih v službena vozila za CP A. in CP C. za leto 2015, s katerim je tožnik dokazoval, da glede porabe časa za malico in zadrževanje na drugih lokacijah npr. zaradi kopiranja in javljanja teh okoliščin ni ravnal nič drugače kot ostali cestninski nadzorniki, izpiska službenih vozil z registrsko številko posameznega vozila ter podatkov o tem, katera radijska zveza je pripadala določenemu avtomobilu, vse z namenom dokazovanja, da niso bili vsi postopki javljeni v B. ter z izpisom klicev na klicni center "F.", kamor je tožnik javil postopek 26. 8. 2015, kot je razvidno iz delovnega naloga tega dne in se dejansko nanaša na mesec pred očitano kršitvijo, prav tako zaradi manjkajočih izpisov delovnih nalogov za oktober in november 2015. Opozarja, da ni nepomembno, kako so delali drugi cestninski nadzorniki, in sicer ne iz razloga, da bi se ugotavljale njihove kršitve, ampak dejanski potek dela na terenu, ki ni bil takšen kot so priče, razen D.D. izpovedale. Tožniku je bila odvzeta možnost dokazovanja ter tudi kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom in pravica do enakega sodnega varstva, saj gre za dokaze, ki so primerljivi z detektivskim poročilom oziroma z videoposnetki in fotografijami, ki jih je predložila tožena stranka. S tem je bila podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožena stranka ni izkazala, da posnetkov iz cestninskih postaj ni, še posebej zahtevan posnetek izvajanja nadzora 8. 2. 2016 na CP A.. Dokazno nepodprta je trditev tožene stranke, da naj bi se posnetki hranili le 30 dni, naslednje tudi ne ustreza dejanskemu stanju. Mejni prehod G. je opremljen s številnimi kamerami in tam redno sodeluje tudi mejna policija. Meni, da je sodišče pavšalno zavrnilno dokazne predloge iz razloga, ker naj ne bi mogli biti relevantni za odločitev v delovnem sporu. Osnovni razlog za angažiranje detektiva ni bilo tožnikovo kršenje pravil in navodil tožene stranke, ampak sum pridobivanja protipravne koristi z znaki kaznivega dejanja. Navaja, da vprašanje, ali delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, terja kritično presojo vseh okoliščin konkretnega primera, torej tudi dela drugih cestninskih nadzornikov, pa ne iz razloga, da bi se s tem odgovornost tožnikov zmanjšala, kot to zmotno zaključuje sodišče in interesov obeh pogodbenih strank ob zavedanju, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najstrožji ukrep delodajalca. Opozarja, da ima delodajalec za sankcioniranje delavca na voljo še opozorilo oziroma redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi disciplinski postopek. Navaja, da je sodišče tudi zavrnilo dokaz s posnetkom telefonskega pogovora H.H. s tožnikovo partnerko, s katerim je tožnik dokazoval, da je tudi H.H. takrat izpovedoval, da je tožnik dober delavec in da je akcija izvedena zaradi nezaupanja v I.I. in ne zaradi slabega in nepravilnega dela tožnika. Sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo tožnikovih navedb, da tega dokaza nima več. Neutemeljeno je zavrnjen tudi predlog za zaslišanje J.J. in K.K.. Priči bi potrdili, kako sta H.H. in L.L. organizirala delo, o priviligiranih položajih določenih cestninskih nadzornikov, da je tožnik uveljavljal ugovor glede svoje osebne ocene, ki jih je tožena stranka izpostavila tudi v izredni odpovedi, prav tako pa tudi, kako je dejansko potekalo delo cestninskih nadzornikov. Sodišče prve stopnje tudi ni pribavilo celotnega spisa ODT M. o postopku zoper tožnika v zvezi s kazensko ovadbo oziroma se o tem dokaznem predlogu ni izreklo. Nadalje navaja, da je tožena stranka zamudila rok za izdajo izredne odpovedi. Ugotovilo je, da se je tožena stranka seznanila s kršitvami 27. 9. 2016, po prejemu končnega poročila o opravljenem nadzoru po detektivu. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki bi dokazovali drugače oziroma, ki bi dokazovali nepravočasno podajo izredne odpovedi. Ker je tožena stranka v izredni odpovedi tožniku očitala sostorilstvo pri ravnanju očitanih kaznivih dejanj, za katere je bil uveden kazenski postopek tudi zoper I.I., bi lahko tožnik dokazal, da je uprava tožene stranke že bistveno pred sprejemom detektivskega poročila vedela za ravnanje tako tožnika kot I.I. in je odpoved zoper tožnika podala po prekluzivnem 30-dnevnem roku. Tožnik ni mogel pridobiti listine iz kazenskega spisa, kar je izkazal, sodišče pa ni ugodilo dokaznemu predlogu, kdaj se je uprava seznanila z očitanimi ravnanji, s čimer je storilo ne samo bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak tudi kršitev ustave iz 22. člena Ustave RS in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi takšnega arbitrarnega ravnanja izdana nezakonita sodba. Ostalo je odprto najmanj vprašanje, kdaj je uprava dejansko izvedela za ravnanje z dne 2. 9. 2015, ki je predmet izredne odpovedi z dne 7. 10. 2015. Glede razlogov navaja, da iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih N.N. izhaja, da je slednji že dalj časa z notranjo kontrolo ugotavljal določene anomalije pri tožniku in I.I., kar pomeni, da je bila tožena stranka z dejstvom očitanih ravnanj, ki se nanašajo na kršitev pogodbenih obveznosti, seznanjena že pred pridobitvijo detektivskega poročila z dne 27. 9. 2015. Kršitve, ki jih je tožena stranka zaznala pri tožniku ne odstopajo od tistih, ki jih je zaznala že v letih 2013 in 2014 ter potem tudi junija 2015, kar pomeni, da je bila seznanjena z načinom tožnikovega dela in ga je dopuščala. Tožnik dokazuje, da tožena stranka zgolj kršitve za katere je sodišče potrdilo izredno odpoved, brez elementov storitve kaznivega dejanja, ni štela za hujše kršitve niti niso takšne narave, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. To naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da je tožena stranka že leta 2013 vedela, da tožnik ne dela v skladu z navodili in pravili tožene stranke. Pravila tožene stranke za primer kršitve zapisanih pravil vodenja postopka same predpisujejo, da se delavca najprej opozori, šele potem pa se izreče hujša sankcija. Sodišče torej na eni strani dokazno oceni ravnanja tožnika glede na zapisana pravila, ne oceni pa obligacij tožeče (pravilno: tožene) stranke v zapisanih pravilih, ki jih je sprejela sama. Pri tem se sklicuje na določbo točke 10 v Navodilih za skupinsko delo cestninskih nadzornikov, po katerem mora vodja regijskega centra vsakega cestninskega nadzornika, ki ne dela v skladu z določili prejšnjega odstavka na to opozoriti. V kolikor ne postopa oziroma tega ne upošteva, ga vodja regijskega centra ali vodja cestninskega nadzora odslovi z dela in vloži predlog za uvedbo disciplinskega postopka. V zvezi z detektivskim poročilom pritožba obširno navaja, da je tožena stranka s tem, ko je angažirala detektiva in izvajala nadzor, kršila zagotovljene pravice tožniku po 15., 35. in 38. členu Ustave RS, po določbi ZVOP-1 ter 6. in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je odredila, da mu na delovnem mestu sledijo, ga fotografirajo in snemajo detektivi, za kar pa tožnik ni dal soglasja, niti ni bil o tem seznanjen. Sodišče je prezrlo bistvo, zakaj je bila detektivska agencija angažirana, pri čemer se sprašuje, ali je dovoljeno angažirati detektiva potem, ko je že izpostavljen sum, da naj bi delavec storil kaznivo dejanje, za raziskovanje tega pa detektivi nimajo pravne podlage v ZDD-1 in tako tudi pooblastilo tožene stranke v prilogi B9 ni veljavno oziroma je nično. Opozarja, da je v zvezi z ravnanji tožena stranka že podala kazensko ovadbo zoper konkretnega delavca ter se sprašuje, ali je bilo po tem dopustno angažirati še detektiva. Nadalje izpostavlja načelo sorazmernosti pravic delodajalca in delavca, pri čemer navaja, da video nadzor tožnika in sodelavca ni bil uveden zakonito v skladu s pogoji iz 67., 74. in 77. člena ZVOP-1, zato je tudi uporaba posnetkov v dokazne namene nezakonita. Delavec ima za zaščito svojih premoženjskih pravic možnost in pravico angažirati detektiva, vendar le na podlago, kot je bila v konkretnem primeru povzeta v poročilu PU M. z dne 7. 10. 2015. Meni, da je naročilo tožene stranke detektivu nično. Glede utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi meni, da v kolikor je bila tožena stranka že konec leta 2013 seznanjena, da tožnik pri izvajanju postopkov ne ravna v skladu s predpisi, bi v kolikor bi bile res te kršitve hude, lahko reagirala že pred tem po točki 10 Navodil za skupinsko delo cestninskih nadzornikov. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev in sicer, ali bi morala tožena stranka v skladu z 89. členom ZDR-1 tožnika opozoriti na izpolnjevanje navodil, v kolikor je tožnik v okviru ustaljene prakse kršil pravila ali jih je kontinuirano ponavljal. Prav tako je tožnik navajal, da je ves čas delal enako, pa v zvezi s tem ravnanjem ni prejel opomina. Nadalje sodišče ni odgovorilo na tožnikovo navedbo, da je tožnik ves čas izvajal tako kot ostali nadzorniki nadzor, kar pa tožene stranke ni motilo in ni predstavljalo utemeljenega razloga za odpoved. Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka ni dokazala, da bi bili interni akti sprejeti v skladu z ZDR-1. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da naj bi zavestno ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja, ter da je ves čas, kar je v nadzoru delal enako. Odgovora ni dobil niti na navedbo, da bi ga moral vodja cestninskega centra opozoriti, pa ga ni. Prav tako je trdila, da odnos s toženo stranko ni bil porušen do take mere, da nadaljevanje ne bi bilo mogoče do izteka odpovednega roka. Ne strinja se z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je običajen način dela cestninskih nadzornikov v skladu s predpisi, razen v izjemnih primerih hujših vremenskih razmer, s čimer pa tožeča stranka ne soglaša. Tožena stranka tudi ni dejansko izrecno zanikala kakršnegakoli odstopanja od predpisanih postopkov. Pritožba opozarja, da ne glede na navedeno tudi sicer sodišče niti ne povzame pravilno vseh izpovedi prič in nato napačno povzete izpovedi in napačno ugotovi dejansko stanje in posledično zmotno uporabi materialno pravo, in sicer, da naj bi vse priče izpovedale, da mora cestninski nadzornik, ki od kršitelja zahteva dokumente za ugotavljanje istovetnosti sam izpeljati postopek do konca, prav tako tudi ne drži zaključek, da so vse priče skladno potrdile, da tisti cestninski nadzornik, ki je sprejel dokumente, je odgovarjal za celoten postopek. Ko je tožnik prevzel dokumente in jih predal I.I., ki je nato tudi vodil razgovor z domnevnim kršiteljem, si priče pač niso bile enotne, da naj bi tisti, ki je prevzel dokumente, odgovarjal za to, kar bo naredil sodelavec, kateremu je predal dokumente. Prav tako ne drži zaključek sodišča, da so priče izpovedale, da je treba vsak postopek nemudoma javiti, vendar pa pri tem sodišče v nasprotju z izpovedbami prič zaključuje, da naj bi bile njihove izpovedi skladne. Priča D.D. je povedala, da vedno vpraša vodjo, ali naj ustavitev vozila sporoči v B., in če mu vodja reče, da ne javi postopka v B., potem tudi ne javi. Sodišče prve stopnje zmotno povzema izpoved priče D.D., ki nikjer ni izpovedala, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili, v kolikor je vzel dokumente in jih predal drugemu nadzorniku. Iz njegove izpovedi izhaja le, da je rekel, da je delal v nasprotju z navodili glede javljanja časa za malico. Sodišče je tudi narobe zaključilo, da naj bi vse priče poudarile, da sta bili ne glede na dogovorjeni način izmenjave pri delu izključena vsakršna možnost drugačnega dogovarjanja, zlasti takšnega, kot ga je opisoval tožnik in po katerem bi lahko cestninski nadzornik, ki je z vročitvijo dokumentov domnevnega kršitelja pričel z izvajanjem postopka, nadaljevanje pa je pustil drugemu nadzorniku. Opozarja na izpoved priče O.O., ki opiše primer, da je sam ustavil vozilo, vzel dokumente in predal dokumente sodelavcu in nato izpovedal, da se v takšnem primeru šteje, da je postopek vodil in torej zanj tudi odgovarja tisti, ki je z voznikom opravil razgovor, ne pa tisti, ki je vozilo ustavil in vzel dokumente. Ni jasno, koga sodišče prve stopnje šteje za cestninskega nadzornika, ki vodi postopek, saj je od tega odvisen nadaljnji zaključek, kdo je odgovoren za opise delovnih nalog in pri tem dokazno oceniti tudi izpoved priče O.O.. Nobeno pravilo ali navodilo delodajalca ne prepoveduje, da bi en cestninski nadzornik vozilo ustavil, vzel dokument in jih tako predal v nadaljnji postopek in vodenje drugemu cestninskemu nadzorniku. V izredni odpovedi se tožniku ne očita kršitev, ker je po ustavitvi vozil odvzete dokumente predal I.I.. Delodajalec tožniku sploh ne očita hude kršitve in s tem, da je dokumente predal I.I., kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz delovnih nalogov za 2. 9. 2015, 7. 9. 2015 in 24. 9. 2015 je razvidno, da sta tožnik in I.I. evidentirala postopke in sicer 2. 9. 2015 10-krat, 7. 9. 2015 2-krat in 24. 9. 2015 6-krat. Ti postopki so bili tudi javljeni v B.. Sodišče prve stopnje sprejme zaključek, da na ugotovitev sodišča ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da ni bil seznanjen z navodili za delo, zaradi česar naj ne bi vedel, da dela napake. Iz izpovedi prič H.H. in P.P. je izhajala, da so bila vsa organizacijska navodila proti podpisu dana nadzornikom, kar pa ne drži, vendar pa sodišče spregleda, da je tožnik trdil, da ni bil praktično uveden v delo v zvezi s številnimi navodili, ki jih delodajalec navaja v izredni odpovedi. Nadalje pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z očitkom glede malice ter javljanja počitka za dne 2. 9. 2015. Sodišče se ni opredelilo do tega, kaj konkretno je v delovnem nalogu z dne 2. 9. 2015 zapisano in kaj glede na izvedeni postopek in očitke z izredne odpovedi ni v redu. Meni, da je delodajalec v sodnem postopku širil obseg prvotne obdolžitve in opredelitve dejanskih razlogov iz odpovedi. Tožena stranka v izredni odpovedi niti ne trdi, da je vsaka posamezna zatrjevana kršitev samostojni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar dodatno dokazuje, da je bil razlog za izredno odpoved v konkretnem primeru očitek, da naj bi tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja, kar pa je sodišče ovrglo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ravnal hudo malomarno, saj naj bi se moral zavedati svojih obveznosti, ker naj bi bil o njih poučen s strani tožene stranke in naj bi jih v ekipi z ostalimi delavci izpolnjeval, ne pa tudi z I.I.. Meni tudi, da ni razloga, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj tožnik ne bi ukazal diskriminatornega ravnanja. Delodajalec je detektivu naročil, da naj preverijo delo tožnika samo za tiste dni, ko dela skupaj z I.I. in že to je diskriminatorno. Običajno delo tožnika bi se lahko ugotovilo, v kolikor bi tožena stranka preverila delo tožnika v različnih ekipah. Opozarja, da je cel čas zahteval, da tožena stranka vloži podatke, ki jih je vložila za tožnika tudi za ostale cestninske nadzornike, kar bi potrdilo navedbe o običajnem delu cestninskih nadzornikov. Ne strinja se z zaključkom sodbe, ki se nanaša na uveljavljano ničnost izredne odpovedi.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju ali z izrekom sodbe. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik namreč v zvezi s to kršitvijo neutemeljeno navaja, da je sodišče nepravilno povzelo njegove navedbe, da naj bi z dokaznim predlogom z vpogledom videoposnetkov cestninskih kamer iz delokroga CP A. in C. dokazoval, koliko postopkov je bilo uvedenih, koliko vinjet prodanih in koliko postopkov javljenih. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse njegove navedbe glede dokaznih predlogov tožnika, zato v tem delu ni podanega nasprotja med tem, kar tožnik navaja in v razlogih sodbe o teh navedbah. Nadalje tožnik kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP povsem nekonkretizirano uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega razloga, pri čemer navaja, da je sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar naj bi hkrati pomenilo zmotno uporabo materialnega prava ter tudi kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz pritožbenih navedb je torej razvidno, da tožnik s tem v zvezi prvenstveno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa pravno zmotno izvaja tudi nekonkretiziran očitek o zmotni uporabi materialnega prava in hkratnih kršitvah določb postopka.

8. Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem uveljavlja kršitev določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi neizvedba predlaganih dokazov v sodnem postopku pomenila dejanski odvzem ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic. Sodišče je v ponovljenem postopku prebralo in ocenilo v spisu priložene listine, ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike o zaslišanju tožnika, člana uprave tožene stranke R.R. ter prič H.H., E.E., S.S., L.L., O.O., P.P., N.N. in D.D.. Že na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter ustrezno utemeljilo vsako zavrnitev vsakega dokaznega predloga, in sicer, da naj sodišče pozove toženo stranko, naj v spis vloži: poročila o delu, pregled delovnih nalogov oziroma izvirnike delovnih nalogov ter celotne izpise javljanja postopkov nadzornikov na B. vseh cestninskih nadzornikov za PE A. za leti 2014 in 2015; delovne naloge in izpise javljanj iz B. za leta 2010, 2011, 2012 in 2013, poročila o prodanih vinjetah za leti 2014 in 2015 za vse cestninske nadzornike PE A.; videoposnetke izvajanja nadzora prodaje vinjet na CP A. z dne 8. 2. 2016; poročila o notranjem in zunanjem nadzoru za vse cestninske nadzornike v PE A. in PE C. za leti 2014 in 2015 in videoposnetke notranjega in zunanjega nadzora cestninskih nadzornikov od začetka izvajanja nadzora oziroma izpise tovrstnih nadzorov za vsaj dve leti pred septembrom 2015, iz katerih naj bi bil razviden identičen način dela kot je bil tožnikov; posnetke kamer na cestninskih postajah tožene stranke, na katerih je delal tudi tožnik in na katerih se je izvajal nadzor vinjet in so pokrite s stacionarnimi kamerami, vsaj za leti 2014 in 2015 in posebej za čas opravljanja nadzora ter za dan 8. 2. 2016 ter videoposnetke in fotografije izvajanja nadzora ostalih cestninskih nadzornikov za leti 2014 in 2015; vse listine, ki so se vodile za cestninske nadzornike iz poslovne enote, iz katerih naj bi bilo razvidno, koliko postopkov je bilo uvedenih, koliko vinjet prodanih in koliko postopkov javljenih; GPS izpise iz službenih vozil za vse cestninske nadzornike za leto 2015, ki naj bi izkazovali čas efektivnega dela in porabljen čas za malico za vse cestninske nadzornike in njihovo zadrževanje na drugih lokacijah, kot so bile zapisane na delovnih nalogih in izpis vseh službenih avtomobilov, z registrsko številko posameznega vozila ter podatkom o tem, katera radijska zveza je pripadala določenemu avtomobilu, s čimer naj bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil postopek javljen ali ne in ali so bili javljeni drugi ukrepi; manjkajoče izpise klicev na klicni center F., kamor so cestninski nadzorniki, vključno s tožnikom, klicali 26. 8. 2015, in manjkajoči izpis delovnih nalogov za leta 2014 in 2015, in sicer za oktober in november 2015. 9. Vsi dokazni predlogi tožnika temeljijo na izhodišču, da naj bi iz teh dokazov izhajalo, da so tudi drugi cestninski nadzorniki pri toženi stranki delo opravljali enako (nepravilno) kot tožnik. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni enakosti v nepravu, kar pomeni, da se tožnik na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa tožena stranka zoper njih ni ukrepala ali je ukrepala mileje. Zato so okoliščine, v katerih so bile storjene druge podobne ali celo enake kršitve pravno za ta spor nepomembne. Tožnik glede na obrazloženo te dokazne predloge utemeljuje tudi s stališčem, da ni podan drugi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tudi v kolikor bi drugi delavci na enak način kršili navodila tožene stranke glede opravljanja delovnih nalog, to ne pomeni, da zaradi tega ne bi bil izpolnjen pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tudi graja zavrnitve dokazov, ker naj bi priča D.D. izpovedala, da delavci niso delali po zapisanih navodilih, ni utemeljena, saj izhaja iz istega izhodišča, torej da naj bi tudi drugi zaposleni ravnali tako kot tožnik. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi vprašanje zaslišani priči detektivki E.E. glede enakega nadzora kot pri tožniku. Tožnik nadalje tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da dokazov z videoposnetki ni izvedlo, ker naj bi neutemeljeno verjelo toženi stranki, da teh posnetkov ne hrani več in da je s tem tudi kršilo tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom, saj je bilo toženi stranki dovoljeno uporabiti slikovno in video gradivo za dokazovanje tožnikovih kršitev. Skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, po določbi drugega odstavka 287. člena ZPP pa predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranima določbama ZPP. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do dokaznih predlogov oziroma jih argumentirano zavrnilo, saj je sodišče za vsak posamezen dokazni predlog natančno navedlo razloge, zaradi katerih jih ni izvedlo. Predvsem to velja tudi za zaslišanje prič J.J. in K.K., ki naj bi bila seznanjena z delom cestninskih nadzornikov in o njem izpovedala, pa je pravilno razlogovalo, da sta navedeni priči delo cestninskega nadzornika opravljali v času od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008, zato o načinu dela v letu 2015, ko so bile storjene tožniku očitane kršitve, ne bosta vedeli izpovedati.

