Jedro

Obrazložitev odločbe o izvolitvi v naziv redni profesor, glede na volilni postopek, predpisan z ZViS in v njenem statutu o tajnem glasovanju njenega senata, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločali glasovati proti predlogu, da se tožnik izvoli v naziv rednega profesorja. Taka odločba lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. S tem so glede na posebne zakonske določbe ZViS dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva, ki so vodila toženo stranko pri izdaji odločbe. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme segati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se: Tožba zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške za tožbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na tožbo v višini 279,99 EUR v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 513,98 EUR v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi tako, da se odločba tožene stranke z dne 29. 11. 2007, odpravi ter toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izda akt o izvolitvi tožnika v naziv redni profesor za predmetno področje: „A A“. Z 2. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožnika z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo. S 3. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR z 20 % DDV v 15 dneh od izdaje te sodbe brezobrestno, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. S sklepom (4. točka izreka sodbe) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo z dne 29. 11. 2007 izdala v izvrševanju sodbe sodišča prve stopnje U 250/2007-8 z dne 16. 10. 2007. Z navedeno sodbo je sodišče odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2007 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, ker odločitev ni bila dovolj obrazložena, da bi jo sodišče prve stopnje lahko preizkusilo. Po presoji sodišča prve stopnje ima Senat univerze le v primeru obstoja razumnih vsebinskih razlogov (v skladu s prvim odstavkom 55. člena Zakona o visokem šolstvu – ZViS – UPB3: v naziv docent, izredni profesor in redni profesor je lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti in preverjene pedagoške sposobnosti) pooblastilo, da vlogo kandidata za izvolitev v naziv zavrne, kar mora razumno utemeljiti. V tej zadevi med strankama ni sporno, da sta tako senat Fakultete B.B. kot tudi habilitacijska komisija ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse zahtevane pogoje za izvolitev v predlagani naziv redni profesor. Zato je bil senatu tožene stranke tudi posredovan predlog habilitacijske komisije (na podlagi drugega odstavka 198. člena Statuta tožene stranke), da tožnika izvoli v naziv redni profesor za predmetno področje: „A A“. Po mnenju sodišča prve stopnje tako iz izpodbijane odločbe tožene stranke kot tudi iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, to pa potrjuje tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožena stranka svojo odločitev utemeljuje zgolj z izidom tajnih volitev Senata tožene stranke z dne 25. 10. 2005 in avtonomijo, zagotovljeno v Ustavi RS in ZViS. Sodišče prve stopnje s sodbo o stvari v sporu polne jurisdikcije po prvem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ni moglo odločiti tako, da bi tožnikovi vlogi za izvolitev v naziv rednega profesorja v celoti ugodilo. Izvolitev tožnika v naziv rednega profesorja namreč v obravnavanem primeru pomeni podlago za zasedbo razpisanega delovnega mesta visokošolskega učitelja oziroma podlago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tako bi v primeru vsebinske odločitve o tožnikovi izvolitvi v naziv sodišče prve stopnje nezakonito poseglo v pristojnosti, ki jih ima v skladu z ZViS in Zakonom o delovnih razmerjih – ZDR, izključno univerza kot delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani akt odpravilo in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožniku izda akt o izvolitvi v naziv redni profesor za predmetno področje: „A A“. V primeru, da tožena stranka s to sodbo naložene obveznosti ne bo izvršila, ima tožnik, upoštevaje določbo tretjega odstavka 102. člena ZUS-1, možnost zahtevati izvršitev te sodbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju.

