Jedro

V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa.

Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe.

Določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku.

Obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, nerazdelno pa sta v 15 dneh dolžni povrniti prvi tožeči stranki 119.047,60 EUR in drugi tožeči stranki 42.138,80 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno prvo tožeči stranki plačati znesek 51.481.176,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 dalje, v presežku, to je glede plačila 11.504.266,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2011 dalje pa je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke zavrnilo (1. točka izreka). Toženima strankama je nadalje naložilo, da sta nerazdelno dolžni drugo tožeči stranki plačati znesek 10.274.939,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2014 dalje (2. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni prvo tožeči stranki povrniti del pravdnih stroškov 219.184,32 EUR, drugo tožeči stranki pa nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 105.240,54 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sta se pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena zakona o pravdnem postopku-ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeči stranki sta v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina, ki jo tožeči stranki zahtevata na pravni podlagi iz 547. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Citirano določilo določa odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonskih zastopnikov za škodo, ki odvisni družbi nastane zaradi škodljivega vpliva obvladujoče družbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo; da sta bili tožeči stranki odvisni družbi prvotožene stranke, ki je bila krovna družba večstopenjskega dejanskega koncerna Skupine P. L., pri čemer je bila tožečima strankama neposredno nadrejena družba P. d.d.; da sta tožeči stranki nadrejenima družbama v koncernu, C. d.d. (v nadaljevanju C.) in I. d.d. (v nadaljevanju I.), v času od 20. 11. 2008 do 28. 5. 2009 dali več posojil po navodilih drugotoženca, ki je bil v navedenem obdobju tako predsednik uprave tožečima strankama neposredno nadrejene družbe P., kot tudi 50% lastnik in direktor prvotožene stranke; da je drugotoženec navodila izdajal v imenu in v korist prvotožene stranke; in da nobeden od posojilojemalcev (C. in I.) v času, ko so jima bila posojila tožečih strank dana, ni imel zadostnega premoženja niti v bodočnosti razumno pričakovanih donosov, s katerimi bi lahko poplačal s posojili prevzete obveznosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

