Jedro

Samo dejstvo, da pomoč tožniku nudi partnerka, ni pomembno, saj ima oškodovanec pravico tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo sorodniki oziroma zakonec. Ni torej pomembno, ali je oškodovanec pomoč dolžan plačati, ampak zgolj to, da oseba, ki pomoč nudi, to ni bila in ni dolžna. Zakonska zveza je po 13. členu ZZZDR sicer res zveza, ki med drugim temelji tudi na medsebojni pomoči, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba, pač pa vsakodnevna (vzajemna) pomoč obeh zakoncev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3. in 5. izreka spremeni tako: - da se prisojena mesečna renta zniža za znesek 53,41 EUR, to je na znesek 46,74 EUR - da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zniža za znesek 609,89 EUR, to je na znesek 5.486,68 EUR, in se v tem delu, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 240,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovnem sojenju glede še spornega dela zahtevka za plačilo škode iz naslova tuje pomoči ter plačila rente iz istega naslova odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.501,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2003 dalje (točka 1. izreka) ter da ji je dolžna od 1.4.2003 dalje plačevati mesečno znesek 100,15 EUR iz naslova rente za tujo pomoč in sicer tako, da do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke plača v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega obroka dalje, vse v 15 dneh (točka 3. izreka). V preostalem delu je sodišče zahtevek iz naslova tuje pomoči za čas od julija 2000 pa do vključno 31.3.2003 ter višji mesečni rentni zahtevek zavrnilo (točki 2. in 4. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 6.096,57 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od izdaje sodbe dalje, vse v 15 dneh.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka in sicer zoper 3. točko izreka, ki se nanaša na prisojeno mesečno rento za tujo pomoč. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V bistvenem navaja, da je zaključek sodišča, da je tožnik tudi po vložitvi tožbe potreboval za najmanj 1 uro tuje pomoči dnevno, napačen. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da tuja pomoč tožniku po tem datumu ni potrebna (izvedenec A. B.) oziroma da tožnikova potreba po tuji pomoči ni stalna, nanaša se na obdobja poslabšanja. Ali se bodo obdobja poslabšanja pojavljala tudi v bodoče in kako pogosto, je negotovo (izvedenec M. V.). Pri tem tožniku ni potrebna pomoč, ki bi mu jo morala nuditi strokovno usposobljena oseba, pomoč tožniku nudi partnerka in ne presega pomoči, ki so jo dolžni nuditi bližnji. Pomoč tožniku ni potrebna stalno in zagotovo ne 1 uro na dan. Prisojena renta v višini 100,15 EUR je pretirana. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek iz naslova rente za tujo pomoč v celoti zavrne in posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Priglaša stroške pritožbe.

(3.) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Sodišče prve stopnje je v pogledu ugotovitve, da je tožnik tudi v obdobju po vložitvi tožbe, to je po 31.3.2003, potreboval tujo pomoč in jo bo potreboval tudi v bodoče, dejansko stanje pravilno ugotovilo. Izvedene dokaze, to je izpoved zaslišane priče A. M., tožnika in obe pridobljeni izvedeniški mnenji, je ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP tako, da je presodilo vsakega posebej, nato pa tudi vse skupaj in posledično prišlo do zaključka, ki je logično prepričljiv in tudi življenjsko sprejemljiv. Tako izvedenec A. B. v svojem mnenju res ugotavlja, da tožnik po 13.11.2000 tuje pomoči ne potrebuje, vendar pa je sodišče do drugačnega zaključka prišlo z upoštevanjem izvedeniškega mnenja dr. M. V. in izpovedbe priče M. in tožnika. Tako je izvedenec V. o potrebnosti tuje pomoči po 1.4.2003 v mnenju z dne 8.10.2007 (list. št. 149 in 150) zapisal, da se tožniku vsadki v predelu medenice niso kostno zarasli in je medenični obroč še vedno nestabilen in se zaradi izrabljenega SIS sklepa, pa tudi zgodnjih degenerativnih sprememb spodnjega dela ledvene hrbtenice, občasno pojavijo bolečine do te mere, da pomoč potrebuje pri obuvanju (saj se takrat ne more dovolj sklanjati), za transfer v banjo ipd., za normalno življenje pa tudi pomoč pri oskrbi, za prevoze ipd. Časovno je to pomoč opredelil v dopolnitvi mnenja z dne 27.11.2007 (list. št. 163), ko je navedel, da v obdobjih poslabšanja potrebuje (in bo potreboval) približno 2 uri dnevno. Navedel je še, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno, koliko je po končanem zdravljenju bilo takih obdobij, niti koliko časa so trajala, zato je bolj natančna ocena (časa) objektivno sporna. Tako ne drži pritožbeni očitek, da iz citiranega mnenja izhaja, da je dejstvo, ali bo do poslabšanj, ki bodo terjala tujo pomoč sploh prišlo, negotovo, neutemeljen, saj se izvedenec ni mogel določno opredeliti le do pogostnosti in trajanja takih poslabšanj. Pritožbeno sodišče v ugotovitve izvedenca ne dvomi, pri čemer je potrebno pritožnico opozoriti tudi na to, da v postopku na prvi stopnji izvedeniškemu mnenju v tem delu ni ugovarjala, niti ni v zvezi s tem predlagala zaslišanja izvedenca V. (ali morebiti zaslišanja obeh izvedencev). Zaključke izvedenca tudi sicer posredno potrjujejo tudi dejstva, ki so bila ugotovljena v teku postopka o poškodbah, ki jih je tožnik utrpel, pa tudi zaključki izvedenca B. v (pred pravdo pridobljenem) izvedeniškem mnenju (priloga A76), ki mu tožena stranka v tem delu prav tako ni ugovarjala. Tako je slednji ugotovil, da je tožnik v času pisanja mnenja (25.9.2002), pri čemer se stanje od takrat kot izhaja iz podatkov spisa, ni bistveno spremenilo, občasno odvisen od tuje pomoči (pomoč pri prinašanju bremen iz trgovine, pri opravljanju gospodinjskih del, ob periodah hujših bolečin pa nedvomno potrebuje tudi pomoč pri oblačenju in slačenju). A. M., ki je bila zaslišana 4.4.2007, pa je povedala, da tožniku pomaga pri osebni higieni (transfer iz banje in vanjo) sama skrbi za celotno gospodinjstvo, kar pred nesrečo ni, tožniku mora npr. zavezati čevlje, ker se ne more skloniti ali počepniti, včasih mu pomaga vstati iz postelje in je svojo pomoč ocenila na 2 do 3 ure dnevno. Tožnik je v svoji izpovedbi temu pritrdil. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku tuja pomoč bila občasno potrebna tudi po vložitvi tožbe in mu bo občasno potrebna tudi v bodoče, ima torej podlago v izvedenem dokaznem postopku in je pravilen.

