Jedro

Po določbah 145a in 145b člena ZP bi bilo možno, da bi se člani koncerna dogovorili (torej vsaj obe toženi stranki), da se pristojnosti (zaradi skupnega pomena in upravljanja podjetij), glede vodenja disciplinskih postopkov in disciplinskga odločanja prenesejo na holding. Tak prenos bi bil možen, če bi bil določen v statutu podjetja. Vendar glede na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki jih v revizijskem postopku ni možno preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), takega prenosa pristojnosti ni bilo. V 20. členu statuta drugotožene stranke je bila samo določba o pristojnostih zbora delavcev in imenovanju članov disciplinske komisije, nikjer pa ni določbe o prenosu pristojnosti. Zato organi prvotožene stranke niso bili pristojni za vodenje disciplinskega postopka in izrek disciplinskega ukrepa delavcu drugotožene stranke in je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da izpodbijani sklepi prvotožene stranke v disciplinskem postopku zoper delavca drugotožene stranke niso bili v skladu z veljavnimi predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklepe disciplinskih organov prvotožene stranke z dne 15.4.1994 in 9.5.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri drugotoženi stranki in posledično tudi zahtevek, da tožniku na podlagi dokončnih sklepov ni prenehalo delovno razmerje, da je drugotožena stranka dolžna tožnika vrniti na njegovo delovno mesto ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožnika, spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča in razveljavilo sklepe prvotožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri drugotoženi stranki na podlagi dokončnega sklepa prvotožene stranke ni prenehalo, da je drugotožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela in po delu za čas njegove (nezakonite) odsotnosti z dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati določbe statuta drugotožene stranke, s katerimi so bili kot disciplinski organi opredeljeni tisti organi, ki so bili ustanovljeni pri prvotoženi stranki. Zato je nevzdržno stališče sodišča, da so v disciplinskem postopku zoper tožnika odločali organi, ustanovljeni v drugi pravni osebi, saj so bili to tudi organi drugotožene stranke. Možnost prenosa pooblastil za vodeneje disciplinskih postopkov na skupne organe več organizacij je bila dana v zakonu o podjetjih, ni pa nasprotovala niti določbam splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Zato je drugotožena stranka predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94)) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker je revizija formalno sicer uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, jih pa vsebinsko ni opredelila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po mnenju revizijskega sodišče ni utemeljen revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Drugostopenjsko sodišče je pri odločitvi izhajalo iz pravilne ugotovitve, da v spornem primeru disciplinski organi, ki so bili ustanovljeni pri prvotoženi stranki, niso bili pristojni za odločanje o disciplinski odgovornosti tožnika, ki je bil delavec drugotožene stranke. Iz določbe drugega odstavka 1. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmreja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da je delovno razmerje prostovoljno razmerje med delavcem in organizacijo oziroma delodajalcem zaradi opravljanja določenih del ter ekonomsko smotrne in odgovorne uporabe sredstev ter uresničevanja pravic in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pa v 3. členu določa, da mora pri odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja pristojni organ v organizaciji v postopku omogočiti udeležbo sindikata. Oba člena nakazujeta na dejstvo, da se o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja praviloma odloča v organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Zaradi nedokončanega in predvsem nedorečenega lastninskega prehoda podjetij iz družbene lastnine in nedoločenosti kapitala, je bilo v spornem času možno opravljanje dejavnosti dveh ali več podjetij, ki so bile skupnega pomena, prenesti na eno podjetje, prav tako pa je lastnik kapitala upravljal podjetje na podlagi posesti kapitala (s tem sicer ni mišljeno vodeneje poslov). Določbe o možnih prenosih pooblastil iz organa ene organizacije na organ druge organizacije, v času veljavnosti zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90), ki je glede obstoječih družb v zvezi z oblikami podjetij in organizacijo še veljal, glede na določbo prvega odstavka 580. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in 29/94), niso bile najbolj natančne. Po določbah 145a in 145b člena ZP bi bilo možno, da bi se člani koncerna dogovorili (torej vsaj obe toženi stranki), da se pristojnosti (zaradi skupnega pomena in upravljanja podjetij), glede vodenja disciplinskih postopkov in disciplinskga odločanja prenesejo na holding. Tak prenos bi bil možen, če bi bil določen v statutu podjetja. Vendar glede na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki jih v revizijskem postopku ni možno preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), takega prenosa pristojnosti ni bilo. V 20. členu statuta drugotožene stranke je bila samo določba o pristojnostih zbora delavcev in imenovanju članov disciplinske komisije, nikjer pa ni določbe o prenosu pristojnosti. Zato organi prvotožene stranke niso bili pristojni za vodenje disciplinskega postopka in izrek disciplinskega ukrepa delavcu drugotožene stranke in je pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da izpodbijani sklepi prvotožene stranke v disciplinskem postopku zoper delavca drugotožene stranke niso bili v skladu z veljavnimi predpisi.

Ker ni bilo ugotoviti zmotne uporabe materialnega prava, kar je v reviziji zatrjevala revidentka, je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP, ZTPDR in ZP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).