5. Pritožba zgolj ponavlja razloge, na katere je sodišče prve stopnje že izčrpno in prepričljivo odgovorilo, in ki v nobenem oziru ne morejo omajati pravilnosti odločilnih argumentov in na njihovi podlagi sprejetih zaključkov prvostopnega sodišča. Neutemeljenost nosilnega pritožbenega očitka, da prva tožena stranka ni bila obvladujoča družba v razmerju do tožečih strank in da ni obstajalo enotno vodstvo prvo tožene stranke nad drugimi v koncernu udeleženimi družbami, je razvidna že iz vpogleda v sodni register, ki jasno izkazuje tako lastniške kot upravljavske povezave med krovno in ostalimi družbami v koncernu. Pritožbeno sodišče dodatno k razlogom prvostopnega sodišča, ki je te povezave temeljito in obširno opisalo in obrazložilo, opozarja še na specifične značilnosti v tem postopku obravnavanega koncerna Skupine P. L. Za dejanski koncern običajne značilnosti in cilje, ki so v povezovanju gospodarskih družb iz določenega področja ali v določeni gospodarski panogi, ki v koncernu bolje in lažje uresničujejo skupne ekonomske interese, je imel samo spodnji del Skupine (če zanemarimo drugotožečo stranko, je šlo pri P., S., R., F. in deloma tudi M. za povezovanje na področju proizvodnje in prodaje pijač). Družbe iz zgornjega dela Skupine (A., K., C. in I.) pa razlog za svoj obstoj in delovanje dolgujejo zgolj drugotožencu, ki je te družbe potreboval za izvedbo managerskega prevzema P., katerega idejni in operativni vodja je bil. Pritrditi je zato pritožbi le v tem, da je drugotoženec managerski odkup P. zagotovo organiziral in izvajal iz primarne pozicije predsednika uprave P., saj mu je le ta položaj zagotavljal potrebno moč in avtoriteto za prevzem. Vendar pa je za njegovo izvedbo potreboval tako prvo toženo stranko kot oba finančna holdinga, C. in I. Že v času ustvarjanja ideje managerskega prevzema je bila prvo tožena stranka predvidena kot krovna družba, ki bo v končni fazi tako kapitalsko kot personalno obvladovala vse družbe v koncernu. Četudi je pojem "enotno vodstvo obvladujoče družbe" in "z enotnim vodstvom povezane družbe" (prvi in tretji odstavek 530. člena ZGD-1) pravno nedoločen pojem in zato tudi precej nejasen, pa si glede njegove vsebine in pomena vsaj v obravnavani zadevi ni treba beliti las. Po mnenju pritožbenega sodišča si namreč bolj enotnega vodstva, kot je dejansko obstajal in bil uveljavljen v koncernu Skupine P. L. niti teoretično ni mogoče zamisliti. Za pravilno oceno in presojo razmerij in vpliva obvladujoče družbe na odvisne družbe (ki jo je sodišče prve stopnje tudi opravilo) je zato potrebno upoštevati celotni kontekst okoliščin in razmer, ki so vodili do nastanka Skupine P. L. in tudi do spornih posojil, katerih edina podlaga (causa) je bila v financiranju managerskega odkupa, ki sta ga izvajali toženi stranki. Ob upoštevanju celotnega konteksta je zato odveč teoretiziranje o tem, katera je tista družba, ki v primeru več kapitalsko povezanih družb, dejansko tista, ki obvladuje preostale družbe oziroma izvaja svoj vpliv na druge družbe. V obravnavanem primeru sta bili tožečima strankama nadrejeni tako P. kot prvotožena stranka. V obeh je bil direktor oziroma predsednik uprave drugi toženec, ki je tudi v imenu obeh družb pripravil odvisne družbe do tega, da so opravile zase škodljive pravne posle s tem, da so družbama I. in C. dale sporna posojila brez zavarovanj in to v času, ko je bilo ekonomsko finančno stanje obeh navedenih finančnih holdingov že takšno, da ni zagotavljalo vračila danih posojil. 6. Tudi nima prav pritožba, da je drugi toženec dal le "splošno usmeritev" odvisnim družbam, da je potrebno zagotoviti sredstva I. in C. Četudi zakon ne dela prav nikakršne razlike med splošnimi in konkretnimi navodili (kar pomeni, da lahko obvladujoča družba pripravi odvisno družbo, da sklene zase škodljiv pravni posel tudi samo s povsem splošnim navodilom), in tudi pritožba ne pojasni, v čem bi "splošnost" ali "konkretnost" škodljivega navodila vplivala na njegovo škodljivost, je dokazni postopek evidentno pokazal, da nikakor ni šlo le za splošno usmeritev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi toženec z vzpostavitvijo finančnih koordinacij in pooblastitvijo vodje finančnih koordinacij organiziral operativno izvajanje svojega "splošnega" navodila, da morajo odvisne družbe iz spodnjega dela koncerna zagotavljati financiranje I. in C. s posojili. Z določitvijo izpolnitvenih pomočnikov, ki so operativno izvajali njegovo navodilo, je ustvaril situacijo, ki ima enake pravne učinke, kot, če bi sam osebno odredil sklenitev vsake posamezne posojilne pogodbe. Tudi okoliščina, da je bila kakšna posojilna pogodba sklenjena pred vzpostavitvijo organiziranega sistema, t.j. pred sestankom direktorjev in finančnikov vseh družb koncerna, na katerem je drugi toženec izdal omenjeno "splošno" navodilo, ne more razbremeniti toženih strank. Navedeni sestanek zgolj dokazuje, da sta se toženi stranki problema financiranja I. in C. lotili načrtno, sistemsko in organizirano, s vključitvijo vseh odvisnih družb iz spodnjega dela koncerna, takšen organiziran sistem pa ne bi bil potreben, če bi šlo zgolj za en sam ali dva škodljiva posla. Ker pritožba niti ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da nobena od tožečih strank ni imela nikakršnega ekonomskega interesa za financiranje I. in C. (in se tudi nobena ni ukvarjala z dajanjem posojil), je edini logičen zaključek, na katerega napotujejo te ugotovitve, da sta toženi stranki posamična navodila dajali že prej.

