Jedro

V primerih, ko je zakonodajalec razmejil čas imenovanja v naziv od premestitve na višje državno tožilsko mesto je treba uporabiti enako načelo, kot velja v delovnih razmerjih v zasebnem sektorju (44. člen ZDR-1), namreč da gre plača funkcionarju glede na uvrstitev v plačni razred od dneva premestitve na višje državno tožilsko mesto, ko torej funkcionar začne opravljati delo na vrhovnem državnem tožilstvu, ne pa že od vročitve oziroma od dokončnosti odločbe o imenovanju.

Če imenovanju sledi premestitev na višje državno tožilsko mesto, gre za drugačno situacijo, kot če premestitve na višje državnotožilsko mesto ni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Državnotožilskega sveta št. Dts 208/219-3 z dne 8. 10. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 49. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) in na predlog generalnega državnega tožilca RS sprejela odločitev, da se A. A., vrhovna državna tožilka na Vrhovnem državnem tožilstvu RS z dnem 15. 2. 2019 uvrsti v 60. plačni razred.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je bila A. A. z odločbo Vlade RS, št. 70101-3/2019/4 s 14. 2. 2019, imenovana za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Ker je bila imenovana na višje državnotožilsko mesto (vrhovna državna tožilka), šteje tako imenovanje za napredovanje na višje državnotožilsko mesto (smiselna uporaba drugega odstavka 21. člena Zakona o sodniški službi (ZSS).

3. Državni tožilec, ki napreduje na višje državnotožilsko mesto (3. alineja drugega odstavka 37. člena ZDT-1), ob napredovanju ne opravlja nove prisege (tretji odstavek 35. člena ZDT-1). V takem primeru državni tožilec pridobi ustrezen državnotožilski naziv že z imenovanjem. S tem dnem pa pridobi tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za državnotožilski naziv, v katerega je imenovan (smiselna uporaba prvega odstavka 44. člena ZSS). Glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene z ZDT-1, se namreč smiselno uporabljajo določbe zakona, ki velja za sodnike. Tudi plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način, kakor plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja (prvi odstavek 49. člena ZDT-1). Zoper odločbo Vlade RS o imenovanju pritožba ni dovoljena (drugi odstavek 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; Uradni list RS, št. 24/2006- UPB2 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP). Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena ZUP). Ker odločba, izdana v enostopenjskem upravnem postopku, postane dokončna z vročitvijo stranki, pridobi državni tožilec, ki je napredoval na višje državnotožilsko mesto, višji državnotožilski naziv in pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za državnotožilski naziv, v katerega je imenovan, z dnem vročitve odločbe o imenovanju. V zakonu namreč ni nobene določbe, ki bi pridobitev višjega državnotožilskega naziva in pravico do uvrstitve v višji plačni razred v primeru napredovanja na višje državnotožilsko mesto odlašala na čas po dokončnosti odločbe o imenovanju.

4. Po določbi drugega odstavka 49. člena ZDT-1 odloča o uvrstitvi državnega tožilca v plačni razred Državnotožilski svet. Generalni državni tožilec RS je Državnotožilskemu svetu predlagal, da državno tožilko uvrsti v 60. plačni razred. Upoštevaje prilogo 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju je funkcija vrhovnega državnega tožilca uvrščena v 60. plačni razred.

5. Državni tožilki je bila odločba Vlade RS, št. 70101-3/2019/4 s 14. 2. 2019, vročena 15. 2. 2019, kot to izhaja iz fotokopije vročilnice, ki je bila Državnotožilskemu svetu 28. 3. 2019 posredovana s strani Generalnega sekretariata Vlade RS. Upoštevaje navedeno je državna tožilka z vročitvijo odločbe o imenovanju pridobila višji državnotožilski naziv, hkrati pa tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za pridobljeni državnotožilski naziv, zato je Državnotožilski svet odločil, da se s 15. 2. 2019 uvrsti v 60. plačni razred.

6. V tožbi Državno odvetništvo Republike Slovenije pravi, da je prejelo pobudo za vložitev tožbe v javnem interesu zoper odločbo Državnotožilskega sveta. Tožeča stranka zato kot zastopnik javnega interesa na podlagi 1. odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, ker meni, da je z njo prišlo do kršitve veljavne zakonodaje, odločba pa je tudi v nasprotju z določbami Ustave Republike Slovenije, zlasti tudi načelom enakega varstva pravic, s tem pa je bilo tudi poseženo v javni interes.

7. Izpostavlja tudi vprašanje enakega varstva pravic in arbitrarnega delovanja organov, ki je posledica različne uporabe in razlage zakona. Stališči dveh samostojnih organov v okviru izvajanja podeljenih pristojnosti (ter pooblastil iz naslova oblastne funkcije) glede istega pravnega vprašanja oziroma razlage relevantne zakonodaje sta različni, navsezadnje pa je tudi sama tožena stranka v istovrstnih primerih postopala na drugačen način. Zato se po mnenju tožeče stranke izpostavlja potreba po preprečitvi arbitrarnega delovanja državnih organov, ki so pri svojem delu vezani na zakon in ustavna načela. Obstoji velika verjetnost, da bo tudi v bodoče prihajalo do kršitev veljavne zakonodaje, nedvomno pa je v javnem interesu, da se zagotovi pravilno in zakonito postopanje tako tožene stranke, kot državnega tožilstva na sploh.

8. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka s tem, ko je državni tožilki podelila več pravic, kot bi ji pripadalo skladno z zakonom, prekršila zakon v škodo javnega interesa. Pri tem tožeča stranka stoji na stališču, da je kljub ne povsem celoviti in jasni ureditvi z ustreznimi razlagalnimi metodami mogoče relevantne določbe interpretirati na ustrezen zakonsko in ustavno skladen način.

9. Tožeča stranka v tožbi zoper izpodbijano odločbo uveljavlja vse tožbene razloge iz prve do tretje točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, zlasti pa kršitev prve točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom ZSS (ki se, skladno z osmim odstavkom 37. člena ZDT-1, smiselno uporablja glede napredovanja državnih tožilcev, če ZDT-1 ne določa drugače).

10. V tej zadevi je po mnenju tožeče stranke sporna dopustnost uvrstitve državnega tožilca, ki napreduje na višje državnotožilsko mesto na drugem tožilstvu v nov višji plačni razred z dnem, ki ne sovpada z dnem premestitve in s tem začetkom opravljanja funkcije na višjem državnotožilskem mestu, pač pa že z dnem dokončnosti odločbe Vlade RS o imenovanju državnega tožilca na višje državnotožilsko mesto. Sklicuje se na prvi v odstavek 34. člena in drugi odstavek 49. člena ZDT-1 in dodaja, da ZDT-1 ne vsebuje povsem jasnih določb glede časa nastopa državnotožilske službe na višjem državnotožilskem mestu in uvrstitve državnega tožilca v ustrezen plačni razred, zato je tudi Ministrstvo za pravosodje v preteklosti že večkrat podalo razlago o učinkovanju pravice do osnovne plače oziroma o dnevu uvrstitve v ustrezen plačni razred v primeru napredovanja na višje državnotožilsko mesto na drugem državnem tožilstvu.

