Jedro

Očitani „neupravičenosti“ je namreč treba dati vsebino, z jasnimi in konkretnimi dejanskimi okoliščinami, ki v prvi vrsti obdolžencu zagotavljajo možnost učinkovite obrambe, hkrati pa sodišču dajejo jasen okvir predmeta odločanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da iz opisa dejanja ne izhaja, zakaj konkretno je obdolženec uveljavljal potne stroške v nasprotju s 16. členom Pravilnika, oziroma, zakaj je bilo izplačilo (in tudi obračun) potnih stroškov neupravičeno oziroma zakaj obdolženec do izplačila potnih stroškov za prihod na delo in z dela ni bil upravičen; pri čemer so za slednje možni raznovrstni razlogi.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija izrabe uradnega položaja (kaj konkretno je obdolženec storil, da so mu bili neupravičeno obračunani in izplačani potni stroški), nadalje, da iz opisa ne izhaja zakaj konkretno je obdolženec uveljavljal potne stroške v nasprotju s 16. členom v izreku sodbe citiranega Pravilnika, ter nadalje, da obtožba tudi ne konkretizira zakaj je bilo izplačilo in tudi obračun potnih stroškov neupravičeno oziroma zakaj obdolženec do izplačila potnih stroškov za prihod na delo in z dela ni bil upravičen.

6. V opisu dejanja v obtožnici se obdolžencu očita, da je v obdobju med 15. 7. 2012 do 30. 9. 2018, razen dne ....., v B., kot župan B. B. - torej kot uradna oseba, ki je opravljal uradne naloge na podlagi pooblastil, ki sta mu jih dajala Zakon o lokalni samoupravi, ki v 33. členu določa, ....... in Statut B. B., ki v 29. členu določa ..... in ko je bil kot tak odgovoren za zakonito in pravilno poslovanje B. B., izrabil svoj položaj zato, da je sebi pridobil protipravno premoženjsko korist na ta način, da je v navedenem obdobju v nasprotju s 16. členom Pravilnika o plačah občinskih funkcionarjev in nagradah članov delovnih teles občinskega sveta ter članov drugih občinskih organov ter o povračilih stroškov v B. B., ki je med vsem ostalim določal, da imajo občinski funkcionarji pravico do povračil, nadomestil in drugih prejemkov v skladu s predpisi, ki urejajo te pravice in da se stroški prevoza povrnejo v skladu s predpisi, na podlagi izjave z dne 5. 7. 2012, za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela iz naslova P. 10 v razdalji 8,5 km v eno smer, uveljavljal navedene stroške, ki so mu bili neupravičeno obračunani in izplačani in sicer (precizirana časovna obdobja in skupna višina stroškov) ....., čeprav je vedel, da do izplačila potnih stroškov za prihod na delo in z dela ni upravičen, s takim svojim ravnanjem pa si je iz naslova neupravičeno izplačanih potnih stroškov v višini 10.922,40 EUR pridobil protipravno premoženjsko korist v navedenem znesku in za prav takšen znesek oškodoval proračun B. B. 7. Kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. 8. V povzetem delu opisanega kaznivega dejanja je uvodoma navedeno, da je obdolženec deloval kot župan - torej kot uradna oseba, na podlagi konkretiziranih določb pravne podlage Zakona o lokalni samoupravi in Statuta B. B., v nadaljevanju pa njegovo izvršitveno ravnanje „da je izrabil svoj položaj“ (torej zakonski znak kot ena možnih izvršitvenih oblik očitanega dejanja), ki je v nadaljnjem opisu povsem jasno in določno konkretizirano z besedilom „da je na podlagi izjave z dne 5. 7. 2012, za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, uveljavljal navedene stroške, ki so mu bili neupravičeno obračunani in izplačani, čeprav je vedel, da do izplačila potnih stroškov za prihod na delo in z dela ni upravičen“. Državna tožilka utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru oziroma opisu obdolžencu očitanega dejanja, prav njegova podana izjava z dne 5. 7. 2012 tisto aktivno ravnanje, na podlagi katerega je obdolženec v inkriminiranem obdobju uveljavljal stroške za prihod na delo in z dela, do katerih pa ni bil upravičen. Opisani očitek tudi po presoji višjega sodišča povsem jasno in konkretno vsebinsko opredeljuje zakonski znak izrabe uradnega položaja, kot izvršitveno ravnanje obdolženca. V tem delu pritožbenih navedb se zato višje sodišče z državno tožilko strinja.

9. Vendar, nadalje v celoti pritrjuje izčrpnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v točkah 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, glede pomanjkljivega in posledično nezadostnega opisa, da je obdolženec navedene stroške uveljavljal neupravičeno in si na ta način pridobil protipravno premoženjsko korist. Očitani „neupravičenosti“ je namreč treba dati vsebino, z jasnimi in konkretnimi dejanskimi okoliščinami, ki v prvi vrsti obdolžencu zagotavljajo možnost učinkovite obrambe, hkrati pa sodišču dajejo jasen okvir predmeta odločanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da iz opisa dejanja ne izhaja, zakaj konkretno je obdolženec uveljavljal potne stroške v nasprotju s 16. členom Pravilnika, oziroma, zakaj je bilo izplačilo (in tudi obračun) potnih stroškov neupravičeno oziroma zakaj obdolženec do izplačila potnih stroškov za prihod na delo in z dela ni bil upravičen; pri čemer so za slednje možni raznovrstni razlogi. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da morajo zahtevane konkretne okoliščine izhajati že iz opisa dejanja v tenorju obtožnice in ne šele iz njene obrazložitve. Posledično je obdolženca na pravni podlagi 1. točke 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe. Zato pritožbene navedbe državne tožilke, s sklicevanjem na vsebino predlaganih dokazov, ne morejo biti uspešne, saj izvedba dokazov (nikoli) ne more nadomestiti ali sanirati pomanjkljivega opisa dejanja.

10. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) .

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.