7. Kako in v kakšni vlogi so tožeče stranke dojemale drugotoženca (kot zakonitega zastopnika P. ali kot zakonitega zastopnika prvotožene stranke), je v zadevi nerelevantno. V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa. To je tudi povsem nepotrebno, saj evidentno lahko nastopa v imenu vseh družb, katerih zastopnik je. Življenjsko sprejemljivo je, da so ga najbrž res videle kot nosilca tistega položaja, ki mu je zagotavljal največ moči in avtoritete, to pa je bil njegov položaj predsednika uprave P. Kot že povedano, je primarno s tega položaja vodil in usmerjal projekt managerskega odkupa, katerega izvedbo je prevzela prvotožena stranka. Prav tako je nerelevantno, da prvotožena stranka ni bila udeležena v nobeni od spornih transakcij in da ni bila prejemnica denarnih sredstev od tožečih strank. Sicer pa ne drži, da prvotožena stranka od spornih posojil ni imela koristi. S posojili so odvisne družbe posredno financirale tudi prvotoženo stranko in njen prevzem P. Navedeni pravni posli so bili torej tudi nezakoniti, saj je pri njih šlo za kršitev prepovedi vračila in obrestovanja vložkov iz 227. člena ZGD-1. 8. Pravilen je bil nadalje zaključek prvostopnega sodišča, da tudi morebitna odgovornost poslovodstva odvisnih družb po 263. členu ZGD-1 (na katero se sklicuje pritožba) ne bi prekinila vzročne zveze med očitanimi škodljivimi ravnanji in škodo in da so poslovodstva odvisnih družb lahko kvečjemu solidarno odškodninsko odgovorna. Po mnenju pritožbenega sodišča je vprašljiva celo "solidarnost" te odškodninske odgovornosti, vsekakor jo je treba presojati zelo ozko. Četudi so odvisne družbe pravno samostojne, se v koncernu možnost vplivanja obvladujoče družbe na odvisno družbo predpostavlja in je pravzaprav ravno ta možnost udejanjanja vpliva ena izmed bistvenih značilnosti koncerna. Nedvomno ima obvladujoča družba v rokah vse vzvode, za zagotovi uveljavitev svojega vpliva v odvisni družbi. To se je izkazalo tudi v obravnavanem primeru, ko so osebe, ki niso hotele delovati v skladu z navodili toženih strank, odstopile s svojih funkcij. Tudi 548. člen ZGD-1 določa odgovornost organov odvisnih družb le zaradi neporočanja o škodljivih poslih in ne zaradi njihove sklenitve. Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi torej lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe.

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze v smeri ugotavljanja premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja obeh posojilojemalcev (I. in C.) v času, ko so bila sporna posojila dana in na podlagi teh ugotovitev (oprtih predvsem na izvedensko mnenje v postopku imenovanega izvedenca) pravilno zaključilo, da so bila že v času izdajanja navodil toženima strankama znane okoliščine, ki bi skrbnemu gospodarstveniku narekovale, da takšnih navodil ne sme dati, ker obstoja resna nevarnost, da posojila ne bodo mogla biti vrnjena ali vsaj ne v celoti in v dogovorjenih rokih. Argumentirano in obširno je odgovorilo na vse ugovore toženih strank, ki sta jih uveljavljale v nasprotni smeri, da sta družbi I. in C. bili sposobni izpolnjevati svoje s posojili prevzete obveznosti. Pritožbena trditev, da sta tako I. kot C. na dan 31. 12. 2008 imeli dovolj sredstev, s katerimi bi lahko pokrili vse svoje obveznosti, ni z ničemer izkazana, pač pa je povsem pavšalna. Enako tudi trditev, da bi navedeni družbi svoje obveznosti v času, ko je druga tožena stranka dala splošna navodila, lahko v celoti izpolnili.

10. V zvezi z ugovorom, da I. in C. svojih obveznosti nista mogli izpolniti zaradi prepovedi prodaje delnic s strani UVK, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da I. s kupnino za delnice N., tudi, če bi jih uspel prodati domnevno zainteresiranemu kupcu že po pogodbi z dne 8. 7. 2008 (po ceni 300,00 EUR za delnico), katere sklenitev je Urad za varstvo konkurence preprečil oziroma zaustavil, do dne 3. 11. 2008, ko je bila prepoved prodaje delnic razveljavljena, da torej I. tudi v primeru, če bi uspel te delnice prodati do 30. 6. 2009, s prejeto kupnino ne bi mogel poravnati spornih posojil, ker kupnina ne bi zadoščala niti za celotno poplačilo tedaj obstoječih kratkoročnih finančnih obveznosti I. do bank, v korist katere so bile delnice N. tudi zastavljene. Drži, da je omenjena prepoved prodaje s strani UVK sovpadala z nastopom gospodarske krize in strmoglavljenjem cene delnic v jeseni 2008 in da je obstajala vsaj teoretična možnost, da bi I. v juliju 2008 še lahko pridobil z razmerami na svetovnem in domačem trgu neseznanjenega kupca, ki bi bil pripravljen kupiti delnice N. po močno pregreti ceni. Vendar pa okoliščina, da bi se toženima strankama v ugodnejših zunanjih razmerah račun morda celo izšel, ne sanira očitanih kršitev. "Uspešni" prevzemi, izvršeni na način, da se prevzete družbe same izplačajo, t.j. s kršitvami 233. člena, 248. člena in 547. člena ZGD-1, ne rezultirajo z odškodninskimi zahtevki zgolj zato, ker ni tožnikov in ne zato, ker ni kršitev. Sicer pa so bila škodljiva navodila toženih strank odvisnim družbam dana v času, ko so že nastopile oz. bile znane vse neugodne zunanje okoliščine (prepoved prodaje delnic N. s strani UVK, gospodarska kriza, padec vrednosti delnic, odpoved kreditov s strani bank), ki so že nakazovale vsaj hude težave, če ne že zlom projekta konsolidacije managerskega odkupa P., ki sta ga toženi stranki zavestno, kljub neugodnim zunanjim okoliščinam reševali z načrtnim izčrpavanjem odvisnih družb. 11. Nenazadnje pa tožeči stranki v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarjata na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 6155/2013 z dne 18. 12. 2015 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014, s katero sta bili toženi stranki pravnomočno obsojeni za kaznivi dejanji zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem oziroma drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPKD). Drugostopenjska sodba v navedeni kazenski zadevi je bila sicer res izdana po prvostopenjski sodbi v obravnavani zadevi, vendar določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku. Do odločitve o pritožbi v tem postopku pa so bile s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 6155/2013 z dne 5.7.2017 zavrnjene tudi zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno kazensko sodbo.

