Jedro

Delavcu, ki opravlja določeno delo po pogodbi o zaposlitvi in se mu kljub ugotovljeni spremembi v invalidnosti delovno pravni status ne spremeni, ni mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka) spremeni tako, da v 2. in 3. točki izreka datum „12. 6. 2007“ nadomesti z datumom „11. 6. 2007“.

V 5. točki izreka se znesek „1.012,20 EUR“ nadomesti z zneskom „506,10 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 355/2009 z dne 22. 3. 2011 v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Odpravilo je odločbi št. ... z dne 28. 11. 2006 in št. ... z dne 5. 3. 2007, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da se zavarovancu, delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti z 21. 11. 2006 ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Razsodilo je, da se sedaj pokojnemu tožniku Č.L. izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ustavi z 12. 6. 2007. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača že zapadle zneske nadomestila za čas od 22. 11. 2006 do 12. 6. 2007, od zneskov, zapadlih do 26. 3. 2007 pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska nadomestila, do 26. 3. 2007. V 4. točki izreka je zavrnilo zahtevek, da se tožniku prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v obsegu, priznanem z odločbo zavoda št. ... z dne 4. 11. 1999 od 12. 6. 2007 dalje. Toženi stranki je v 5. točki izreka naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.012,20 EUR v 15 dneh.

Zoper sodbo v 1. in 2. točki izreka in sicer v celoti zoper odpravo odločb, v delu o ustavitvi izplačila nadomestila pa le glede datuma ter v 3. in 5. točki izreka se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje novo sojenje. Navaja, da je po dokončnosti in izvršljivosti odločbe z dne 26. 10. 2006 delodajalca pozvala, da posreduje listine o premestitvi delavca, sedaj pokojnega Č.L. na ustrezno delo. Sankcioniranju neizdaje ustrezne odločbe o nadomestilu za invalidnost je namenjena tožba zaradi molka organa, ne pa ta socialni spor. Varovana naj bi bila pravica pokojnega tožnika do nadomestila po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98, v nadaljevanju ZPIZ/92), čeprav takšna pravica ne pripada po določbah sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). S pravnomočno odločbo z dne 26. 10. 2006 je pokojni tožnik pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Pravico do premestitve je dolžan zagotoviti delodajalec, pravice po ZPIZ/92 pa je pokojni tožnik lahko užival le, dokler so obstajali pogoji, to je dokler je opravljal delo na drugem ustreznem delu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti v skladu s 190. členom ZPIZ/92. Pokojnemu tožniku je bila s 1. 11. 2006 priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo, odločba o priznani pravici je postala dokončna in izvršljiva 22. 11. 2006. Od navedenega dne je bil upravičen zahtevati od delodajalca, da mu zagotovi pravico do premestitve, to pa je bila tudi delodajalčeva dolžnost. Če je od navedenega dne še vedno opravljal delo na prejšnjem delovnem mestu, je opravljal neustrezno delo, za katerega ni bil več zmožen, zato po 21. 11. 2006 niso bili več izpolnjeni pogoji za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Materialnih posledic neizpolnitve obveznosti delodajalca po 101. členu ZPIZ-1 ni dolžna trpeti tožena stranka. Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Psp 541/2010 z dne 16. 12. 2010 ter navaja, da zavarovanec v času od izvršljivosti odločbe tožene stranke pa do dejanskega pričetka dela delovnega invalida na novem, ustreznem delovnem mestu, ni brez dohodkov, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) v 137. členu med drugim določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače tudi v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, delavec pa po prijavi pri Zavodu za zaposlovanje uživa ustrezne pravice tudi po ZPIZ-1. Stališče, da je tožena stranka v primeru, ko zavarovanec ni pričel delati na ustreznem delovnem mestu, dolžna še naprej izplačevati nadomestilo, bi pomenilo, da delodajalcu ni potrebno storiti ničesar. Posebej se tožena stranka pritožuje, ker se je pokojni tožnik 12. 6. 2007 prijavil pri Zavodu za zaposlovanje, zato mu na ta dan ni več mogoče priznati pravice do izplačila nadomestila. Pravilen datum bi bil kvečjemu 11. 6. 2007. Zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka bi tožeča stranka morala sama nositi stroške postopka, glede na zahtevek pa je vsekakor uspela le v neznatnem delu, za dobrih 6 mesecev, v primeru popolnega uspeha v sporu bi tožena stranka nadomestilo morala priznati za 4 leta. Upoštevaje načelo o povračilu stroškov glede na uspeh v sporu sodišče ne bi smelo v celoti ugoditi zahtevku.

V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v 15., 16. in 17. točki obrazložitve Sklepa. Tožena stranka za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila ni imela dejanske ter pravne podlage. Vrhovno sodišče je posebej opozorilo, da tožnik ni bil dolžan vlagati zahtevkov in v tem smislu je prvostopenjsko sodišče upoštevalo navodila. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje zaradi stroškov postopka. Odločitev je prvostopenjsko sodišče obrazložilo in pri tem navedlo, da je izpodbijani odločbi odpravilo. Čeprav tožeča stranka ni uspela s celotnim zahtevkom, zaradi tega niso nastali posebni stroški. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je le delno utemeljena glede datuma, na katerega se ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ker je bilo s tem v zvezi zmotno uporabljeno materialno pravo, in glede priznanih stroškov postopka, sicer pa je neutemeljena.