11. Skladno s stališčem Ministrstva za pravosodje, ki mu pritrjuje tudi tožeča stranka, je potrebno v tovrstnih primerih, upoštevaje določbo osmega odstavka 37. čl. ZDT-1 smiselno upoštevati določbe ZSS.

12. Ob smiselni uporabi uporabi četrtega odstavka 21. člena ZSS se premestitev opravi 30 dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju. Imenovanje na višje tožilsko mesto in premestitev ter uvrstitev v plačni razred časovno ne sovpadata, saj o napredovanju na višje tožilsko mesto odloča Vlada, ki pa v svoji odločbi državnega tožilca ne uvrsti v plačni razred, to je v pristojnosti Državnotožilskega sveta. Državni tožilec ima pravico do plače za delo, ki ga opravlja, zato pa morata dan premestitve na mesto višjega državnotožilskega naziva in dan uvrstitve v plačni razred tega naziva sovpadati.

13. V odločbi Vlade RS z dne 14. 2. 2019 je odločeno o imenovanju državne tožilke za vrhovno državno tožilko na VDT in da se njena premestitev na VDT opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju, ker pa je bila zoper njo vložena tožba, je navsezadnje postala pravnomočna z dnem 28. 8. 2019, kar izhaja iz obvestila Generalnega sekretariata Vlade RS št. 70101-3/2019/27 z dne 17. 9. 2019. 14. V zvezi s tem velja tudi poudariti, da je državna tožilka pred premestitvijo na VDT opravljala državnotožilsko funkcijo v nazivu višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu.

15. Skladno z drugo točko izreka odločbe Vlade RS, je bila državna tožilka dejansko premeščena na VDT s tridesetim dnem po pravnomočnosti navedene odločbe, torej z dnem 27. 9. 2019. Ob premestitvi na VDT pa je bila državni tožilki, na podlagi prvega odstavka 56. člena ZDT- 1, ki med drugim ureja pristojnost za odločanje o dodatkih in izplačilih tudi za državne tožilca ne VDT, s strani generalnega državnega tožilca RS izdana tudi odločba št. VDT-Tu-20- 8/3/2019/8 z dne 19. 9. 2019, s katero je bilo (začasno) odločeno, da se državna tožilka z dnem premestitve, torej 27. 9. 2019, uvrsti v 60. plačni razred. Predmetna odločba je bila, kot že navedeno, začasne narave in se je, zaradi obračuna plače državne tožilke, uporabljala od dneva dejanske premestitve na VDT do izdaje odločbe generalnega državnega tožilca RS, ki se izda na podlagi odločbe tožene stranke, v katerega pristojnosti je, kot navedeno, uvrstitev državnega tožilca v ustrezen plačni razred (drugi odstavek 49. člena ZDT-1).

16. Generalni državni tožilec je dne 19. 9. 2019 toženi stranki podal tudi predlog za uvrstitev vrhovne državne tožilke v plačni razred št. VDR-Tu-20-8/3/2019/7, iz katerega med drugim izhaja, da naj bi uvrstitev v plačni razred učinkovala od datuma nastopa funkcije vrhovne državne tožilke, torej od dne 27. 9. 2019, ko je bila državna tožilka premeščena na VDT.

17. Tožena stranka je upoštevaje vsebino pravnomočne odločbe Vlade RS ter v nasprotju s predlogom generalnega državnega tožilca in že omenjenim stališčem, ki ga je zavzelo Ministrstvo za pravosodje, z izpodbijano odločbo Dts 208/2019-3 z dne 8. 10. 2019 odločila, da se državna tožilka uvrsti v 60. plačni razred z dnem 15. 2. 2019, torej z dnem vročitve odločbe Vlade RS.

18. V izpodbijani odločbi je tožena stranka med drugim v bistvenem zavzela stališče, da se pravica do uvrstitve v plačni razred ne veže na pravnomočnost odločbe o imenovanju (oziroma na premestitev, ki se mora opraviti trideseti dan po pravnomočnosti odločbe), temveč na dokončnost odločbe o imenovanju. Po stališču tožene stranke državni tožilec pridobi ustrezen državnotožilski naziv že s samim imenovanjem (22. člen ZDT-1), s tem pa naj bi pridobil tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za naziv, v katerega je imenovan (smiselna uporaba prvega odstavka 44. člena ZSS). Upoštevaje relevantne zakonske določbe zoper odločbo Vlade RS o imenovanju pritožba ni dovoljena, zato je takšna odločba dokončna, z dokončnostjo pa lahko, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Ker torej odločba, izdana v enostopenjskem upravnem postopku, postane dokončna z vročitvijo stranki, naj bi s tem državni tožilec, ki je napredoval na višje državnotožilsko mesto, pridobil višji državnotožilski naziv in pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za naziv, v katerega je imenovan, že z dnem vročitve odločbe o imenovanju. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, naj v zakonu ne bi bilo nobene določbe, ki bi pridobitev višjega državnotožilskega naziva in pravico do uvrstitve v višji plačni razred v primeru napredovanja na višje državnotožilsko mesto odlašala na čas po dokončnosti odločbe o imenovanju.

19. Kot že rečeno, je to po mnenju tožeče stranke v nasprotju tako z zakonskimi določbami, kot navsezadnje tudi v nasprotju z določbami Ustave Republike Slovenije. Prizadeta stranka je bila v času izdaje predmetne odločbe in vse do dneva pred premestitvijo na VDT, torej do dne 26. 9. 2019, razporejena na delo na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Državni tožilki je tožena stranka podelila več pravic, kot bi ji pripadalo na podlagi zakona. Predmetno napredovanje je možno le, če je višje državnotožilsko mesto prosto, pri čemer je v konkretnem primeru državna tožilka kandidirala na prosto državnotožilsko mesto vrhovne državne tožilke. Ker obstoječe določbe ZDT-1 ne dajejo celovitega in jasnega odgovora glede izvedbe imenovanja na višje državnotožilsko mesto, se ob smiselni uporabi pravega odstavka 21. člena ZSS kandidata, ki je že imenovan v državnotožilsko funkcijo, imenuje na razpisano državnotožilsko mesto ter premesti na državno tožilstvo, pri katerem je to mesto razpisano, s tem, da se premestitev opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju (četrti odstavek 21. člena ZSS).

