Jedro

Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti, pa presegajo nevarnosti katerim je izpostavljen človek pri običajnih opravilih (drugi odstavek 154. člena ZOR). Glede na višino vojaške ovire imenovane "tarzanka", načina njenega premagovanja (preprijemanja z rokami, zaradi česar pride do nihanja telesa) in dejstva, da so bile približno tri metre in pol od tal odmaknjene kovinske prečke spolzke, je treba premagovanje ovire imenovane "tarzanka" opredeliti kot nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 4.750.000,00 SIT in mu povrniti 152.756,80 SIT stroškov postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Napačno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da predstavlja premagovanje 3,5 metra visoke ovire imenovane "tarzanka" nevarno dejavnost. Gre za določeno obliko orodne telovadbe, ki jo izvajajo tudi dijaki srednjih šol. Tožnik se je poškodoval šele pri ponovitvi vaje. Če je imel roke res vlažne, bi moral počakati, da se mu posušijo. Prečke na orodju so bile suhe. V primeru, da vaje ni zmogel, bi se lahko spustil na tla. To storijo celo vrhunski tekmovalci na športnih tekmovanjih. Vzrok za nastanek škode je v tožnikovi nepazljivosti. Sodišči druge in prve stopnje bi morali upoštevati temeljna načela ZOR, zlasti določbi 16. in 18. člena. Odškodnina je tudi previsoka, saj je tožnik trpel hude bolečine le dva dni po poškodbi, srednje hude 6 dni, lahke pa deset dni. Bolečine med razgibavanjem so bile le srednje hude, v bodoče pa se bodo pojavljale le v zmanjšani intenziteti. Odškodnina, ki je bila tožniku prisojena v znesku 1.400.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin, je zato previsoka. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, pa tožniku odškodnina sploh ne pripada. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožnikov tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi v obsodilnem delu razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval pri premagovanju vojaških ovir. Zaporedoma bi moral izvesti vajo na približno dvajsetih zaporednih ovirah. Vaja se začne s plazenjem po tleh, nadaljuje se s premagovanjem nekaj visokih ovir, nato se mora vojak spet plaziti po tleh in se takoj zatem povzpeti na visoko oviro - "tarzanko". Na tej oviri so na višini treh metrov in pol nameščene kovinske prečke, ki so medsebojno oddaljene približno pol metra. Zaradi preprijemanja z rokami pride pri premagovanju te ovire do nihanja telesa. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišč je dan pred škodnim dogodkom deževalo, zato so bila tla mokra, zaradi premagovanja nizkih ovir s plazenjem po tleh, pa je bila mokra tudi tožnikova obleka. Ker so vojaki premagovali ovire z mokrimi in zaradi plazenja po tleh tudi umazanimi rokami (po ugotovitvah sodišča si vojaki rok tudi niso imeli kam obrisati), so bile tudi kovinske prečke na "tarzanki" mokre in umazane, po izrečni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tudi spolzke.

Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so jim izpostavljeni udeleženci take aktivnosti, pa presegajo nevarnosti katerim je izpostavljen človek pri običajnih opravilih (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Glede na višino vojaške ovire imenovane "tarzanka", načina njenega premagovanja (preprijemanje z rokami, zaradi česar pride do nihanja telesa) in dejstva, da so bile približno tri metre in pol od tal odmaknjene kovinske prečke spolzke, sta tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni odločitvi obeh sodišč, da je treba premagovanje ovire imenovane "tarzanka" opredeliti kot nevarno dejavnost, zaradi česar je tožena stranka na podlagi že omenjenega drugega odstavka 154. člena ZOR odgovorna tožniku za nastalo škodo ne glede na krivdo. Sicer pa je bilo stališče, da predstavlja vaja na lestvi - "tarzanki" nevarno dejavnost, že zavzeto v sodni praksi (glej npr. sodbo VS RS, opr. št. II Ips 388/97, z dne 8. 10. 1998; Objava: Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Civilni oddelek, Zbirka odločb 1998, str. 101 do 105, GV Ljubljana, 1999). Revizijske trditve tožene stranke, da njena odgovornost ne more biti objektivna, zato niso utemneljene.

Neutemeljeno pa izpodbija tožena stranka tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Tožnik si je pri padcu z ovire na trda tla (šele po tožnikovem padcu je bila na tla pod oviro nasuta mivka) izpahnil desni komolec, odlomil pa se mu je tudi kavljasti odrastek v levem komolcu. Obdobje trajanja bolečin ni bilo tako kratko, kot se zatrjuje v reviziji, zlasti pa je pomembna ugotovitev, da bo tožnik, ki je bil ob poškodbi star 21 let, trpel bolečine tudi v bodoče. Zdravljenje so spremljale številne neugodnosti, ki jih revizija ne omenja (dvakratno zdravljenje v bolnišnici - 6 dni P., 17 dni M., večkratna izpostavljenost žarčenju, naravnava poškodovanega komolca v splošni omami, dvotedenska izredno neprijetna nošnja doramenske mavčne imobilizacije na obeh rokah, več kot tridesetkratni obisk pri zdravniku, štirimesečna delovna nesposobnost itd). Ob upoštevanju trajanja in intenzivnosti bolečin, vseh neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale in dejstva, da se bodo pri tožniku pojavljale bolečine tudi v bodoče, ni utemeljena revizijska trditev, da sta bili s prisojo zneska 1.400.000,00 SIT iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin zmotno uporabljeni določbi 200. in 203. člena ZOR.

Tudi pri opisu zmanjšanja tožnikove telesne aktivnosti revizijske trditve niso korektne, saj je v reviziji povzet le del ugotovitev sodišč druge in prve stopnje. Po končanem zdravljenju je namreč tožniku ostala v obeh komolcih trajna omejena gibljivost lažje stopnje in obojestransko zmanjšana groba mišična moč v rokah, zaradi česar je manj zmožen za vsa dela, kjer je potrebno popolno in neboleče gibanje v obeh komolcih. Tožnik je oviran tudi pri vseh kmetijskih delih (po poklicu je kmetijski tehnik) in vseh športih. Denarno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 2.500.000,00 SIT zato ni previsoka odškodnina, kot trdi revizija, ampak tudi po mnenju revizijskega sodišča predstavlja za tožnika primerno denarno zadoščenje, ki je primerljivo z denarnimi odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Tožnik je bil ob poškodbi star 21 let, kljub končanemu zdravljenju pa ne more zravnati rok in jih drži vedno rahlo skrčene. Po ugotovitvah sodišča je sprememba drže rok dobro vidna, predvsem v poletnem času, ko nosi tožnik oblačila s kratkimi rokavi. Sprememba drže tožnikovih rok vzbuja pri drugih ljudeh zanimanje in radovedno pogledovanje, zaradi česar se tožnik nelagodno počuti in duševno trpi. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je bila zato tožniku materialnopravno pravilno prisojena, znesek denarnega zadoščenja v višini 450.000,00 SIT, pa je v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in je primerljiv z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).