(6.) Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče precenilo obseg pomoči, ki jo je tožnik potreboval v obdobju po vložitvi tožbe oziroma jo bo potreboval tudi v bodoče. Ker je izvedenec V. ugotovil, da je bila in bo tožniku tudi v bodoče potrebna tuja pomoč le v obdobjih poslabšanja in takrat v obsegu 2 uri dnevno, kar pomeni, da mu v vmesnih obdobjih pomoč ni potrebna, po oceni pritožbenega sodišča potreba po tuji pomoči ne dosega časovnega okvira 1 ure dnevno. Do takšnega zaključka namreč nujno pridemo, če se opravi primerjava z obdobjem, za katerega je izvedenec že v mnenju ugotovil potrebo po tuji pomoči v obsegu 1 ure dnevno. Gre za obdobje od 8.9.2000 do 25.7.2001, torej še za čas aktivnega zdravljenja, ko so bila obdobja bolečin zagotovo pogostejša in daljša kot so v času po zaključenem zdravljenju in bodo predvidoma tudi v bodoče. (7.) Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje potrebo po tuji pomoči v obdobju po vložitvi tožbe in tudi v bodoče, v povprečnem obsegu pol ure dnevno, pri čemer je potrebno pritožnico opozoriti tudi na to, da povečanih potreb in s tem obsega potrebnosti tuje pomoči ni mogoče matematično natančno ugotoviti in gre zato pri odločanju, tako kot v konkretnem primeru, pogosto za prosti preudarek v smislu 216. člena ZPP. Povprečno potrebna tuja pomoč v obsegu pol ure dnevno predstavlja 3,5 ure tedenjsko oziroma 14 ur mesečno. Ob upoštevanju urne postavke v višini 3,33 EUR, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje tudi pri presoji odškodnine za tujo pomoč za obdobje pred vložitvijo tožbe in je pritožnica s pritožbo tudi ne izpodbija, to znaša 46,74 EUR mesečno.

(8.) Samo dejstvo, da pomoč tožniku nudi partnerka, ni pomembno, saj ima oškodovanec pravico tudi do stroškov tuje pomoči, ki mu jo nudijo sorodniki oziroma zakonec. Ni torej pomembno, ali je oškodovanec pomoč dolžan plačati, ampak zgolj to, da oseba, ki pomoč nudi, to ni bila in ni dolžna. Zakonska zveza je po 13. členu ZZZDR sicer res zveza, ki med drugim temelji tudi na medsebojni pomoči, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba kot v konkretnem primeru, pač pa vsakodnevna (vzajemna) pomoč obeh zakoncev.

(9.) Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbi, upoštevajoč pri tem drugo alinejo 358. člena ZPP, delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 3. izreka, spremenilo tako, da je znesek prisojene rente znižalo za 53,41 EUR, to je na znesek 46,74 EUR in v tem delu, skupaj s pripadajočimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V preostalem delu je bilo pritožbo potrebno zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(10.) Zaradi spremembe odločitve glede rentnega dela zahtevka je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj se je uspeh tožeče stranke posledično znižal na približno 60 %. Upoštevajoč odmero stroškov, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in ji nobena od pravdnih strank ne ugovarja, znašajo stroški tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 10.365,80 EUR, 60 % tako odmerjenih stroškov pa 6.219,48 EUR. Stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.832,00 EUR, 40 % znaša 732,80 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 5.486,68 EUR.. Upoštevajoč, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pod točko 5. odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 6.096,57 EUR, je pritožbeno sodišče odločilo, da se ta znesek zniža za 609,89 EUR. Odločitev pritožbenega sodišča v tem delu temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP.

(11.) Ker je tožena stranka uspela s približno ½ svoje pritožbe, je sorazmerno temu uspehu upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo materialne stroške v višini 10,00 EUR ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 471,00 EUR, skupaj torej 481,00 EUR. ½ teh stroškov je naložilo v plačilo tožeči stranki, upoštevajoč pri tem 154. in 165. člen ZPP.