20. Skladno z določbo 45. člena ZSS je uvrstitev v plačni razred sestavni del odločbe o napredovanju oziroma imenovanju, kar v primeru imenovanja sodnika pomeni, da Sodni svet v odločbi o imenovanju kandidata obenem imenuje na razpisano mesto ter premesti in uvrsti v ustrezen plačni razred. Za razliko od navedene ureditve iz ZSS, ki velja za sodnika, o imenovanju za vrhovnega državnega tožilca, ki ga je potrebno šteti kot napredovanje na višje državnotožilsko mesto, skladno z določbo četrtega odstavka 37. člena ZDT-1, odloča Vlada RS, medtem ko, skladno z določbo 49. člena ZDT-1, vrhovnega državnega tožilca v ustrezen plačni razred uvrsti tožena stranka torej Državnotožilski svet. 21. Ne glede na to, da pridobi tožilec višji državnotožilski naziv z dnem vročitve odločbe o imenovanju, velja upoštevati, da z imenovanjem v naziv državni tožilec še ni uvrščen v plačni razred, saj uvrstitev v plačni razred ni sestavni del odločbe o imenovanju. Imenovanje na višje državnotožilsko mesto torej ne sovpada z uvrstitvijo v plačni razred, kakor tudi ne s premestitvijo, pri čemer pa ima državni tožilec pravico do plače za tisto delo, ki ga opravlja. Šele z dnem premestitve, ko državni tožilec dejansko prične z opravljanjem dela višjega državnotožilskega naziva mu pripada tudi pravica do osnovne plače za ta naziv.

22. V zvezi s poudarkom tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da namreč ZSS v prvem odstavku 44. člena določa, da ima sodnik (v konkretnem primeru državni tožilec) pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za naziv, v katerega je imenovan, tožeča stranka pripominja, da to seveda drži, da pa predmetne določbe ni mogoče razlagati neodvisno od preostalih določb zakona, zlasti tistih, ki urejajo čas nastopa dela sodnika (v konkretnem primeru državnega tožilca) v nazivu, za katerega je bil imenovan, pri čemer je potrebno seveda upoštevati tudi že izpostavljeno specifiko imenovanja državnega tožilca. ZSS sicer loči trenutek imenovanja od nastopa sodniške službe. Skladno s prvim odstavkom 20. člena ZSS je tako sodnik imenovan z dnem izvolitve na sodniško funkcijo, pri čemer pa sodniku (smiselno to velja tudi za državnega tožilca), kljub temu, da je torej že bil imenovan, pred nastopom dela seveda ne pripada sodniška plača. Po prepričanju tožeče stranke ni nikakršne podlage, da bi imela premestitev v smislu določbe četrtega odstavka 21. člena ZSS in pričetek dela na sodniškem mestu, na katerega je sodnik imenovan (smiselno velja tudi za državnega tožilca), z vidika upravičenosti do uvrstitve v plačni razred za to mesto in pravice do plače ter obsega pravic iz odločbe o imenovanju, nasploh drugačen pomen.

23. Stališče, ki ga je zavzela tožena stranka, bi nujno privedlo do nedopustnih situacij, ko bi sodnik ali državni tožilec lahko celo daljše časovno obdobje prejemal plačilo za delo, ki ga dejansko sploh ne bi opravljal. Nadalje pa se seveda postavlja tudi vprašanje, kaj bi takšno stališče pomenilo v primeru, ko bi bila navsezadnje odločba o imenovanju v višji naziv tudi odpravljena.

24. Gotovo ni bil namen zakonodajalca, da se državnim tožilcem prizna plačilo za delo, ki ga sploh ne opravljajo, saj bi takšen položaj bil tudi v nasprotju z nekaterimi splošnimi načeli, zlasti z načelom, skladno s katerim se priznava enako plačilo za delo enake vrednosti in navsezadnje tudi ustavnimi načeli (npr. načelo enakosti pred zakonom). V primeru, da bi se sledilo argumentaciji izpodbijane odločbe, bi bil državni tožilec, ki je bil imenovan na višji državnotožilski naziv, glede plačila za delo, namreč neupravičeno postavljen v neenakopraven položaj tako z državnim tožilcem, ki svoje delo že opravlja v tem višjem državnotožilskem nazivu, kot navsezadnje tudi državnim tožilcem, ki svoje delo opravlja v njegovem dotedanjem državnotožilskem nazivu. Ob tem je seveda prav tako potrebno upoštevati tudi pomen ureditve, skladno s katero se premestitev opravi šele po pravnomočnosti odločbe o imenovanju, saj bi bil le-ta, ob upoštevanju argumentacije iz izpodbijane odločbe, v veliki meri izničen.

25. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo, skladno s katero državni tožilki pripada plača v višini plačnega razreda vrhovne državne tožilke ne le od dneva dejanske premestitve (dne 27. 9. 2019), kot bi ji pripadala, pač pa tudi od dneva dokončnosti odločbe o imenovanju do dneva premestitve (torej od dne 15. 2. 2019 do vključno dne 26. 9. 2019), čeprav je v tem času opravljala dela nižjega državnotožilskega naziva (višje državne tožilke) na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani.

26. Glede na vse navedeno, tožeča stranka ponovno poudarja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi očitno napačno uporabila določila ZDT-1 oziroma določbe ZSS, ki se smiselno uporabljajo skladno z določbo osmega odstavka 37. člena ZDT-1 in sicer zlasti 49. člena ZDT-1 v zvezi s četrtim odstavkom 21. člena ZSS.

27. Izpodbijana odločba pa je tudi v nasprotju s samim izrekom pravnomočne odločbe Vlade RS o imenovanju ter z odredbo o številu mest državnih tožilcev, navsezadnje pa je, kot navedeno, tudi v nasprotju z nekaterim temeljnimi načeli naše pravne ureditve zlasti tudi načelom enakosti pred zakonom. Iz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS izhaja, da mora zakon podobne položaje urediti enako, pri čemer pa tolmačenje zakonskih določb, kakršno izhaja iz izpodbijane odločbe ni in ne more biti skladno s predmetnim ustavnim načelom.

