Jedro

Tisti, ki v stanovanju prebiva po pravnomočnosti odločbe o odpovedi stanovanjske pravice, ker mu še niso priskrbljeni najpotrebnejši prostori, ne prebiva v stanovanju nezakonito.

To pa ne pomeni, da ima v stanovanju več pravic, kot bi jih imel, če bi bil najemnik stanovanja. S tem, ko mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano, je toženec izgubil stanovanjsko pravico. Ker jo je izgubil pred uveljavitvijo SZ, ob njegovi uveljavitvi ni imel več statusa prejšnjega imetnika in s tem v zvezi tudi ne pravice na sklenitev najemne pogodbe po 147. členu SZ. Ostala mu je le pravica bivanja v stanovanju do izvršitve sodne odločbe. Ta pravica pa je omejena najmanj z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencema je naložilo, da se morata v 90 dneh izseliti iz stanovanja v starem delu hiše ter da morata tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 12.200,00 SIT. V preostalem delu, tj. glede odpovedi najemne pogodbe, pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega toženca in glede njega prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje napačno ravnalo, ko je svojo odločitev oprlo na zakon o stanovanjskih razmerjih. V stanovanjskem zakonu med izjemami, za katere se uporablja še stari zakon, ni naveden tudi primer, ki je predmet te pravde. Sodišče bi pri odločitvi moralo upoštevati 53. in 58. člen novega SZ. Toženec je vzel sostanovalko brez privolitve tožnice, tožnico pogosto huje moti pri uporabi stanovanja in tudi ne plačuje stanarine. Sodišče druge stopnje vseh teh dejstev sploh ni obravnavalo. Po izdaji sodbe, s katero je bilo tožencu odpovedano stanovanjsko razmerje in naložena izselitev po tem, ko mu bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori, so od leta 1984 dalje nastajali novi odpovedni razlogi. To pa pomeni, da prejšnje sodbe ni mogoče šteti za res iudicata. Upoštevanje stare sodbe bi pomenilo, da lahko najemnik krši 53. člen SZ, ne da bi bilo mogoče ukrepati. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče ugodi tožbenemu zahtevku tudi proti prvemu tožencu in mu naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku). Predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje sicer pravilno ugotavlja, da toženec v stanovanju še vedno prebiva zakonito. S sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enote na Jesenicah, z dne 16.1.1984, opr. št. P 307/83, ki je postala pravnomočna dne 3.2.1984, je bilo tožencu stanovanjsko razmerje sicer odpovedano, vendar pa je bila izselitev odložena do trenutka, ko mu bodo zagotovljeni najpotrebnejši prostori. Ker mu najpotrebnejši prostori doslej niso bili preskrbljeni, ni mogoče zahtevati njegove izselitve po 58. členu stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94).

Vendar pa po mnenju revizijskega sodišča to ne pomeni, da ima toženec v stanovanju več pravic, kot bi jih imel, če bi bil najemnik stanovanja. S tem, ko mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano, je toženec izgubil stanovanjsko pravico. Ker jo je izgubil pred uveljavitvijo SZ, ob njegovi uveljavitvi ni imel več statusa prejšnjega imetnika in s tem v zvezi tudi ne pravice na sklenitev najemne pogodbe po 147. členu SZ. Ostala mu je le pravica bivanja v stanovanju do izvršitve sodne odločbe. Ta pravica pa je omejena najmanj z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnika. Če bi bili zoper najemnika podani razlogi iz 53. člena SZ, bi bila odpoved utemeljena in bi se iz stanovanja moral izseliti. Toliko bolj ti razlogi zavezujejo toženca, ki v stanovanju biva le do izvršitve prejšnje sodne odločbe o odpovedi. Razlika je le v tem, da formalna odpoved ne pride v poštev, ker najemne pogodbe ni. Zato pa so to razlogi, ki so podlaga za izselitveni zahtevek.

Pravno odločilna za pravilno razsojo so zato dejstva, ki jih SZ predvideva za odpoved najemnega razmerja. Teh pa sodišče druge stopnje ni meritorno obravnavalo, ker se je oprlo na zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), in sicer na tiste določbe, ki dovoljujejo bivanje v stanovanju do zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Zaradi takšne pravne presoje pritožbeno sodišče ni obravnavalo vseh pritožbenih ugovorov. Revizijsko sodišče je zato moralo sodbo sodišča druge stopnje po 2. odstavku 395. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje.

V ponovnem pritožbenem postopku bo sodišče druge stopnje moralo preizkusiti pritožbene trditve tudi na navedeni pravni podlagi. Preizkusiti bo moralo zlasti ugovore, s katerimi toženec izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o njegovem škodnem ravnanju ter povzročanju motenj, ki tožnici onemogočajo mirno uporabo njenega stanovanja. Šele nato in ob upoštevanju nespornih trditev glede drugih razlogov iz 53. člena SZ bo o pritožbi mogoče pravilno odločiti.

Izrek o revizijskih stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.