10. Nadalje pritožba neutemeljeno izpodbija pravočasnost odpovedi. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka je 9. 10. 2015 podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila vročena 12. 10. 2015. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi pred iztekom tako subjektivnega kot objektivnega roka in s tem pravočasno. Tožniku je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala storitev kršitev dne 2. 9. 2015, 7. 9. 2015 in 24. 9. 2015, pri čemer je sodišče pravilno razlogovalo, da se tožena stranka s kršitvami ni seznanila ob njihovi izvršitvi, temveč šele po prejemu dopolnjenega poročila o notranjem nadzoru in zbiranju informacij o morebitnih kršitvah pri izvajanju nalog cestninskih nadzornikov, to je 27. 9. 2015. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je zaradi suma nevestnega dela pri izvajanju nalog cestninskih nadzornikov tožena stranka uvedla notranji nadzor in za njegovo izvedbo pooblastila detektivsko agencijo, ki je nadzor izvršila dne 2. 9. 2015, 7. 9. 2015 in 24. 9. 2015, končno poročilo pa je izdelala 27. 9. 2015. Ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka, kot to izhaja iz nespornih dejstev, tožniku vročila 12. 10. 2015, in s tem v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in v šestih mesecih od nastanka razloga, pa je utemeljen zaključek, da je bila ta podana pravočasno.