28. Navsezadnje je potrebno izpostaviti, da izpodbijana odločba obenem tudi pomeni, da tožena stranka neenako obravnava enake položaje različnih državnih tožilcev. Tožena stranka je namreč v preteklosti, na podlagi 49. člena ZDT-1, že večkrat odločala o uvrstitvi državnih tožilcev v plačni razred in je v primeru državnih tožilcev, ki so prav tako napredovali na višje državnotožilsko mesto, pravico do uvrstitve v plačni razred, drugače kot v izpodbijani odločbi, vezala na datum pravnomočnosti odločbe Vlade RS o imenovanju, s tem pa na datum premestitve in ne na datum dokončnosti odločbe Vlade RS (v zvezi s tem tožeča stranka opozarja zlasti na dva primera, v katerih je tožena stranka odločala o uvrstitvi državnih tožilcev istega naziva na VDT v plačni razred in jih tožena stranka vodi pod št. Dts 77/2018-2 oziroma Dts 194/2019-3).

29. Takšno ravnanje je v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), zaradi česar je mogoče toženi stranki navsezadnje očitati tudi arbitrarnost pri odločanju in izvrševanju njenih pristojnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kaj je razlog, da je v izpodbijani odločbi odločila drugače kot v navedenih primerih. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi v celoti in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje in ji naloži plačilo stroškov tega postopka tožeči stranki.

30. V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je enaka tožba vložena tudi v zadevi pod opr. št. I U 1734/2019. 31. V odgovoru na tožbo dodaja, da odločanje tožene stranke v zvezi z uvrstitvijo v plačni razred ni vezano na morebiten predlog vodje, državnega tožilca ali koga tretjega, temveč mora o uvrstitvi v plačni razred odločiti po uradni dolžnosti. Ker torej o imenovanju državnih tožilcev odloča Vlada RS, v plačni razred pa jih uvrsti tožena stranka, je smiselna uporaba določbe drugega odstavka 45. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB4 s spremembami; v nadaljevanju: ZSS), da je uvrstitev sestavni del odločbe o napredovanju oziroma o imenovanju, mogoča le v primerih, določenih v tretjem odstavku 37. člena ZDT-1, torej v primerih, ko tudi o napredovanju odloča tožena stranka. Tudi sicer pa razpravljanje o razlikah, ki v zvezi s tem veljajo za sodnike, ni relevantno, saj je za konkretni spor povsem vseeno, kdo je pristojen za uvrstitev državnega tožilca ali sodnika v ustrezen plačni razred. Z uvrstitvijo v plačni razred iz plačne lestvice se namreč določi znesek osnovne plače (drugi odstavek 5. člena ZSPJS). Oseba oziroma organ, pristojen za odločanje o uvrstitvi v plačni razred, je zato vezan na plačne razrede, v katere so uvrščene posamezne funkcije, izven njegove proste presoje pa je tudi odločanje o času nastopa pogojev za uvrstitev funkcionarja v določen plačni razred. Dodatno pa gre izpostaviti, da v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZSS o imenovanju kandidata in o njegovi premestitvi na mesto vrhovnega sodnika ne odloča Sodni svet, temveč na njegov predlog o tem odloči Državni zbor RS, pri čemer slednji, tako kot Vlada RS v primeru državnih tožilcev, za odločanje o uvrstitvi sodnika v plačni razred ni pristojen.

32. Glede časa nastopa pogojev za uvrstitev državnega tožilca v predpisan plačni razred je treba najprej opozoriti na 22. člen ZDT-1. 4. Glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene z ZDT-1, se smiselno uporabljajo določbe ZSS (drugi odstavek 4. člena ZDT-1; smiselno enako tudi drugi odstavek 2. člena ZDT-1). Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način, kakor plača sodnika ustreznega naziva ali položaja (prvi odstavek 49. člena ZDT-1). V zvezi s tem je treba poudariti, da je zgolj za državne tožilce, ki so prvič imenovani na funkcijo, nastop državnotožilske službe odložen do dneva prisege (prvi odstavek 35. člena ZDT-1), medtem ko državni tožilec, ki napreduje na višje državnotožilsko mesto (3. alineja drugega odstavka 37. člena ZDT-1), po postopku, ki se izvede po določbah, ki urejajo postopek za imenovanje državnega tožilca (šesti odstavek 37. člena ZDT-1), ob napredovanju ne opravlja nove prisege (tretji odstavek 35. člena ZDT-1). Državni tožilec torej v takem primeru pridobi ustrezen državnotožilski naziv z imenovanjem, s tem pa pridobi tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za državnotožilski naziv, v katerega je imenovan. V zvezi s tem pa je treba predvsem izpostaviti, da v zakonu ni nobene določbe, ki bi pravico do uporabe višjega državnotožilskega naziva in pravico do uvrstitve v višji plačni razred ter s tem pravico do ustrezne osnovne plače v primeru napredovanja na višje državnotožilsko mesto odlašala na čas po dokončnosti odločbe o imenovanju. Zakon namreč vsaj na pravnomočnost odločbe o imenovanju odlaga zgolj premestitev državnega tožilca, pri čemer pa že iz jezikovne razlage četrtega odstavka 21. člena ZSS jasno izhaja, da imenovanje in premestitev državnega tožilca, kot tudi sodnika, časovno ne morata sovpadati, saj je premestitev vezana vsaj na pravnomočnost odločbe o imenovanju. Zoper odločbo Vlade RS o imenovanju državnega tožilca pritožba ni dovoljena (2. odstavek 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/2006-UPB2 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP). Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (224. člen ZUP). Ker odločba, izdana v enostopenjskem upravnem postopku, postane dokončna z vročitvijo stranki, pridobi državni tožilec, ki je napredoval na višje državnotožilsko mesto, višji državnotožilski naziv z dnem vročitve odločbe o imenovanju, s tem dnem pa tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za državnotožilski naziv, v katerega je imenovan. Navedeno torej pomeni, da je A. A. v konkretnem primeru naziv vrhovne državne tožilke, s tem pa tudi pravico do osnovne plače po 60. plačnem razredu, pridobila z dnem vročitve odločbe Vlade RS s 14. 2. 2019, to je 15. 2. 2019. Ni pa s tem dnem državnotožilske službe začela opravljati na VDT RS, temveč je vse do dneva premestitve, torej do vključno 26. 9. 2019, le to v nazivu vrhovne državne tožilke opravljala na državnotožilskem mestu, ki ga je zasedala na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. V zvezi s tem pa je treba nujno poudariti, da zakon ne izključuje možnosti, da vrhovni državni tožilci državnotožilsko službo opravljajo tudi na okrožnih državnih tožilstvih, kot tudi na Specializiranem državnem tožilstvu RS. Tak položaj (poleg možnosti dodelitve kot tudi imenovanja za vodjo državnega tožilstva) omogoča tudi napredovanje v višji državnotožilski naziv (na istem državnotožilskem mestu) po 2. alineji drugega odstavka 37. člena ZDT-1. 33. Takšno tolmačenje predpisov, ki je po prepričanju tožene stranke zakonsko in ustavno skladno, pa je tudi v skladu z načelom _"in favorem laboratoris"_, ki ga je po mnenju tožene stranke treba upoštevati tudi v primeru razlage materialnega prava, ki ureja pravice in obveznosti državnih tožilcev in sodnikov. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na obrazložitev sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča RS, opr. št. Pdp 242/2015 s 17. 12. 2015, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Vlil Ips 81/2016 s 30. 8. 2016, in sicer predvsem v delu obrazložitve, ki se nanaša na 4.a člen ZSS ter v delu, v katerem se sodišče opredeli do vsebinske podobnosti službenega in delovnega razmerja. Hkrati pa tožena stranka s takšnim tolmačenjem predpisov vse državne tožilce obravnava enako, in sicer ne glede na pomisleke o smiselni uporabi četrtega odstavka 21. člena ZSS, v delu, ki se nanaša na premestitev državnega tožilca na višje državnotožilsko mesto na istem državnem tožilstvu, na katerem že opravlja državnotožilsko službo. Pri tem je treba namreč upoštevati, da ima napredovanje na višje sodniško mesto vedno za posledico, da sodnik sodniško službo začne opravljati na drugem (okrožnem, višjem ali Vrhovnem) sodišču, medtem ko okrajna državna tožilstva, kot tudi višja državna tožilstva ne obstajajo, kot tudi namen časovnega zamika premestitve, to je predvsem v dokončanju zadev, ki jih ima funkcionar v delu. S takim stališčem soglaša tudi VDT RS, pri čemer pa ima njegovo drugačno tolmačenje predpisov v delu, ki se nanaša na trenutek pridobitve višjega državnotožilskega naziva, pravice do uvrstitve v ustrezen plačni razred in s tem povezane pravice do osnovne plače, po mnenju tožene stranke za posledico nedopustno različno obravnavanje državnih tožilcev. Tudi po stališču VDT RS namreč državni tožilec, ki napreduje na višje državnotožilsko mesto na istem državnem tožilstvu, pridobi višji naziv in s tem tudi pravico do višje osnovne plače z dnem vročitve odločbe Vlade RS, medtem ko državni tožilec, ki je imenovan na višje državnotožilsko mesto na drugem državnem tožilstvu, to pravico kljub pridobitvi višjega državnotožilskega naziva pridobi šele z dnem premestitve. Za takšno razlago zakonskih določb, ki različno obravnava državne tožilce, ki napredujejo na višje državnotožilsko mesto na istem državnem tožilstvu in državne tožilce, ki napredujejo na višje državnotožilsko mesto na drugem državnem tožilstvu, pa se v predmetni tožbi zavzema tudi tožeča stranka.