3. V pritožbi zoper prvostopno sodbo, ki jo izpodbija v celoti, tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po 2. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti izdaje upravnega akta po 2. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da po določbah prvega odstavka 55. člena v zvezi s 6. členom ZViS univerze in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije, ki jim zagotavlja med drugim tudi volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, zahteva sodišče prve stopnje od članov Senata univerze, da vsak od njih javno pojasni razloge za svoj volilni glas, nima pravne podlage. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v smislu izdaje nove odločbe z navajanjem „razumnih vsebinskih razlogov“ za zavrnitev vloge tožnika za izvolitev v naziv redni profesor, kot to razume sodišče prve stopnje, po njenem mnenju sploh ni izvršljiva. Zato ne ve, kako naj bi izpodbijano sodbo, tudi, če bi ta bila utemeljena, sploh izpolnila tako kot to pričakuje sodišče prve stopnje, ker jo, glede na veljavne pravne predpise, zakonito v takšnem smislu ne more izvršiti. V tem primeru ne gre za postopek razpisa delovnega mesta in tožnikovega konkuriranja na tem razpisu, ampak za povsem ločen postopek pridobitve enega od nazivov za visokošolskega učitelja. Pridobitev naziva rednega profesorja pa je tožniku omogočila pod povsem enakimi pogoji, kot je to bilo zagotovljeno vsem ostalim kandidatom pri toženi stranki. Ni navedla niti enega samega primera (kar sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo), v katerem tožena stranka za pridobitev naziva redni profesor ne bi uporabila enakih pogojev in postopka izvolitve v naziv, kot so bili upoštevani za tožnika v tem postopku. Postopek tožnikove izvolitve v naziv zaradi navedenega tudi nima prav nobenega vpliva na tožnikovo pravico, da svojo znanstveno – raziskovalno dejavnost izvaja v katerikoli drugi državi Evropske unije, seveda ob upoštevanju njegove pogodbeno prevzete obveznosti do tožene stranke. Zato meni, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe nezakonita in neutemeljena in hkrati tudi krši pravilo spora polne jurisdikcije, posledično pa so nezakonite in nepravilne odločitve v preostalih treh točkah izreka izpodbijane sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, vključno s priglašenimi stroški pritožbe, v roku 15 dni, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo dalje do plačila, pod izvršbo.

4. V odgovoru na pritožbo se tožnik sklicuje na tožbene navedbe. Meni, da pritožba tožene stranke zoper sodbo sploh ni mogoča. Določba prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč navaja, da je pritožba mogoča, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo drugačnega dejanskega stanja, saj je le odločilo in ob tem upoštevalo nesporno dejstvo (ki ga v odgovoru na tožbo in tudi v izpodbijani odločbi priznava tožena stranka), namreč, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za izvolitev v naziv rednega profesorja. Zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbo zavrže, njemu pa prisodi pritožbene stroške, s pravnimi pripadki v 15 dneh pod izvršbo. Podrejeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito in predlaga Vrhovnemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, njemu pa prisodi pritožbene stroške, s pravnimi pripadki, v 15 dneh pod izvršbo. Sicer pa, ker je tožena stranka kar dvakrat ignorirala izrecno navodilo sodišča prve stopnje, je to tretjič moralo zavarovati njegove pravice tako, da je dalo toženi stranki navodilo, kaj naj stori. To je storilo povsem v skladu z določbami 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 (sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek). Tožena stranka je v svojem razlogovanju očitno spregledala, da ji je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe že dvakrat naložilo, da mora svojo odločitev o tožnikovi neizvolitvi vsebinsko obrazložiti, kar pa ni storila, ampak se je pritožila zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje in se pri tem sklicevala na ustavno zagotovljeno avtonomijo Univerze.