11. Pritožba tožnika neutemeljeno izpostavlja, da naj bi se tožena stranka že v letu 2013 seznanila z domnevnimi nepravilnostmi pri tožnikovem delu. Bistveno je, da vsak sum še ne pomeni seznanitve s kršitvami. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 178/2016 navedlo, da ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago oziroma dejstvi, ki omogočajo subsumpcijo dejstev kot pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago odpovednega razloga, nanašajo na vse bistvene okoliščine, ki, če so podane, omogočajo sklep o obstoju odpovednega razloga. Domnevni sumi, kot jih povsem pavšalno izpostavlja tožnik, torej še ne dajejo podlage za zaključek, da se je tožena stranka že v letu 2013 seznanila z dejansko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa se kršitve nanašajo na drugo časovno obdobje in ne na leto 2013, kot to zmotno meni tožnik. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da je tožnik podal navedbe o tem, da naj bi tožena stranka za domnevno iste kršitve delovnih dolžnosti že predhodno podala kazensko ovadbo in s tem ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo posledično podala po izteku zakonsko določenega roka, šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavno, pri čemer je tožnik zatrjeval, da naj bi tožena stranka že od leta 2013 dalje pri njem zaznavala ista ravnanja in s tem domnevno iste kršitve delovnih dolžnosti, zaradi katerih naj bi mu nato šele v oktobru 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika po pribavi celotnega kazenskega spisa za tožnika in sodelavca I.I. iz ODT M..

12. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni zanikala, da je N.N. pri delu tožnika in I.I. že v juniju 2015 zaznal določene nepravilnosti, kar je botrovalo odločitvi tožene stranke za izvedbo detektivskega nadzora, vendar je pravilno zaključilo, da zaradi tega subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pričel teži že takrat, v juniju 2015, saj je bila tožniku podana odpoved zaradi kasnejših kršitev. V zvezi z ugotovitvijo, da je tožena stranka že 27. 5. 2015 podala prijavo suma storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine, katerega sta bila osumljena tožnik in I.I., pa glede na navedeno ne vpliva na zakonitost odpovedi, ki se nanaša na kasnejše kršitve.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na upravičenost tožene stranke angažirati detektiva, je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj šteje, da je bil poseg s skrivnim snemanjem tožnika upravičen v okoliščinah konkretnega primera. Detektiv je glede na 27. člena Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011 in naslednji) upravičen zbirati podatke od oseb ali iz javno dostopnih virov, pridobivati podatke iz evidenc, osebno zaznavati in uporabljati tehnična sredstva. Kot izhaja iz prvega odstavka 31. člena ZDD-1 lahko detektiv pri izvajanju osebne zaznave uporablja naprave za slikovno snemanje v okviru naloge iz pooblastila, v primeru, ko je to nujno potrebno za zavarovanje dokazov. ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka dala pooblastilo detektivski agenciji T. d.o.o. z dne 2. 9. 2015 za namen zbiranja podatkov in informacij o: izpolnjevanju obveznosti iz delovnega razmerja, spoštovanju določil pogodbe o zaposlitvi in internih aktov ter navodil delodajalca; dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred sodišči in drugimi organi; kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo ter njihovih storilcih ter o drugih disciplinskih kršitvah in kršiteljih. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je pravilno razlogovalo, da obseg pooblastila ne odstopa od dovoljenega, kot ga predpisujejo citirane določbe 26. člena ZDD-1, zato tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno navaja, da je bilo pooblastilo dano za dejanja, za katere ni obstajala zakonita podlaga in da je to nično. Bistvena je namreč pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tem tožena stranka ni mogla vedeti, da bodo pri opravljenem nadzoru zaznana tudi dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, in dodaja, da je s strani detektiva pridobljen dokaz o izvrševanju uradno pregonljivega kaznivega dejanja nedovoljen zgolj v kazenskem postopku, ne pa tudi v delovnem sporu. V zvezi s posegom v tožnikovo pravico do zasebnosti pa je nadalje sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik pri svojem delu, ki ga je v pretežnem delu opravljal na avtocesti kot državni in s tem javni cesti, ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil detektivski nadzor opravljen med delovnim časom pri opravljanju del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec pa ima tudi skladno s sodno prakso pravico zaščititi svoj premoženjski interes z nadzorom, ki lahko vključuje zbiranje podatkov od drugih oseb, neposredno zaznavo in vizualno beleženje, ne da bi opisana ravnanja predstavljala poseg v delavčevo pravico do zasebnosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila uporaba tehničnih sredstev v obravnavanem primeru nujno potrebna za zavarovanje dokazov, in da so dokazi v skladu z ZDD-1. Tudi če bi šteli, da je tožena stranka s tem posegla v zasebnost tožnika oziroma v njegovo pravico do zasebnosti na delovnem mestu, kot del pravice do zasebnosti, varovane v 35. členu URS, pa tak poseg še nimajo avtomatično za posledico neupoštevanje dokaza, ki je bil pridobljen na podlagi ukrepov delodajalca. Glede na ugotovljene okoliščine je treba dati prednost pravici tožene stranke do dokazovanja s poročilom detektiva in z avdio-video posnetkom. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 že zavzelo stališče, da je tudi izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku dopustna, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine, izvedba takšnega dokaza pa mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje URS. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Karin Köpke proti Nemčiji (št. 420/07 z dne 5. 10. 2010) zavzelo stališče, da je uporaba posnetkov dopustna, če obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja s strani zaposlenega, če suma ni mogoče preveriti drugače ali vsaj ne brez velikih stroškov, naporov ali porabe časa, če je nadzor časovno, prostorsko in glede izpostavljenih oseb ustrezno omejen in če se nastali posnetki uporabijo izključno za obravnavo navedenega kaznivega dejanja. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-472/02, na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava RS. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost (tretji odstavek 15. člena in 2. člen URS). Da so bili ukrepi, izvedeni s strani tožene stranke, primerni za dosego zastavljenega cilja, to je ugotovitve, da tožnik nepravilno ravna v primeru cestninske kontrole uporabe vinjet, ne more biti dvoma. Ukrep je bil primeren za dosego tega cilja in se dejansko drugače ne bi mogel doseči isti cilj z milejšim ukrepom, posebej ob dejstvu, da gre za pomembno delovno nalogo glede nadzora cestninjenja, pri čemer je imel tožnik pooblastila glede ustavljanja vozil, kaznovanja voznikov ter pobiranja denarnih kazni, zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na kršitev načela sorazmernosti iz 15. člena Ustave RS v zvezi s pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na 38. člen Ustave RS, ki določa, da je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. V obravnavani zadevi tožena stranka ni kršila tožnikovih osebnih podatkov v smislu določb ZVOP-1 s tem, ko je angažirala detektivsko službo, ki je izvedla nadzor nad delom tožnika. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo dokaz z vpogledom v detektivsko poročilo, pri čemer je bila izvedba tega dokaza nujna in sorazmerna v smislu 15. člena Ustave RS, sledila pa je tudi stališču, ki ga je glede tega vprašanja zavzelo Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice, tudi ni kršilo 6. in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, torej pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP).