34. Nenazadnje pa gre še dodati, da se po podatkih, s katerimi razpolaga tožena stranka, tudi sodnik, ki napreduje na višje sodniško mesto, v ustrezen plačni razred v praksi uvrsti z imenovanjem in ne šele z dnem premestitve.

35. Tožena stranka vse državne tožilce obravnava enako, in sicer ne glede na to ali napredujejo na višje državnotožilsko mesto na istem ali na drugem državnem tožilstvu. V vseh primerih namreč šteje, da pridobi državni tožilec v primeru napredovanja na višje državnotožilsko mesto višji državnotožilski naziv, s tem pa tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za ta državnotožilski naziv, z dnem dokončnosti odločbe Vlade RS o imenovanju. S tako prakso je seznanjeno tudi VDT RS, saj mu tožena stranka vse odločbe v zvezi s tem pošilja v vednost. Tožeča stranka svoje trditve o neenaki obravnavi državnih tožilcev utemeljuje tudi z odločbama tožene stranke, št. Dts 194/2019-3 s 24. 9. 2019 in št. Dts 77/2018-2 s 27. 2. 2018, s katerima je bilo odločeno o uvrstitvah B.B. in C.C. v 60. plačni razred, in sicer zaradi njunega napredovanja na višji državnotožilski mesti, to je na državnotožilski mesti vrhovnih državnih tožilcev na VDT RS. Držijo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka njuno uvrstitev v 60. plačni razred vezala na dan premestitve na VDT RS, vendar razlog za to ni bila nikakršna arbitrarnost pri odločanju tožene stranke, temveč dejstvo, da sta oba državna tožilca do dneva premestitve na VDT RS državnotožilsko službo opravljala na Specializiranem državnem tožilstvu RS (v nadaljevanju: SDT RS). Kot to izhaja iz obrazložitve navedenih odločb, je tožena stranka upoštevala, da sta oba državna tožilca državnotožilska naziva vrhovnih državnih tožilcev pridobila z dnem vročitve odločb Vlade RS o njunem imenovanju. Navedeno torej pomeni, da sta tudi onadva od vročitve odločb Vlade RS do dneva premestitve na VDT RS državnotožilsko službo v nazivu vrhovnih državnih tožilcev opravljala na dotedanjih državnotožilskih mestih na SDT RS. Ker pa je vrhovni državni tožilec, ki državnotožilsko službo opravlja na SDT RS, upravičen do višje plače, to je do plače vrhovnega državnega tožilca svetnika po 61. plačnem razredu, je tožena stranka v obeh primerih njuno uvrstitev v nižji, to je 60. plačni razred utemeljeno in upravičeno vezala na datum njune dejanske premestitve na VDT RS. Pri tem pa je treba dodati, da sta bila navedena državna tožilca do 18. 9. 2019 oziroma do 26. 2. 2018 že predhodno (še kot višja državna tožilca) uvrščena v 61. plačni razred. Očitki tožeče stranke o arbitrarnem in diskriminatornem obravnavanju državnih tožilcev so glede na vse navedeno zato povsem neutemeljeni. Do tega, kar se neutemeljeno očita toženi stranki pa, kot že pojasnjeno, vodi tolmačenje oziroma razlaga predpisov na način, kot ga v tožbi ponuja oziroma zagovarja tožeča stranka. V zvezi s tem pa tožena stranka še dodatno pojasnjuje, da tožeča stranka svoje očitke zoper odločitve tožene stranke utemeljuje na podlagi zgoraj navedenih odločitev, ki pa sta s predmetno zadevo neprimerljivi, in v katerih so bili jasno utemeljeni in jasno obrazloženi razlogi za drugačno odločitev, medtem ko ne omeni primerljive odločbe tožene stranke, št. Dts 146/2019-2 s 27. 6. 2019, s katero je bilo odločeno o uvrstitvi Č.Č. v 60. plačni razred, in sicer prav tako z dnem vročitve odločbe Vlade RS o njenem imenovanju za vrhovno državno tožilko na VDT RS. Pri tem je treba poudariti, da je bila tudi ona, tako kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu, za vrhovno državno tožilko na VDT RS imenovana na seji Vlade RS, ki je potekala 14. 2. 2019, ter da je bila tudi njej odločba Vlade RS o imenovanju vročena 15. 2. 2019. Edina razlika med obema državnima tožilkama pa je bila v tem, da je Č.Č. do imenovanja na mesto vrhovne državne tožilke na VDT RS na tem državnem tožilstvu opravljala funkcijo višje državne tožilke, medtem ko je prizadeta stranka opravljala funkcijo višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Navedeno pa po prepričanju tožene stranke, za razliko od tožeče stranke, ne more biti upravičen razlog za različno obravnavanje državnih tožilcev v zvezi z njihovimi pravicami iz državnotožilske službe, temveč je treba, kar tožena stranka udejanja tudi v praksi, vsem državnim tožilcem, ki napredujejo na višje državnotožilsko mesto zagotoviti enako obravnavo, in sicer ne glede na to, ali napredujejo na višje državnotožilsko mesto na istem ali na drugem državnem tožilstvu.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

