Jedro

Ker je Republika Slovenija, v korist katere je bil izdan sklep po 130. členu ZD, sama predlagala obravnavanje pritožbe zapustničinih dedičev - njenih pravnukov, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo obravnavalo vsebinsko. Pritožnika sta s stopnjo verjetnosti izkazala, da je A. C., vdova pokojnega A., rojena S., po kateri se vodi obravnavani zapuščinski postopek, ista oseba kot A. S., rojena S., po kateri se je vodil zapuščinski postopek v letu 1959 pod opr. št. O 165/59. V novem postopku, s katerim se Republika Slovenija strinja, bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je identiteta zapustnic v obeh zapuščinskih postopkih res zanesljivo izkazana in zatem o dedovanju parcel v k.o. odločiti v skladu s temi ugotovitvami.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. C. spadajo do deleža 5/16 parcele št. 2603/4, 2363/1, 2586/0, 3631/0 in 2584/1, vse k.o. in ker dediči zapustnice sodišču niso bili znani, v enoletnem roku pa se na vabilo z oklicem neznanim dedičem niti skrbnici, niti sodišču ni javil nihče, je odločilo, da zapuščina postane last Republike Slovenije.

2. Proti taki odločitvi sta vložila dne 14.1.2015 pritožbo V. C. in M. C.. V pritožbi navajata, da je sodišče pri uvedbi obravnavanega zapuščinskega postopka nekritično sledilo navedbam predlagateljice postopka V. B., čeprav je ta vedela, kdo so dediči A. C.. Postopek za razglasitev zapustnice za mrtvo je bil uveden kljub temu, da je pri upravni enoti obstajal izpis iz matičnega registra umrlih, ki izkazuje, da je zapustnica umrla 26.2.1945 v Č.. V. B. izhaja iz vasi P., ki se nahaja v bližini vasi Č. in dediče zapustnice zagotovo pozna. Po zapustnici je prvostopenjsko sodišče že opravilo zapuščinski postopek, ki se je vodil pod opr. št. O 165/1959 in dne 24.10.1959 izdalo sklep o dedovanju po njej. V navedenem sklepu je bilo odločeno o dedovanju v korist obeh zdaj že pokojnih vnukov zapustnice S. C. in J. C., ki sta pravna prednika obeh pritožnikov - V. in M. C.. Pritožnika menita, da bi sodišče moralo šteti izpodbijani sklep opr. št. D 578/2011 za neobstoječ, saj je bilo o zadevi pravnomočno odločeno že leta 1959. A. C., rojena S., ponovno poročena S. je pridobila nepremičnine na podlagi odločbe opr. št. A 300/1906, ki je vsebovala celoten popis premoženja in te nepremičnine so bile že predmet zapuščinskega postopka. V predlogu za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju po njej so bile zajete tudi nepremičnine, ki so bile sedaj izročene Republiki Sloveniji. Pritožnika sta pravnuka zapustnice, torej zakonita dediča v prvem dednem redu, kar je razvidno iz dodatnega sklepa o dedovanju opr. št. D 628/2013 z dne 7.11.2014, torej sklepa, ki ga je istega leta kot izpodbijani sklep izdalo isto sodišče. V sklepu opr. št. D 628/2013 pa je sodišče celo izrecno ugotovilo, da parcele št. 2603/4, 2363/1, 2586/0, 3631/0 in 2584/1 k.o. ni mogoče upoštevati, ker zapustnica ni več njihova lastnica in pritožnika napotilo naj razmerja uredita izvensodno. Pritožnika nista mogla vedeti, da teče ediktalni postopek po pokojni A. S., saj je bil ta postopek uveden v zapuščinski zadevi zapustnice, katere dan smrti je bil 23.5.1957, njuna prababica pa je dejansko umrla 26.2.1945. 3. Republika Slovenija je po Državnem pravobranilstvu podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da vloženi pritožbi ne nasprotuje in pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo obravnava in naj, če bo ugotovilo, da pritožbene navedbe držijo, izpodbijani sklep razveljavi. S tem pravice Republike Slovenije ne bodo prizadete, saj v primeru, da zakoniti dediči obstajajo, pogojev za prevzem premoženja nikoli ni bilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po tretjem odstavku 173. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče druge stopnje odloča praviloma samo o pritožbah, ki so bile vložene pravočasno; upošteva pa lahko tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno, da nepremičnine pokojne A. C. postanejo last Republike Slovenije v skladu z 9. členom in drugim odstavkom 130. člena Zakona o dedovanju, torej po izpeljanem ediktalnem postopku. Ker je Republika Slovenija, v korist katere je bil sklep izdan, sama predlagala obravnavanje pritožbe zapustničinih dedičev - njenih pravnukov, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo obravnavalo vsebinsko.

6. Pri tem je ugotovilo, da je bil v letu 1959 uveden zapuščinski postopek po pokojni S. A., rojeni S. (po prvem možu C.), ki je umrla 26.2.1945, njeni dediči pa so bili med drugim S. C. in J. C., ki sta očeta pritožnikov M. in V. C.. V sklep o dedovanju, izdanem dne 24.10.1959 so bile zajete njene nepremičnine iz katastrske občine Č.. Pritožnika sta s predložitvijo dodatnega sklepa o dedovanju po njej izkazala, da je bilo naknadno odločeno še o dedovanju nepremičnin v k.o. in k.o. ter dveh parcel v k.o. . (2607/0 in 2613/1). Iz obrazložitve dodatnega sklepa še izhaja, da "pri nekaterih nepremičninah zapustnica ni vpisana kot lastnica in zato ne predstavljajo premoženje, ki bi spadalo v zapuščino ter da bodo dediči morali svoja razmerja urediti izvensodno". Dodatni sklep je bil izdan 7.11.2014, sklep, ki se izpodbija v tem pritožbenem postopku pa prej, in sicer 28.3.2014. 7. Glede na ime in vse tri priimke zapustnice ter kraj bivališča sta pritožnika s stopnjo verjetnosti izkazala, da je A. C., vdova pokojnega A., rojena S., po kateri se vodi obravnavani zapuščinski postopek, ista oseba kot A. S., rojena S., po kateri se je vodil zapuščinski postopek v letu 1959 pod opr. št. O 165/59. 8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku, s katerim se Republika Slovenija strinja, bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali je identiteta zapustnic v obeh zapuščinskih postopkih res zanesljivo izkazana in zatem o dedovanju parcel v k.o. odločiti v skladu s temi ugotovitvami.