14. V zvezi z razlogi za odpoved pa pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo vse kršitve, ki se tožniku očitajo, kot sledi: - tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretno navedla in obrazložila okoliščine ravnanja ali opustitve delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; - tožnik dne 2. 9. 2015 v delovnem nalogu ni evidentiral postopka nadzora ustavljenega vozila, niti ni v B. javil začetka izvajanja postopka nadzora niti njegovega zaključka, to dejstvo pa je neutemeljeno opravičeval z dejstvom, da je sodelavca I.I., ki je bil "zelo karizmatična oseba z močnim vplivom", vprašal, ali naj to stori, a mu je ta odgovoril nikalno, pri tem pa je tožnik dodal, da je sicer vedel, da bi moral začetek postopka javiti v B., in sicer takoj, ko cestninski nadzornik od kršitelja pridobi dokumente za ugotavljanje njegove istovetnosti, a je bila "stalna praksa drugačna" in v nasprotju s predpisanim načinom izvajanja nadzora, zato je to obveznost opustil; - tožnik je dne 2. 9. 2015 opustil vpis dejanske lokacije opravljanja dela v delovni nalog oziroma, vanj pa ni tudi vpisal nikakršnih podatkov o nekaterih cestninskih zavezancih, ki so bili tega dne predmet nadzora nad plačevanjem cestnine:

1. tožnik je okoli 14.20 ure izvedel postopek cestninskega nadzora nad osebnim vozilom znamke U., temno modre barve, z registrsko oznako ..., ki je bilo brez vinjete parkirano na parkirnem prostoru na počivališču A., vendar v delovni nalog ni vpisal zahtevanih podatkov v zvezi z opravljenim nadzorom, niti ni zavedel postopka izvedbe cestninskega nadzora, kot tudi ni preveril vpisa dejanskega stanja v delovni nalog in ni najavil začetega postopka v B.;

2. tožnik je okoli 16.00 ure ustavil osebno vozilo znamke V., črne barve, z registrsko oznako ..., ki je vozilo po cestninski cesti brez veljavne vinjete, in pričel s postopkom ugotavljanja istovetnosti ter voznika usmeril k vozilu cestninskega nadzora, kjer je ta pristopil k I.I., ustavljeno vozilo pa fotografiral in se ob njem zadrževal, ne da bi hkrati v B. najavil pričetek postopka, četudi je bil ta uradno pričet in je vidno trajal dlje časa;

3. tožnik je okoli 16.49 ure ustavil kombinirano vozilo znamke Z., bele barve, z registrsko oznako ..., ki je vozilo po cestninski cesti brez veljavne vinjete, in voznika povabil k vozilu, ne da bi v B. najavil pričetek postopka, četudi je bil ta uradno začet, niti ni preveril ali je bil postopek ustrezno najavljen. Voznik kombiniranega vozila je tožniku izročil listine za ugotavljanje istovetnosti, slednji pa je voznika usmeril k vozilu cestninskega nadzora in prejete listine voznika izročil sodelavcu I.I., ki je sedel v notranjosti službenega vozila, ter se nato pogovarjal z voznikom do 17.02 ure, ko je I.I. vozniku vrnil dokumente.

Z opisanimi ravnanji je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik ogrozil lastno varnost, varnost cestninskega zavezanca ter varnost samega postopka cestninskega nadzora in oškodoval toženo stranko, saj zoper cestninske zavezance niso bili izdani ustrezni plačilni nalogi oziroma jim ni bila izrečena nobena ustrezna sankcija (opomin, prodana vinjeta); - tožnik je na podoben način ravnal tudi 24. 9. 2015 ob 16.58 uri, ko je ob 16.58 uri ustavil osebno vozilo a. z registrsko oznako ..., voznica je tožniku vročila listine za ugotavljanje istovetnosti, ki pa jih je predal I.I., ki je postopek nato vodil, v B. pa tožnik ni najavil pričetka postopka nadzora, kakor ga tudi ni zaključil skladno z veljavnimi pooblastili, niti ta ni bil evidentiran v delovnem nalogu; - tožnik je na enak način kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi dne 7. 9. 2015, in sicer je opustil obveznost evidentiranja aktivnosti cestninskega nadzora in ni najavil pričetka postopka s storilcem prekrška v B.:

1. nad voznikom kombiniranega vozila znamke b., bele barve, z registrsko oznako ... v delovni nalog;

2. nad voznikom vozila znamke c., sive barve, z registrsko oznako ..., ki je bil izvršen ob 19.06 uri;