36. Tožba je utemeljena.

37. V tem upravnem sporu gre za tožbo Državnega odvetništva Republike Slovenije zaradi varstva javnega interesa na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS št. 105/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določbi drugega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa ta zakon. Po prvem odstavku 18. člena ZUS-1 je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo. Izpodbijani akt je odločba Državnotožilskega sveta ob smiselni uporabi prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1.1 Procesne predpostavke za tožbo na podlagi prvega odstavka 18. člena ZUS-1 so izpolnjene, ker je tožeča stranka v tožbi v zadostni meri izkazala, da v upravnem sporu zastopa javni interes s tem, ko je dovolj argumentirano navedla, da naj bi tožena stranka prizadeti stranki, ki je državna funkcionarka, podelila več pravic v zvezi z njeno plačo vrhovne državne tožilke, kot ji po zakonu gre, in ker naj bi tožena stranka v podobnih zadevah, za kar je navedla dva konkretna primera, sprejela drugačne odločitve glede pravnega vprašanja, ki je sporno tudi v tej zadevi.2 Zoper izpodbijano odločbo je tožbo vložilo tudi Vrhovno državno tožilstvo po Generalnem državnem tožilcu, ki se vodi pod opr. št. I U 1734/2019. To pomeni, da gre na obravnavanem pravnem področju v zvezi z odločanjem o plačah državnih tožilcev za razhajanja v razlagah in uporabi materialnih določb ZDT-1 in Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) med več državnimi organi, kar utrjuje obstoj procesnih predpostavk za tožbo na podlagi prvega odstavka 18. člena ZUS-1. Predmetna zadeva, ki se nanaša na zakonito nagrajevanje vrhovne državne tožilke, pa ima tudi druge pomembne razsežnosti z vidika varstva javnega interesa, ki jih sodišče obravnava v nadaljevanju in s čimer sodišče iz presoje procesnih predpostavk za tožbo po prvem odstavku 18. člena ZUS-1 že prehaja na vsebinsko obravnavo tožbe.

38. V zvezi z varstvom javnega interesa in na to vezano metodologijo presoje zakonitosti izpodbijanega akta je namreč pomembno tudi, da določene zadeve v zvezi z urejanjem izvajanja pravosodnih funkcij v državah članicah EU od sodbe Velikega senata Sodišča EU z dne v zadevi ASJP z dne 27. 2. 2018 spadajo na področje, ki jih pokriva pravo EU oziroma sodna praksa Sodišča EU v povezavi z določilom prvega pod-odstavka člena 19(1) Pogodbe EU.3 Konkreten primer je specifičen iz razloga, ker pridejo v predmetni zadevi minimalni standardi iz prava EU v poštev vsaj posredno (če ne tudi neposredno) in sicer preko zakonskih določb drugega odstavka 4. člena ZDT-1 in drugega odstavka 2. člena ZDT-1. Po določbi drugega odstavka 4. člena ZDT-1 se glede pravic in dolžnosti državnega tožilca v zvezi z državnotožilsko službo, ki niso urejene z ZDT-1, _“smiselno uporabljajo določbe zakona, ki velja za sodnike.“_ Po določilu drugega odstavka 2. člena ZDT-1 pa velja, da je državni tožilec glede pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, če ta zakon ne določa drugače. To pomeni, da s tem, ko je slovenski zakonodajalec določil, kar je določil v določilu drugega odstavka 4. člena in drugega odstavka 2. člena ZDT-1, minimalni standardi, ki veljajo za urejanje sodniških plač po pravu EU, „smiselno“ veljajo tudi za urejanje plač državnih tožilcev.

39. Z vidika evropskih standardov za pomensko urejanje sodniških plač je Veliki senat Sodišča EU v povezavi z določilom prvega pod-odstavka člena 19(1) Pogodbe EU že odločil, da morajo sodniki prejemati plačo, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo, ker je to jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov.4 To _mutatis mutandis_ velja tudi za državne tožilce, kajti interpretacije Ustavnega sodišča RS gredo v smeri varovanja neodvisnosti tudi državnotožilske (in ne samo sodniške) službe, pri čemer se Ustavno sodišče RS sklicuje na prvi odstavek 135. člena Ustave in drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave5 ter na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).6 V Sloveniji namreč ne velja, da bi državno tožilstvo spadalo v hierarhično strukturo, ki bi bila odvisna od ministrstva za pravosodje v tem smislu, da bi imelo to ministrstvo _„pravico do nadzora in dajanja navodil, celo usmeritev, subjektom (državnim tožilcem), ki bi mu bili podrejeni,“_ tako da bi obstajalo _„tveganje, da bi za odločanje državnega tožilca lahko veljali zunanji ukazi ali navodila, zlasti od izvršilne veje oblasti.“_7 Zakonita določitev plač je torej eden izmed več elementov, ki zagotavljajo ne samo načelo samostojnosti, ampak tudi načelo neodvisnosti državnega tožilca oziroma državnotožilske službe.8