K točki I. A in I.B izreka:

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavnem primeru so po presoji Vrhovnega sodišča izjemoma izpolnjeni pogoji, da se vložena pritožba obravnava kot pritožba po prvem odstavku 73. člena ZUS-1. Ta določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. 7. V tem primeru je namreč sodišče prve stopnje izhajalo iz drugačnega (napačnega) sklepa glede dejanskega stanja kot tožena stranka. Namreč, da je kljub volitvam mogoče razložiti voljo volivcev in razumno pojasniti, zakaj tožnik ni bil izvoljen za rednega profesorja, medtem ko tožena stranka izhaja iz sklepa, da volje volivcev, izražene na volitvah, ni mogoče razumno, kot zahteva sodišče prve stopnje, pojasniti, saj bi bilo ugotavljanje razlogov za oddani glas v nasprotju z načelom svobodnih volitev. Izvolitve v naziv rednega profesorja se namreč v skladu z ZViS in Statutom Univerze opravi na tajnih volitvah, ki jih izvedejo člani Senata Univerze. Te so bile opravljene tudi v tem primeru, glasovalo je 30 volivcev (10 za, 13 proti in 7 vzdržanih). Tajne volitve pa same po sebi izključujejo, da bi volivci pojasnjevali svoj oddani glas.

8. Prvostopno sodišče sicer ni izrecno spremenilo odločbe tožene stranke o neizvolitvi tožnika v naziv redni profesor. Njegova odločitev, s katero je odpravljena odločba tožene stranke in je toženi stranki (pod izvršbo) naloženo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izda akt o izvolitvi tožnika v naziv redni profesor za predmetno področje „A A“, pa v bistvu zahteva od tožene stranke, da sama spremeni svojo odločbo. Ni namreč realno pričakovati, da bi tožena stranka lahko vztrajala pri svoji dosedanji odločitvi in zanjo navedla razloge, ki bi jih prvostopno sodišče štelo za razumne, tako pojasnjevanje pa bi bilo tudi v nasprotju z načeli, na katerih temeljijo volitve, zlasti z načelom svobodnih volitev. Prvostopno sodišče namreč očitno za razumne ne prizna edinih razumnih razlogov, namreč da se kandidat v naziv rednega profesorja izvoli na tajnih volitvah, ki jih izvedejo člani senata Univerze. Če gre namreč za volitve, še zlasti pa, kadar gre za tajne volitve, je samo po sebi razumljivo, da ni dopustno od volivcev zahtevati, da pojasnijo svoj na (tajnih) volitvah oddan glas, saj bi bilo to v nasprotju s svobodo pri izvajanju volilne pravice. To bi bilo pri tajnih volitvah tudi v direktnem nasprotju z osnovnim načelom takih volitev, namreč do tajnosti oddanega glasu. Napotek prvostopnega sodišča, da naj tožena stranka poda razumne razloge za neizvolitev, pa verjetno ni bil usmerjen v to, da bi si zakoniti zastopnik ali kakšna druga fizična oseba v imenu tožene stranke sam izmislil ali kako drugače predstavil razloge članov senata za njihovo odločitev ob volitvah tožnika v naziv rednega profesorja. Ta varianta izvršitve izpodbijane sodbe torej po presoji Vrhovnega sodišča ni možna. Glede na to bi torej po napotkih prvostopnega sodišča toženi stranki ostalo samo, da doseže drugačen volilni izid ali pa, da kljub negativnemu volilnemu izidu na Senatu Univerze odloči, da je tožnik redni profesor. Oboje pa bi bilo po presoji Vrhovnega sodišča nezakonito. Nobena od navedenih možnosti torej ni izvršljiva. Usmerjeni pa sta k temu, da se tožena stranka (celo pod izvršbo, ki je sicer res navedena samo v obrazložitvi izpodbijane sodbe) prisili, da spremeni svojo dosedanjo odločitev. Ob takih napotkih prvostopnega sodišča pa v tem primeru Vrhovno sodišče šteje, da je odločba tožene stranke v bistvu spremenjena z izpodbijano sodbo in da so izpolnjeni pogoji za pritožbo.