Vrhovno sodišče v 13. točki obrazložitve sklepa, s katerim je razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje, ugotavlja, da je bistvo revizije vprašanje ali lahko tožena stranka odloči o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu preden je oz. ne da bi sočasno odločila tudi o zavarovančevi pravici do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Ta zakon nima posebnih določb o izgubi ali omejitvah pravic, pridobljenih po ZPIZ/92 v takem primeru. Ker o pravici pokojnega tožnika do nadomestila ni bilo odločeno hkrati oz. v celoti in sočasno z odločitvijo o novih pravicah iz invalidnosti, ugotovljenih na podlagi določb ZPIZ-1, ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ/92. Na podlagi 2. odstavka 391. člena v zvezi s 362. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) morata nižji sodišči opraviti pravdna dejanja in obravnavati sporna vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče v svojem sklepu.

Iz listin v upravnem spisu se vidi, da so bile pokojnemu tožniku, ki je bil že pred tem z odločbo tožene stranke z dne 20. 7. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, z odločbo št. ... z dne 26. 10. 2006 določene nove omejitve in mu je bila od 1. 11. 2006, čeprav je bil še vedno invalid III. kategorije invalidnosti, priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno lažje delo, ki ga bo opravljal s polnim delovnim časom. Tožena stranka je v skladu z določbo 2. odstavka 91. člena ZPIZ-1 v izreku odločbe določila delodajalčevo obveznost, da tožniku zagotovi pravico do premestitve. Odločila je tudi, da z dokončnostjo v upravnem postopku odločba postane izvršljiva, kot določa 2. odstavek 262. člena ZPIZ-1. Zakon ne določa posebej roka, v katerem je delodajalec dolžan izvršiti obveznosti, ki jih ima po določbah 1. do 3. odstavka 101. člena ZPIZ-1 in po določbi 200. člena ZDR. Opustitev delodajalca ter odgovornih oseb, da ravnajo po izvršljivi odločbi tožene stranke, je sankcionirana kot prekršek v 1. alineji 1. odstavka in 2. odstavku 387. člena ZPIZ-1. Tožena stranka je delodajalca družbo H. d.d. z dopisom z dne 28. 11. 2006 (priložen v upravnem spisu) obvestila, da je odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti postala dokončna 22. 11. 2006 in ga tudi pozvala, da predloži pogodbo o zaposlitvi, opis delovnega mesta ter kopijo potrdila o zaključeni upravičeni zadržanosti od dela, če je bil zavarovanec zadržan od dela. Listine v upravnem spisu dokazujejo, da je delodajalec pokojnega tožnika 30. 11. 2006 podal obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Delovno razmerje je pokojnemu tožniku po podatkih iz fotokopije delovne knjižice prenehalo 11. 6. 2007, od 12. 6. 2007 pa je bil pri Zavodu RS za zaposlovanje prejemnik denarnega nadomestila in s tem vključen v obvezno zavarovanje po določbi 22. člena ZPIZ-1. Tožena stranka ni zatrjevala in o tem ni dokazov, da tožnik tudi po dokončnosti odločbe z dne 26. 10. 2006 še naprej ni delal na delovnem mestu monterja armatur, za katero je specialist medicine dela že v zdravniškem spričevalu z dne 7. 4. 2006 ugotovil zdravstveno nezmožnost, enako pa tudi invalidska komisija dne 23. 10. 2006. Pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je urejena v 94. členu ZPIZ-1, poleg pogoja invalidnosti III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, zakon za pridobitev pravice določa še dodatne pogoje, ki so odvisni od delovnopravnega statusa zavarovanca. Delavcu, ki opravlja določeno delo po pogodbi o zaposlitvi in se mu kljub ugotovljeni spremembi v invalidnosti delovno pravni status ne spremeni, ni mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost. Glede prehoda uživanja pravic, urejenih v ZPIZ/92 in ZPIZ-1 je potrebno upoštevati, skladno z napotki Vrhovnega sodišča, določbo 190. člena ZPIZ/92 in 161. člena ZPIZ-1. Nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu se izplačuje vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo, nadomestilo za invalidnost pa se izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oz. je obvezno zavarovan. Tožena stranka ni trdila in tudi ni predložila dokazov, da pokojni tožnik po dokončnosti odločbe, s katero mu je priznala pravico do premestitve, ni dejansko delal na prejšnjem (dotedanjem) delu monterja armatur in mu je zato, v skladu z omenjeno določbo 190. člena ZPIZ/92, še naprej, do prenehanja delovnega razmerja, dolžna izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Navedeno velja, ker imajo po 2. odstavku 190. člena ZPIZ/92 zavarovanci pravico do nadomestila tudi za dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače (npr. nadomestilo zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni). Ali in v kolikšni meri ima nepravočasna izvršitev ali opustitev obveznosti delodajalca za posledico njegovo odškodninsko ali drugačno odgovornost do tožene stranke, ne more biti obravnavano v tem socialnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi le delno ugodilo in spremenilo datum, s katerim se izplačevanje nadomestila ustavi. Za čas prijave pri Zavodu za zaposlovanje, od 12. 6. 2006, pokojni tožnik, v skladu z določbo 1. odstavka 133. člena ter 190. člena ZPIZ/92, ni bil upravičen do izplačila nadomestila.

Delno je utemeljena pritožba zaradi priznanih stroškov postopka. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela delno, sodišče je odpravilo nezakoniti odločbi, priznalo pravico in določilo čas uživanja te pravice, ki je bistveno krajši od določenega v tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da je uspeh v sporu približno polovičen, priznane stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in št. 70/03), je zato zmanjšalo za 50 %.

Navedbe v odgovoru na pritožbo pomenijo ponavljanje navedb in ugotovitev Vrhovnega sodišča in ponavljanje dejstev, ki jih je tožeča stranka že navajala v postopku pri sodišču prve stopnje. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih tožeča stranka nosi sama.