40. Kvalitativni kriteriji za uresničevanje in varstvo neodvisnosti sodniške službe se sicer razlikujejo od kriterijev za uresničevanje in varstvo neodvisnosti državnotožilske funkcije že zaradi posebne ustavne določbe 125. člena Ustave, ki velja samo za sodnike, zaradi določila 23. člena Ustave (oziroma 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU), kar je ustavna pravica strank v sodnih postopkih, ter zaradi 9. poglavja ZDT-1 (splošna navodila in strokovni nadzor), ki ureja obveznost izdajanja navodil Generalnega državnega tožilca ter primerov prevzema pregona, kajti tem določbam primerljive določbe ZSS nima. Posledično bi lahko bile določene razlike na področju urejanja plač za sodnike in tožilce dopustne, ob upoštevanju določila prvega odstavka 49. člena ZDT-1, oziroma ima zakonodajalec na področju urejanja plač za tožilce morda nekoliko večje polje proste presoje, kot v primeru sodnikov. Vendar pa to nikakor ne velja na področju vprašanj in metodologije sodniške presoje glede določnosti ureditve o tem, od kdaj gre tožilcu pravica do izplačila plače v skladu z njegovim nazivom, položajem, uvrstitvijo v plačni razred, premestitvijo ali glede na čas nastopa funkcije na novem državnotožilskem mestu. Brez dvoma morajo biti torej tudi zaradi samostojnosti in neodvisnosti državnih tožilcev in državnotožilske službe temeljne določbe o tem, od kdaj naprej gre državnemu tožilcu plača glede na njegovo uvrstitev v plačni razred, premestitev, naziv, opravljanje dela na določenem državnotožilskem mestu oziroma na položaju dovolj jasne, predvidljive, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom in pravne varnosti in da morajo biti temeljni pogoji uresničevanja pravice do plače oziroma izplačila plače določeni z zakonom. Vse to se odraža v določbi prvega in drugega odstavka 6. člena ZDT-1, po kateri so državnemu tožilcu zagotovljene med drugim tudi pravica _„do napredovanja, do plače in druge pravice, ki izhajajo iz državnotožilske službe, in nikomur ni dovoljeno posegati vanje, razen v primerih in po postopkih, ki so določeni z zakonom. Plače državnih tožilcev določa zakon.“_ V povezavi s tem je pomembno, da so posebni pogoji za pridobitev naziva vrhovni državni tožilec enaki, kot za pridobitev naziva vrhovni sodnik9 in da se po določbi prvega odstavka 49. člena ZDT-1 plača državnega tožilca določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki in na enak način kakor plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja.

41. Tožena stranka v izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo izhaja iz več argumentov o tem, zakaj gre prizadeti stranki plača glede na uvrstitev v 60. plačni razred od dne 15. 2. 2019, ki jih bo sodišče obravnavalo po vrsti.

42. Tožena stranka najprej navaja oziroma utemeljuje, da državni tožilec pridobi ustrezen državnotožilski naziv z imenovanjem, to pomeni, ko postane odločba o imenovanju pravnomočna, ker s tem pridobi tudi pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za državnotožilski naziv, v katerega je imenovan. To v konkretnem primeru ne drži, kajti v primeru, ko gre za napredovanje tožilca v nazivu skupaj z njegovo premestitvijo, ki se opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju, potem bi šla tožilcu plača od pravnomočnosti odločbe o imenovanju samo pod pogojem, da bi zakonodajalec to izrecno predpisal. Stroga zahteva po določnosti ureditve plač tožilcev bi namreč to zahtevala. Zato prvi argument tožene stranke za razlago, ki jo zagovarja, nima izrecne pravne podlage v zakonu.10 Ker zakonodajalec navedenega ni predpisal, je treba šele z uporabo metod razlage predpisov priti do zakonite interpretacije spornega pravnega vprašanja. Metoda, ki jo je uporabila tožena stranka pa je napačna.

43. V konkretnem primeru z odločbo Vlade RS z dne 14. 2. 2019 stranka z interesom (v nadaljevanju tudi: prizadeta stranka), kar sicer ni sporno med strankama, ni bila samo imenovana za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ampak je bilo odločeno tudi, da se premestitev opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju. Enako sicer velja tudi za sodnika, ki je s strani Državnega zbora imenovan na mesto vrhovnega sodnika (četrti odstavek 21. člena ZSS); tudi zanj se premestitev opravi trideseti dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju oziroma se ta rok iz posebej utemeljenih razlogov tudi skrajša. Očitno je torej zakonodajalec na specifičen način časovno razmejil akt imenovanja vrhovnega državnega tožilca oziroma njegovo pravnomočnost od akta premestitve vrhovnega državnega tožilca.

44. Kot že rečeno, drži, da zakonodajalec na področju urejanja plač tožilcev (in sodnikov) ni izrecno določil, od kdaj gre tožilcu (oziroma sodniku), ki je napredoval v nazivu in bo premeščen, plača v skladu z uvrstitvijo v ustrezen plačni razred. Vendar pa to ne pomeni, da je zato treba izhajati iz procesne določbe splošnega zakona o upravnem postopku (prvi odstavek 224. člena), kar je naslednji argument tožene stranke.11 Po določilu prvega odstavka 224. člena ZUP odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, _„če zakon ne določa drugače.“_ Pomen besedne zveze, _„če zakon ne določa drugače“_, ni zožen samo na situacijo, če zakon _„izrecno“_ ne določa drugače, ampak ta besedna zveza pomeni tudi, če zakon ne določa drugače ob upoštevanju metod razlage predpisa. Glede na kompleksno, zelo specifično ureditev, četudi morda na predmetnem vprašanju nekoliko nepopolno ureditev plač tožilcev (in sodnikov), je namreč splošni procesni zakon za področje upravnega prava za razrešitev predmetnega vprašanja očitno neustrezen - tudi zato, ker v predmetni zadevi ne gre za upravno zadevo, ampak se upravni postopek v tej javno-pravni zadevi smiselno uporablja (4. člen ZUP). Poleg tega pa predmetna določba ZUP niti ne more razrešiti spornega pravnega vprašanja. V tej zadevi namreč ni sporno, kdaj postane odločba o imenovanju in premestitvi dokončna, da bi lahko prizadeta stranka pričela _„izvajati pravico“_, ampak je med strankama sporno, od kdaj naprej gre prizadeti stranki plača glede na uvrstitev v plačni razred.

45. Zaradi omenjene specifične ureditve plač v ZDT-1 in ZSS je v omejenem smislu relevanten ZSS, kajti določilo člena 4.a. ZSS pravi, da se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene z ZSS, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Vendar pa ZDR-1 ni mogoče uporabiti v smeri, ki jo zagovarja tožena stranka.

