Jedro

Obravnavo ponovno vložene prošnje za priznanje mednarodne zaščite je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3196/2023/21 (1222-16) z dne 9. 1. 2024. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (71. člen ZUS-1) poudarilo, da je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 njegov zahtevek pravilno zavrgla. Dodalo je, da je to, da ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, nenazadnje potrdil tudi tožnik sam, ko je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da nima drugih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito, kot tistih, ki jih je že navedel v prošnji, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v pogojih izjemne revščine v Kraljevini Maroko izjemnega pomena pomoč družine in od družine pridobljeno premoženje, česar tožnik ni deležen, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil ta vidik zadeve že presojan v pravnomočno zaključenem postopku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se nima nikamor vrniti ter da nima kam iti. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno, saj je že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil, ker ni dela. Tveganje je tudi osebno, ker to vpliva na njegovo življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z resničnim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. V pritožbi namreč le ponavlja tožbene navedbe o tem, da se nima kam vrniti, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo, ne trdi pa, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ne gre za novote.

8. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za dodelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo, je bilo odločeno v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo z dne 23. 8. 2023. 9. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.