9. Tudi sicer pa je že prvostopno sodišče v pouku o pravnem sredstvu stranke tega upravnega spora obvestilo, da je zoper njegovo sodbo v tem primeru dopustna pritožba. Torej je že samo štelo, da so za to izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZUS-1. 10. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ima namreč take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj so njeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju (zahteva od tožene stranke da razumno pojasni razloge za negativni volilni izid oziroma da spremeni volilni izid oziroma da kljub negativnemu volilnemu izidu tožnika imenuje za rednega profesorja), v nasprotju sta si tudi izrek in obrazložitev (glede prisilitve tožene stranke za izdajo nove odločbe z vsebino v skladu z nejasnimi napotki prvostopnega sodišča).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo glede tožnikove izvolitve v naziv rednega profesorja, in sicer prvi odstavek 55. člena, 56. in 57. člen ter 59. člen ZViS in tretji odstavek 255. člena Statuta tožene stranke. Po slednji določbi je glasovanje na seji senata univerze praviloma javno; volitve, za katerih izvedbo je po tem statutu pristojen senat univerze, pa se izvedejo s tajnim glasovanjem članov senata. Obrazložitev odločbe tožene stranke, glede na volilni postopek, predpisan z ZViS in v njenem statutu o tajnem glasovanju njenega senata, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločali glasovati proti predlogu, da se tožnik izvoli v naziv rednega profesorja. Taka odločba tudi po mnenju Vrhovnega sodišča lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. S tem so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru glede na posebne zakonske določbe ZViS dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva, ki so vodila toženo stranko pri izdaji s tožbo izpodbijane odločbe, ter jih je sodišče prve stopnje upravičeno presojati v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti odločbe. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov, kot je že navedeno, ne more in ne sme segati, saj s tem sodišče prve stopnje prekorači svojo pristojnost v zvezi z ugoditvijo tožbi in odpravo izpodbijanega akta. V nasprotnem primeru sodišče prve stopnje nedopustno posega v ustavno (58. člen Ustave RS) in zakonsko zagotovljeno (po ZViS) avtonomijo tožene stranke, ki jo sicer sodišče prve stopnje razlaga v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Člani senata tožene stranke, ki volijo, namreč z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev. Zato tudi tožena stranka, objektivno gledano, svoje odločbe ne more obrazložiti drugače, kot je to že naredila. Zato je pravilna in razumna obrazložitev v odločbi tožene stranke, ki svojo odločitev utemeljuje zgolj z izidom tajnih volitev svojega senata in avtonomijo, zagotovljeno v Ustavi RS in v ZViS.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 iz istih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker tožnik s svojo tožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške za tožbo na podlagi prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. K točki I. C in II. izreka:

14. Pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka upravnega spora je pritožbeno sodišče upoštevalo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ga je bilo glede na določbo 25. člena ZUS-1 treba smiselno uporabiti. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik v upravnem sporu ni uspel, saj je Vrhovno sodišče njegovo tožbo zavrnilo. Stroške upravnega spora je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo – OT (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1. 15. Pooblaščenki tožene stranke je pritožbeno sodišče tako priznalo priglašene stroške za sestavo odgovora na tožbo v višini 500 točk (tarifna št. 30/1.b) in za sestavo pritožbe v višini 625 točk (tarifna št. 30/4), skupno torej 1125 točk, kar ob vrednosti točke 110 SIT (prvi odstavek 15. člena OT) oziroma 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena Zakona o uvedbi EUR – ZUE; Ur. l. RS, št. 114/2006) predstavlja znesek 516,30 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče pooblaščenki tožene stranke priznalo še 20 % DDV v skupnem znesku 103,27 EUR (drugi odstavek 14. člena OT) ter 2 % administrativne stroške v znesku 4,59 EUR in 5,74 EUR (tretji odstavek 13. člena OT). Priznalo je tudi stroške sodne takse za pritožbo v znesku 164 EUR. Skupni priznani stroški tožene stranke tako znašajo 793,97 EUR. Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov za poročilo stranki, ker je ta storitev že zajeta v tarifni št. 30 OT. Vse priznane stroške je tožnik dolžan toženi stranki povrniti v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka.