Jedro

Stranka lahko z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje le v obsegu, ki je enak obsegu njenega pritožbenega izpodbijanja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožencu naložilo, da mora plačati tožnici tolarsko vrednost 2.500 DEM po tečaju Banke Slovenije na dan 30.4.1994, zakonske zamudne obresti in povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnica tožencu posodila denar, toženec pa po razhodu z njo ne priznava več niti obstoja posojilnega razmerja. Toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje le delno ugodilo, razveljavilo odločitev o zamudnih obrestih in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu, torej glede prisojene glavnice in pravdnih stroškov, je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti tej sodbi pritožbenega sodišča toženec ni vložil revizije.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožencu naložilo, da mora plačati tožnici zakonske zamudne obresti od zneska 197.601,60 SIT (kar predstavlja vrednost 2.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 30.4.1994), ki tečejo od 30.4.1994 dalje in ji povrniti pravdne stroške. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje iz drugega sojenja uveljavlja revizijske razloge absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ga je tožnica pred vložitvijo tožbe opominjala, sicer pa sodbi sodišč nista v skladu s procesnimi pravili o dokaznem bremenu in o spremembi tožbe.

Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (določba tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni dovoljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP 1977 revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. V tej pravdni zadevi toženec sodbe pritožbenega sodišča iz prvega sojenja, v katerem je bilo pravnomočno odločeno o glavnici, ni revizijsko izpodbijal. Sodbo sodišča prve stopnje iz drugega sojenja glede zamudnih obresti je pritožbeno izpodbijal le v omejenem obsegu. Zatrjeval je, da opomina pred tožbo ni bilo in da gredo zato tožnici zamudne obresti šele od vložitve tožbe, ne pa že od 30.4.1994 dalje. Temu ustrezen je bil tudi njegov povsem jasen pritožbeni predlog. V reviziji proti sodbama obeh sodišč iz drugega sojenja toženec ne opredeljuje obsega revizijskega izpodbijanja. V razlogih pa poleg ostalega omeni, da naj bi zamudne obresti do dneva vložitve revizije znašale 497.935,00 SIT. Če je mogoče tako toženčevo navedbo razumeti, da izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih po vložitvi tožbe, mu je potrebno odgovoriti, da je revizija izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje. Ker je toženec s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje le glede pričetka teka zamudnih obresti, torej za obdobje od 30.4.1994 do 19.12.1994, ni pa izpodbijal prisoje zamudnih obresti od 20.12.1994 dalje, ko je bila vložena tožba, je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu postala pravnomočna že v sojenju na prvi stopnji. Zato je z revizijo sedaj ni mogoče izpodbijati.

Po vsem obrazloženem lahko stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje le v obsegu, ki je enak obsegu njenega pritožbenega izpodbijanja. V obravnavani zadevi je obseg pritožbenega izpodbijanja zajemal le prisojo zakonskih zamudnih obresti od zneska 197.601,60 SIT, ki predstavlja vrednost 2.500 DEM na dan 30.4.1994, za čas od 30.4.1994 do 19.12.1994. To po izračunu znese 57.331,18 SIT. Ker navedeni znesek ne presega zneska 80.000,00 SIT, je toženčeva revizija glede na določbo drugega odstavka 382. člena ZPP 1977 (tudi) v tem delu nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP 1977 zavrglo. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank je odpadla, ker jih nista priglasili.