3. nad voznikom vozila znamke d., karavan, črne barve, z registrsko oznako ..., opravljenega ob 20.01 uri; - tožnik je v delovnem nalogu z dne 7. 9. 2015 navedel, da je ustavil 17 vozil, kar pa ni resničen podatek, saj je v delovnem času ustavil le 3 vozila, poleg tega tožnik od 20.15 ure do približno 21.23 ure ni opravljal nalog nadzora, ampak je s sodelavcem sedel v vozilu cestninskega nadzora, ne da bi v tem času ustavil kakšno vozilo; - tožnik je 24. 9. 2015 ob približno 15.44 uri na lokaciji maloobmejni prehod G. izvajal naloge cestninskega nadzora voznikom vozila znamke e., modre barve, z registrsko oznako ..., ki je bilo brez ustrezne vinjete, ne da bi izvedbo postopka nadzora sporočil v B. in aktivnost cestninskega nadzora evidentiral v delovnem nalogu, v katerega tudi ni vpisal dejanske lokacije dela in ni preveril vpisa dejanskega stanja, pri čemer tudi ni preveril, ali je delovni nalog pravilno izpolnjen in naloga izvedena skladno s predpisi; - tožnik je dopustil, da je sodelavec I.I., ki je vozil vozilo cestninskih nadzornikov, na f. (bencinska črpalka) počivališču C. dne 2. 9. 2015 ob 19.40 uri, vozilo parkiral vzporedno z bencinskim servisom in ga, nezavarovanega, praznega in brez nadzora, pustil z motorjem v teku; - tožnik je 2. 9. 2015 v delovni nalog navajal dejstva, ki so odstopala od dejanskega stanja na terenu, oziroma ni preveril končnega vpisa v delovni nalog glede na dejansko stanje, temveč je s svojim podpisom potrdil neresnične in nepopolne navedbe v zaključku delovnega naloga, pri čemer se je zavedal, da s tem krši veljavne predpise (v delovnem nalogu je bilo nepravilno navedeno, da je bil čas malice od 20.05 do 20.30 ure, cestninska nadzornika pa sta po radijski postaji sporočila pričetek malice ob 19.55 uri, nadzorno mesto na G. pa zapustila že ob 19.26 uri, kar pomeni, da vse odtlej nista izvrševala delovnih nalog). Tožnik je za malico skupaj z vmesnimi postanki namenil 64 minut, medtem ko naj bi od trenutka zapustitve nadzornega mesta do trenutka najave malice minilo 29 minut, na CP C. pa sta se skupaj s sodelavcem zadržala 42 minut, vendar v delovni nalog nista vpisala nobene aktivnosti, povezane z opisanim postankom; - tožnik je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tudi s tem, ko naj bi 2. 9. 2015 v sodelovanju s sodelavcem I.I. ob 19.05 uri obravnaval osebno vozilo znamke g., srebrne barve, z registrsko oznako ..., ki je bilo s strani I.I. ustavljeno na odstavnem pasu, kar pa iz vidika cestno prometne varnosti ni bilo nujno potrebno in je bilo v neskladju z veljavnimi predpisi. Zaradi takšnega ravnanja postopek cestninskega nadzora ni bil zavarovan, kakor tudi ne lastna varnost cestninskih nadzornikov, voznika osebnega vozila ter varnost prometa; - tožnik postopanja na očitan način v posameznih primerih izvajanja cestninskega nadzora ob zaslišanju niti ni zanikal, vendar pa je zmotno menil, da za storjene kršitve ni odgovoren, saj je delo opravljal na ustaljen način, ki ga je tožena stranka dopuščala, zlasti pa v skupini cestninskih nadzornikov, od katerih je eden opravljal funkcijo vodje in je bil posledično odgovoren za delovanje celotne skupine.

15. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje v celoti strinja. Svoje dokazne zaključke je sodišče prve stopnje ustrezno in natančno obrazložilo, pri čemer je glede obstoja kršitev upoštevalo interna navodila tožene stranke Kratko navodilo za komunikacijo z B. (priloga B 13), Navodilo za komunikacijo z B. (priloga B 14), Navodilo za uporabo radijskih zvez v sistemu h. (priloga B 15), Navodilo za varno izvajanje cestninskega nadzora (priloga B 17), Navodila za komunikacijo z B. (priloga B 18), Komuniciranje z uporabniki cestninskih i. (priloga B 19), svoje dokazne zaključke pa je pravilno oprlo tudi na prepričljive izpovedi zaslišanih prič S.S., L.L., O.O., H.H., P.P., ki so enotno izpovedale o dolžnostih cestninskega nadzornika, tako glede vpisovanja podatkov v zvezi s posamičnim izvedenim postopkom nadzora v poročilo oziroma v delovni nalog, kot tudi glede javljanja postopkov v B., začetka in konca uvedbe postopka in običajnega načina sporočanja malice. Iz izpovedi prič S.S., L.L. in O.O., ki so delo občasno opravljali v ekipi z I.I., pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da so priče zanikale, da bi delovne naloge cestninskega nadzornika takrat, ko so delale skupaj z I.I., izvrševale drugače oziroma da bi način dela v ekipi z I.I. odstopal od običajnega, kakor tudi, da bi bile primorane slediti njegovim drugačnim navodilom. Izpovedale so tudi, da I.I. niso dojemale kot neformalnega vodjo, niti ga niso spraševale za navodila ali prosile za odobritev izvedbe lastnih ravnanj v postopku. Glede na navedeno so tudi po stališču pritožbenega sodišča navedene kršitve tožniku v celoti dokazane.

16. Tožnik zmotno meni, da ga je bila tožena stranka dolžna opozoriti preden bi mu izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer naloga cestninskega nadzornika oziroma vodje cestninskih nadzornikov, da delavca opozori, vendar če ta tega ne stori, to ne pomeni, da delavec ne krši navodil delodajalca, oziroma krši ZDR-1. Zaradi navedenega torej tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da bi mu morala tožena stranka izreči milejši ukrep, ga opozoriti ali pa uvesti disciplinski postopek. Pritožba s tem v zvezi zmotno meni, da ravnanja tožnika, ki nimajo znakov kaznivega dejanja, sama po sebi ne pomenijo hujših kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kaj se je tožniku očitalo in sicer nevpisovanje ustavljenih vozil v delovni nalog, neobveščanje Centra B. o ustavljenih vozilih, prav tako pa tudi, da je tožnik pričel postopek ter da je dokumente podal sodelavcu v nasprotju z navodili za delo. V tem delu pritožba protispisno zatrjuje, da ta očitek ni vsebovan v odpovedi oziroma da se v sodnem postopku širijo vsebine očitkov zoper tožnika. Kršitve, ki jih je tožnik storil in sicer ravnanje, ki ni ustrezalo navodilom glede javljanja ustavljenih vozil, pomeni hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, prav tako tudi v povezavi z dejstvom, da je detektiv ugotovil, da je tožnik pustil voznikom, ki niso imeli cestninske vinjete, da so odpeljali, ne da bi kupili vinjeto in ne da bi vinjeto prilepili na vetrobransko steklo. Glede na navedeno je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožnik tudi neutemeljeno izpodbija s tem, da naj bi šlo za ravnanja, ki so bila že znana v letu 2013, glede katerega je navedeno, da se takrat tožena stranka s temi razlogi še ni seznanila.

17. Glede pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do posameznih očitkov, je v zvezi s tem mogoče ugotoviti, da se tožnik ponovno sklicuje na svoje stališče, da ga je bila tožena stranka dolžna predhodno opozoriti. Kot je že obrazloženo, opozorilo ni bilo pogoj za podajo izredne odpovedi, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izrecno odgovarjati na vsako navedbo. S tem v zvezi je ustaljeno stališče sodne prakse, da sodišču zakon ne nalaga, da mora na navedbe izrecno odgovarjati. S tem, ko je svojo odločitev izčrpno pojasnilo, je hkrati posredno odgovorilo tudi na navedbe in stališča nasprotne stranke, zato so tožniku bili znani razlogi, zaradi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. S tem v zvezi so neutemeljeni očitki, ki jih tožnik večkrat ponovi in sicer, da tožene stranke pred tem ni motilo nepravilno ravnanje tožnika. Kot že obrazloženo, ni bilo kršeno načelo sorazmernosti v smislu, da bi morala tožena stranka zoper tožnika uvesti disciplinski postopek in ne postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka glede na ugotovljene kršitve ni imela več zaupanja v delo tožnika, da je to ustrezno obrazložila, zato tožnikove pritožbene navedbe, da ni v zadostni meri obrazloženo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, ni utemeljeno.

18. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost dokazne ocene in sicer da naj bi priče izpovedale drugače, kot je bilo kasneje ugotovljeno, saj so priče skladno izpovedale, razen priče D.D.. Njegova izpoved namreč ne pomeni, da tožnik ni kršil navodil tožene stranke, temveč da je tudi sam ravnal v nasprotju z navodili. Dejstvo, ki ga izpostavlja tožnik in sicer, da naj bi tudi v obravnavanih dneh (2. 9., 7. 9. in 24. 9. 2015) nekaj ustavljenih vozil vpisal v nalog, ne pomeni, da kršitve za ostala vozila niso izkazana, zato pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna. Neutemeljene so tudi navedbe, da tožnik ni bil uveden v delo v skladu s posameznimi navodili oziroma z njimi seznanjen, prav tako tudi, da niso bila sprejeta v zvezi z ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi natančno odgovorilo tudi na to, zakaj je v ravnanju tožnika podana hujša kršitev, dejansko pa že tožnik sam izpove, da je I.I. vprašal, ali naj sporoči ustavitev vozila na B., pa mu je ta odsvetoval oziroma rekel, da ne. Glede na navedeno je tožnik vedel, da mora javiti vsako ustavljeno vozilo v B., vendar pa je pri tem to obveznost opustil glede na to, kar mu je rekel sodelavec, kar pa ne pomeni upravičenega razloga za to za njegovo ravnanje.

19. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nepravilnostmi glede očitkov vezanih za malico in postanek v C.. Tudi če je vodja izmene cestninskih nadzornikov pojasnil, da eni nadzorniki postanke vpisujejo in drugi ne, to ne vpliva na obstoj kršitve, ki se tožniku očita.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki ni mogoče očitati diskriminatornega ravnanja, kot ga je zatrjeval tožnik. V zvezi s tem je upoštevalo izpoved H.H., vodje regijskega centra cestninskega nadzora pri toženi stranki, da tožnika nikoli ni obravnaval drugače kot ostale zaposlene, temveč mu je namenil celo dodaten čas za motivacijo in pripravo programa za izboljšanje ocene delovne uspešnosti. To je potrdila tudi priča P.P., vodja službe j., ki je naročil pripravo navedenega programa s ciljem pomagati tožniku izboljšati njegove delovne rezultate in posledično oceno njegove uspešnosti, ki ni bila najboljša. Program je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namenjen zgolj izboljšanju tožnikovih delovnih rezultatov in kot takšen tožniku v pomoč, kar je sodišče prve stopnje štelo kot kvečjemu pozitivno diskriminacijo, ne pa negativne, kakršno je zatrjeval tožnik. Sodišče je tudi zaključilo, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na izjavo o neprimernem vedenju vodje izmene v LC A. (priloga A 14), saj iz te listine izhaja zgolj splošni očitek neprimernega odnosa L.L. do večine cestninskih nadzornikov in v ničemer ne izpostavlja tožnika, prav tako pa ni opredeljeno šikanozno ravnanje nadrejenega, usmerjenega proti tožniku. Kontrole v zvezi z opravljanjem nadzora nad delom cestninskih nadzornikov so se kontrole izvajale na celotnem območju RS in tudi nad ostalimi cestninskimi nadzorniki, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja, da tožnik ni bil diskriminiran.

21. Glede na navedeno izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni nična, saj glede na vse obrazloženo ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom v smislu določbe prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki ga je treba uporabiti v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

22. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).