Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri ugotavljanju invalidnosti zavarovancev, ki so samostojni podjetniki posamezniki (15. člen ZPIZ-1), se invalidnost ne presoja glede na to, ali lahko opravljajo določena dela na delovnem mestu oziroma poklicu, kot za zavarovance v delovnem razmerju (13. člen ZPIZ-1), temveč glede na to, ali ob spremenjeni zdravstveni zmožnosti še lahko opravljajo registrirano dejavnost.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 21. 4. 2008 in 28. 1. 2008, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom, 4 ure dnevno, na delih poslovodja – prodajalec, z omejitvami: brez dolgotrajnega sedečega dela, prisilnih drž vratu in križa, dvigovanja in prenašanja predmetov težjih od 5 kg, prepogibanja v križu ali obračanja vratu, dvigovanja zgornjih udov preko ramen, dela na višini in dolgotrajnejšega stoječa dela, od 18. 9. 2007 dalje. Tožnici je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 18. 9. 2007 dalje s tem, da o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči toženka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in toženko zavezalo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 751,54 EUR.
Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka in vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da odločitev sodišča ni pravilna, saj sodišče ni pravilno priznalo tožnici pravice do dela s skrajšanimi delovnim časom, 4 ure dnevno, na delih poslovodje – prodajalec, z omejitvami kot so jih ugotovili izvedenci. Sodišče bi lahko tožnici priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 3. odst. 66. čl. v povezavi s 93. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) samo v primeru, če bi izvedenci ugotovili, da je zmožna za svoje delo poslovodja – prodajalec brez omejitev v krajšem delovnem času (zmanjšana zmožnost za delo). Glede na to, da je tožnica po mnenju sodnih izvedencev zmožna opravljati delo poslovodja – prodajalec le s številnimi omejitvami gre torej za omejeno zmožnost za delo po 4 ure dnevno, o pravici do opravljanja dela s krajšim delovnim časom ni mogoče odločati, „premestitev“ samozaposlenega na drugo delo z omejitvami in s krajšim delovnim časom pa po sedaj veljavnem ZPIZ-1 ni možno. Odločitev sodišča je tako v nasprotju z določbo 60. čl. in 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1, ki za samozaposlene predvideva pridobitev pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti le, če gre za zmanjšano delovno zmožnost. Pritožba meni, da je pri oceni invalidnosti III. kategorije potrebno vedno poleg zdravstvenega stanja enakovredno upoštevati tudi zahteve in obremenitve delovnega mesta. Pri tem pa je sodišče vezano na delovno dokumentacijo, ki jo je toženka upoštevala v predsodnem postopku in je sestavni del dosjeja. Iz opisa del in nalog za tožnico z dne 7. 12. 2007 pa je razvidno, da svojega dela poslovodja – prodajalec tožnica ne more več opravljati, ker se to delo opravlja občasno na lestvi, izvedenci pa so ugotovili, da ni zmožna za delo na višini, in ker to delo zahteva ročno dvigovanje bremen občasno 20 kg, tožnica pa po mnenju izvedencev ne sme dvigovati in prenašati bremen, težjih od 5 kg kar izhaja tudi iz izpovedi tožnice na glavni obravnavi z dne 6. 10. 2009. Tožnica 40 % časa porabi za prevzem blaga, 20 % pa za prodajo v dveh prodajalnah, kar je tudi stoječe delo s hojo in sklanjanjem, 30 % pa za sedeče delo na računalniku. Toženka meni, da je tožničina zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. V kolikor bi sodišče sledilo izpovedi tožnice, da bi lahko v času 4 ur opravljala predvsem organizacijska dela, naročanje, reklamacije, komercialna dela, razporejanje delavcev, potem omejitev pri delu ne potrebuje, saj to delo ne zahteva dvigovanje težkih bremen, dela na višini, prepogibanja, dolgega stoječega dela in podobno. Iz izpovedi tožnice pa izhaja, da večino del na delih poslovodja – prodajalec ne more več opravljati. Ko zavarovanec v svojem poklicu ne more več opravljati dela in je pri njem podana II. kategorija invalidnosti, (delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več) in gre za osebo, mlajšo od 50 let, pa zakon predvideva možnost pridobitve pravice do poklicne rehabilitacije (81 čl. ZPIZ-1), ki pa je v sedaj veljavnem zakonu predvidena le za primer usposobitve za drugo delo v polnem delovnem času, ne pa v krajšem. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti obvezno zavarovana po 15. čl. ZPIZ-1 kot samostojna podjetnica posameznica, kar je pomembno za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj ti zavarovanci po veljavni zakonodaji ne morejo pridobiti vseh pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavarovancem iz 15. čl. ZPIZ-1 je mogoče priznati le pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen, s krajšim delovnim časom od polnega in kolikor začne opravljati to delo s krajšim delovnim časom, se od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom izplačuje tudi delna invalidska pokojnina. To pa mora zavarovanec izkazati s prijavo pričetka dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je odločilo, da je toženka dolžna povrniti stroške postopka v višini 751,54 EUR saj po mnenju toženke tožnica v tem sporu ne more uspeti.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločilo preuranjeno, saj pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, glede na status zavarovanke (ki je samostojna podjetnica), ali tožnica v okviru opravljanja svoje dejavnosti kot samozaposlena oseba lahko svojo dejavnost opravlja vsaj s polovico polnega delovnega časa brez dodatnih omejitev pri delu.
Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo izvedenskega organa ugotovilo, da ima tožnica okvaro vratne in ledvene hrbtenice katera okvara je tako huda, da je zmožna za delo z omejitvami le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. V posledici navedenega je sodišče tožnici priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno in tudi pravico do delne invalidske pokojnine, saj je bila tožnica v času nastanka invalidnosti obvezno zavarovana, kar je pogoj za priznanje pravic iz naslova II. oz. III. kategorije invalidnosti po določbah 1. alineje 1. odst. 66. čl. v povezavi s 3. odst. 66. čl. ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, na delih poslovodja – prodajalec, z omejitvami: brez dolgotrajnega sedeča dela, prisilnih drž vratu in križa, dvigovanja in prenašanja predmetov težjih od 5 kg, pripogibanje v križu ali obračanja vratu, dvigovanja zgornjih udov preko ramen, dela na višini in dolgotrajnejšega stoječega dela, od 18. 9. 2007 in v zvezi s tem pravico do delne invalidske pokojnine od istega datuma, toženki pa naložilo, da o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo, izdano v roku 30 dni, po pravnomočnosti sodbe. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da to ni v zadostni meri raziskalo ali tožnica, glede na obseg svojih težav, lahko v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno opravlja dela poslovodja – prodajalec ne, da bi pri tem bile upoštevane omejitve. V izpodbijani sodbi ni jasno razvidno ali tožnica kot invalidska III. kategorije invalidnosti za svoje delo poslovodja – prodajalec ni več zmožna s polnim delovnim časom, kar bi bila osnova za priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in do delne invalidske pokojnine ali pa tudi v okviru 4 urnega krajšega delovnega časa tega dela ni sposobna opravljati brez dodatnih omejitev. V kolikor tožnica v okviru svoje dejavnosti delo lahko opravlja s krajšim delovnim časom od polnega, bi moralo sodišče prve stopnje omejitve, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in iz mnenj izvedenca navesti v obrazložitvi sodbe le kot dejanske okoliščine, ki so podlaga za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti. V kolikor pa tožnica niti v okviru 4 ur svoje registrirane dejavnosti ne more opravljati brez dodatnih omejitev se postavlja vprašanje, ali ni pri njej podana II. kategorija invalidnosti (delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več) in ker gre za osebo mlajšo od 50 let zakon predvideva možnost pridobitve pravice do poklicne rehabilitacije (81. čl. ZPIZ-1), ki pa je, kakor pravilno navaja toženka v pritožbi, v sedaj veljavnem zakonu predvidena le za primer usposobitve za drugo delo v polnem delovnem času, ne pa v krajšem.
Iz anamneze, kakor jo je podala tožnica pred izvedenskimi organi in zaslišana kot stranka v postopku, sicer izhaja, da bi tožnica lahko v času 4 ur opravljala predvsem organizacijska dela, naročanje, komercialna dela, dela v zvezi z razporejanjem delavcev in drugo, torej dela kjer omejitve pri delu tožnice, kakor jih navaja sodišče, ne potrebuje, vendar sodišče njene izpovedi ni dokazno ocenilo in je tako v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče to pomanjkljivost odpraviti. To bo naredilo na takšen način, da bo dokazno ocenilo izpoved tožnice in po potrebi pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa glede tega ali je tožnica zmožna v krajšem delovnem času brez omejitev opravljati delo v okviru poklica trgovka – poslovodja, ki ga opravlja kot samostojna podjetnica in po potrebi izvedlo še druge dokaze, s katerimi bo dopolnilo dosedanji dokazni postopek in razčistilo sposobnost tožnice predvsem z vidika njenega statusa.
Zmotno je stališče toženke, da tožnici ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine, dokler ne začne delati s krajšim delovnim časom. Iz določbe 2. odst. 93. čl. ZPIZ-1 ne izhaja, da je pogoj za priznanje te pravice začetek dela s krajšim delovnim časom. Začetek dela s krajšim delovnim časom je le pogoj za začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine (1. odst. 159. čl. ZPIZ-1).
V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče v skladu s 355. čl. ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka ter odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.