Jedro

Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije ureditev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo, temveč bi lahko bile neustavne kvečjemu posamezne določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm, česar pa tožnik niti ne konkretizira. Sodišče zato ne more slediti tožnikovim pavšalnim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve, prav tako pa ocenjuje, da ne gre za dvojno obdavčitev, kot zatrjuje tožnik. Pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča gre namreč za dajatev za pravico uživanja in obremenjevanja zemljišča, na katerem je zgrajen objekt ali se na njem predvideva gradnja objekta in je glede na zakonodajo opredeljeno kot stavbno zemljišče, kar pomeni, da gre za drug namen kot davščine, ki se nanašajo na promet z nepremičninami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Videm za leto 2018, na naslovu ..., ID stavbe ..., za stanovanjski namen, v višini 45,48 EUR (338,40 m2 x 192 točk x 0,0014 EUR x 0,5), in za ID stavbe ..., za poslovni namen, v višini 38,42 EUR (196,00 m2 x 280 točk x 0,0014 EUR x 0,5). Obveznosti iz odločbe torej znašajo skupaj 83,90 EUR, pri čemer je bilo tožniku omogočeno plačilo obveznosti v dveh obrokih. Iz izreka odločbe izhaja še, da se bodo po preteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, in da davčnemu organu v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnine na podlagi 58. in 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ) ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm, ki je bil izdan na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). FURS je odmeril višino nadomestila z upoštevanjem meril in kriterijev iz 7., 8., 9., 10., 11. in 12. člena navedenega odloka, kot vrednost točke pa je upošteval 0,0014 EUR (Uradno glasilo slovenskih občin, št. 55/2017).

3. Zoper prvostopenjski akt je tožnik vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil. _Tožbene navedbe_

4. Tožnik je dne 3. 4. 2019 vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da njegove pritožbene navedbe niso bile upoštevane, zato zahteva, da v sporu odloči tretja, t. j. sodna veja oblasti. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) namreč nedvoumno in jasno določa, da je lastnina v Republiki Sloveniji nedotakljiva, sporna odločba pa posega v zasebno lastnino, ki je nastala ob poravnavi vseh davkov in prispevkov, kot jih določa različna branžna zakonodaja. Gre torej za ponovno obdavčitev že obdavčene lastnine, s čimer se grobo sistemsko, periodično in nezakonito posega v ekonomsko in življenjsko substanco državljana. Vse v odločbi navedene zakonske podlage so v nasprotju z Ustavo. Iz smiselno istega razloga je bil na referendumu tudi zavrnjen nepremičninski zakon. Po njegovem mnenju gre tako za zmotno, neustavno in nezakonito odločbo, zato sodišču predlaga, da jo v celoti odpravi.

_Navedbe tožene stranke_

5. Tožena stranka je dne 7. 11. 2019 sodišču predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Pojasnjuje še, da je bilo tožniku nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno po veljavnih pravnih podlagah, tožena stranka pa ni pristojna za presojo ustavnosti in zakonitosti navedenih pravnih aktov. Tožena stranka ne more odkloniti uporabe tovrstnih aktov, temveč jih mora uporabljati takšne, kakršni so, dokler so veljavni. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je upravni spor namenjen presoji zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je poseženo v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožbo v upravnem sporu je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). To pa pomeni, da mora tožnik v navedenem roku sodišče seznaniti z vsemi razlogi, s katerimi izpodbija upravni akt, medtem ko razlogov, ki bi jih tožnik morebiti navedel po izteku tega roka, sodišče več ne more upoštevati.

8. Po presoji sodišča sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ ustrezno obrazložila zakonsko podlago in izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodišče se pri tem, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, k temu pa še dodaja:

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat presojalo ureditev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tako na zakonski kot na občinski ravni1. V odločbi št. U-I-39/97 z dne 16. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000, in OdlUS VIII, 282), s katero je presojalo prvo alinejo 56. člena ZSZ in 58. do 63. člen ZSZ/84, je tako zapisalo, da je z izpodbijano ureditvijo nadomestilo ohranjeno kot javnopravna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča, ne glede na lastništvo zemljišča. Kot davščina temelji na 147. členu Ustave, ki predstavlja podlago za predpisovanje davkov in drugih dajatev. Glede razmerja nadomestila do 147. člena Ustave sta pomembni tudi stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, zapisani v odločbi št. U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 24/98, in OdlUS VII, 34). Iz navedene odločbe tako izhaja, (1) da je nadomestilo javna dajatev, ki jo predpisuje lokalna skupnost; (2) da je pri urejanju nadomestila lokalna skupnost v skladu s 147. členom Ustave vezana na pogoje Ustave in zakona, zato nadomestila ne more predpisati mimo teh pogojev. V ustavnosodni praksi je prav tako ustaljeno stališče, po katerem je 147. člen Ustave, ki ureja načelo zakonitosti pri urejanju davkov, carin in drugih dajatev, specialna določba v razmerju do tretjega odstavka 153. člena Ustave (glej odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-257/09 z dne 14. 4. 2011, Uradni list RS, št. 37/11, 26. in 31. točka obrazložitve, in št. U-I-173/11 z dne 23. 5. 2013, Uradni list RS, št. 49/13, 7. točka obrazložitve).

10. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije torej ureditev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo, temveč bi lahko bile neustavne kvečjemu posamezne določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm, česar pa tožnik niti ne konkretizira. Sodišče zato ne more slediti tožnikovim pavšalnim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve, prav tako pa ocenjuje, da ne gre za dvojno obdavčitev, kot zatrjuje tožnik. Pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča gre namreč za dajatev za pravico uživanja in obremenjevanja zemljišča, na katerem je zgrajen objekt ali se na njem predvideva gradnja objekta in je glede na zakonodajo opredeljeno kot stavbno zemljišče, kar pomeni, da gre za drug namen kot davščine, ki se nanašajo na promet z nepremičninami.

11. Sodišče še pripominja, da se je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-91/98 izrecno postavilo na stališče, da so davčna bremena sestavina in ne omejitev lastninske pravice, ki jih lahko nosijo le titularji (pravice do) zasebne lastnine (tč. 19, v tem smislu tudi U-I-188/99; U-I-125/05). Država, ki človekove pravice ne samo varuje, ampak pravice pozitivnega statusa tudi zagotavlja, pa svoje vloge garanta človekovih pravic brez z davščinami zagotovljenih finančnih sredstev sploh ne bi mogla opravljati.2

12. Sodišče tako zaključuje, da je tožena stranka pravilno in zakonito odločila, ko je tožniku kot zavezancu odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po postopku in v višini, kot je predpisano z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Videm, izdanim na podlagi ZSZ in ZGO-1. 13. Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, in sicer sam izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)3. Sodišče je zato o zadevi odločilo na seji senata.

14. Glede na vse navedeno, sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 prim. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020. 2 prim. Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. Matej Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, str. 325. 3 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.