12. Citirana kazenska zadeva se nanaša na isti historični dogodek in temelji na identičnem dejanskem stanju. To pa pomeni, da pravdno sodišče ne more drugače ali ne ugotoviti tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. V obravnavanem primeru tega tudi sodišče prve stopnje, četudi s pravnomočno obsodilno sodbo še ni bilo seznanjeno, ni storilo. Tožeči stranki imata prav, da vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pomeni, da toženi stranki v pravdi ne moreta več dokazati, da dejanja nista storili, da nista krivi in da med njunimi dejanji in nastankom škode ni vzročne zveze. Dejansko podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe predstavlja isti historični dogodek, dejstva, ki so odločilna tudi v tem postopku, izhajajo že iz opisa storitve kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je drugi toženec med 7. 11. 2008 in 30. 6. 2009, potem, ko je že predhodno izvedel managerski prevzem družbe P. d.d., tako v svojstvu direktorja krovne koncernske gospodarske družbe A. d.o.o. kot obvladujoče družbe večstopenjskega dejanskega koncerna kot tudi v svojstvu direktorja gospodarske družbe P. d.d., tako v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 in v nasprotju z določbami 248. člena ZGD-1, odredil sklepanje posojilnih pogodb in z njimi dogovorjenih poslov oziroma finančnih tokov med gospodarskimi družbami P. d.d., S. d.d., R. d.d., F. d.d. in D. d.d. kot posojilodajalcev ter gospodarskima družbama I. d.d. in C. d.d. kot posojilojemalcema, ki ju je posredno kapitalsko obvladoval preko družbe A. d.o.o. in družbe K. d.o.o. na način, da je sam ali preko tretjih oseb predstavnikom gospodarskih družb P. d.d., S. d.d., R. d.d., F. d.d. in D. d.d. odredil kontinuirano nudenje finančne pomoči družbi I. d.d. ali neposredno ali posredno preko družbe C. d.d., tako da so posojilodajalci s ciljem realizacije odrejene finančne pomoči v uvodoma opredeljeni časovni okoliščini sklenili in podpisali s posojilojemalcema posojilne pogodbe. Iz obrazložitve zgoraj citirane kazenske sodbe pa nadalje še izhaja, da je lahko drugi toženec odredil takšno financiranje glede na korporacijsko pristojnost oziroma vlogo obvladujoče družbe v razmerju do odvisnih družb zgolj in samo iz pozicije direktorja družbe A. d.o.o. kot krovne koncernske družbe. Zgolj v svojstvu direktorja družbe P. d.d. bi namreč drugi toženec lahko dajal navodila le hčerinskim družbam (posojilodajalkam), njihov sprejem in prevzem obveznosti vračila posojila (s strani posojilojemalcev) pa je lahko odredil le v vlogi direktorja koncernsko krovne družbe A. d.o.o. Še zlasti, ker drži trditev iz odgovora na pritožbo, da je direktor I. d.d., zaslišan kot priča v postopku na prvi stopnji (str. 2 zapisnika o glavni obravnavi pri Okrožnem sodiščem v Ljubljani z dne 8. 7. 2013 - list. št. 355) izpovedal, da sam ni nikoli dal nobene prošnje za kakšen kredit, vendar je bilo rečeno, da bo kredite dobil na finančnih koordinacijah, kar se je potem tudi zgodilo. Družba A. d.o.o. kot obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo. Obsodilna kazenska sodba torej samo potrjuje, da je bila presoja dokazov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pravilna.

13. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Toženi stranki s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), tožečima strankama pa sta dolžni nerazdelno povrniti vsaki njune stroške z odgovorom na pritožbo. Sodišče jih je tožečima strankama odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika ter Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami, ZOdvT). Prvi tožeči stranki je priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari v višini 97.560,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT v okviru priglašenih stroškov), stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT ) ter 22% DDV na odvetniške storitve. Ker z združitvijo pravd v enotno obravnavanje ne pride do zlitja tožbenih zahtevkov, temveč pravdi obdržita vsaka svojo samostojnost (npr. sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 738/2013 z dne 19.11.2013 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 438/2017 z dne 14.3.2017), v obravnavani zadevi ne gre za primer iz tar. št. 1200 ZodvT, ko odvetnik v isti zadevi zastopa več strank, zato sodišče prvi tožeči stranki ni priznalo dodatnega povečanja nagrade zaradi zastopanja dveh strank. Skladno z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1) je odgovor na pritožbo takse prost. Skupno tako stroški odgovora na pritožbo prve tožeče stranke, ki sta ji jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti, znašajo 119.047,60 EUR. Nadalje je pritožbeno sodišče drugi tožeči stranki priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari v višini 34.520,00 EUR (tar. št. 3210 ZodvT), stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT ) ter 22% DDV na odvetniške storitve. Iz enakih razlogov kot prvi tožeči stranki pritožbeno sodišče tudi drugi tožeči stranki ni priznalo dodatnega povečanja nagrade zaradi zastopanja dveh strank ter sodne takse. Skupno tako stroški odgovora na pritožbo druge tožeče stranke, ki sta ji jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti, znašajo 42.138,80 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ), glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12. 2006.