46. Načela _„in favorem laboratoris“_, ki lahko velja v določenih primerih urejanja pravic delojemalcev na trgu dela v zasebnem sektorju, ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, ko je zakonodajalec očitno časovno razmejil pravnomočnost akta o imenovanju od akta premestitve državnega tožilca, na način, kot to zagovarja tožena stranka. Prvič, omenjeno načelo je del določbe drugega odstavka 9. člena ZDR-1, ki pravi, da s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V konkretni zadevi ne gre za takšno zadevo, pa tudi v zadevi Pdp 242/2015 z dne 17. 12. 2015 se Višjega delovno in socialno sodišče ni sklicevalo na omenjeno načelo, kakor tudi ne Vrhovno sodišče (v zadevi VIII Ips 81/2016 z dne 30. 8. 2016), saj je v tem delovnem sporu šlo za pravno vprašanje, do katerega datuma gre plača sodnici, ki ji je na podlagi negativne ocene sodniške in odločbe Sodnega sveta prenehala sodniška služba. V navedeni zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča je šlo za pravno vprašanje, ali gre plača sodnici, ki ji je službeno razmerje prenehalo zaradi potrditve negativne ocene sodniške službe s strani Sodnega sveta do dneva odločitve Sodnega sveta ali do dneva vročitve obrazložene odločbe Sodnega sveta. In Višje delovno in socialno sodišče je razsodilo, da ni objektivne in upravičene podlage za razlikovanje v primerjavi z ureditvijo prenehanja delovnega razmerja iz razloga nesposobnosti oziroma iz razloga na strani delavca po ZDR-1, saj je lahko oziroma je smiselno, da je pravica do plače v bistvenem enako urejena v obeh primerih. Višje delovno in socialno sodišče v navedenem primeru ni uporabilo načela _„in favorem laborationis“_, tako da bi preko tega načela iz delovnega prava v zasebnem sektorju, prešlo na razlago določb ZSS v prid razrešeni sodnici, ampak je šlo zgolj za analogno oziroma smiselno uporabo določb ZDR-1 v primeru službenega razmerja sodnice, kar dopušča določba člena 4.a člena ZSS.

47. V obravnavanem primeru pa smiselna uporaba določb ZDR-1 pomeni, da je v primerih, ko je zakonodajalec razmejil čas imenovanja v naziv od premestitve na višje državno tožilsko mesto, treba uporabiti enako načelo, kot velja v delovnih razmerjih v zasebnem sektorju (44. člen ZDR-1), namreč da gre plača funkcionarju glede na uvrstitev v plačni razred od dneva premestitve na višje državno tožilsko mesto, ko torej funkcionar začne opravljati delo na vrhovnem državnem tožilstvu, ne pa že od vročitve oziroma od dokončnosti odločbe o imenovanju. Po določbi 44. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za _„opravljanje dela“_ v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135 in 137. člena ZDR-1.; na primer: osnovna plača se določi upoštevaje _„zahtevnost dela“_, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1).

48. Dejstvo, da v primerih določenih napredovanj tožilcev pride do razlikovanja, od kdaj gre plača tožilcu v odvisnosti od tega, ali je po imenovanju v naziv predvidena tudi premestitev državnega tožilca, ali ne, kar je sicer tudi argument tožene stranke, pa je okoliščina, ki izkazuje, da ne gre za dve bistveno enaki situaciji, ki bi zahtevali povsem enako ureditev. Če imenovanju sledi premestitev na višje državno tožilsko mesto, gre za drugačno situacijo, kot če premestitve na višje državnotožilsko mesto ni. To pomeni, da v takih primerih ne gre za neenako obravnavanje tožilcev v bistveno enakih situacijah.

49. Iz navedenega sledi, da razlaga ZDT-1 in ZSS s strani tožene stranke ni pravilna, v manjšem delu pa tudi tožeča stranka ni pravilno utemeljila nezakonitosti izpodbijane odločbe, ko uveljavlja, da bi bilo (vedno) nedopustno, če bi funkcionar prejemal plačo za delo, ki ga (še) ne opravlja. Tožena stranka namreč ne zanika dejstva, da je zakonodajalec uredil možnosti, ko ima tožilec višji naziv, kot je mesto, kjer opravlja državnotožilsko službo. Ker gre v predmetni zadevi za spor med dvema državnima organoma sodišče pripominja, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je arbitrarno odločala, ampak je šlo zgolj za nepravilno interpretacijo (uporabo) materialnega prava.

50. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na pravne argumente, ne pa na stališča, ki nimajo nobene zveze s pravom. Nadalje, tožeča stranka sama priznava kar na treh mestih v tožbi, da zakonska ureditev „ni povsem celovita in jasna“, oziroma da _„ZDT-1 ne vsebuje povsem jasnih določb glede časa nastopa državnotožilske službe na višjem državnotožilskem mestu in uvrstitve državnega tožilca v ustrezen plačni razred.“_ S tem se sodišče strinja, zato je v takih okoliščinah zelo težko, če sploh je možno očitati državnemu organu, da je ravnal arbitrarno. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila in argumentirala, zakaj je v dveh primerih, ki jih je izpostavila tožeča stranka v tožbi odločila drugače, kot v predmetni zadevi. Tožeča stranka pa na to pojasnitev ni odgovarjala z nasprotnimi argumenti, zato tožeča stranka ni vzpostavila domneve o neenakem oziroma diskriminatornem ravnanju tožene stranke. In kot že rečeno, tožena stranka ne oporeka temu, da zakonodajalec ni izključil možnosti, da je tožilec uvrščen v plačilni razred in prejema plačo vezano na njegov (višji) naziv, čeprav opravlja delo na nižjem mestu državnotožilske službe. V tem smislu je tožena stranka upravičeno opozarjala na določbe ZDT-1, ki to omogočajo.12 Zaradi takšnega načina zakonske regulacije za funkcionarje na tožilstvu ni mogoče v vsakem primeru uporabiti splošnega načela iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), na katerega se sicer implicitno opira tožeča stranka, da ima zaposleni _„pravico do plače za delo, ki ga opravlja“_ in od takrat naprej, ko začne konkretno delo tudi opravljati, ampak je to načelo možno upoštevati samo, kadar je skupaj z napredovanjem v nazivu odločeno tudi o premestitvi tožilca. Ima pa tožeča stranka prav v tem smislu, da v konkretnem primeru, ker gre za napredovanje s premestitvijo, velja, da se premestitev opravi 30 dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju in ta rok se lahko v posebej utemeljenih razlogih tudi skrajša (četrti odstavek 21. člena ZSS), premestitev pa v takem primeru mora sovpadati z uvrstitvijo v nov plačni razred in upravičenostjo do obračunavanja plače v skladu z uvrstitvijo v ta plačni razred.

51. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno uporabila določilo četrtega odstavka 21. člena ZSS v zvezi s členom 4a. ZSS , drugega odstavka 4. člena ZDT-1 in drugega odstavka 2. člena ZDT-1, in izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku, upoštevajoč četrti odstavek 64. člena ZUS-1, odločiti, da se prizadeta stranka s tridesetim dnem po pravnomočnosti odločbe o imenovanju prizadete stranke za vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije uvrsti v ustrezen plačni razred, ker je bila njena uvrstitev v plačni razred že z dnem 15. 2. 2019 nezakonita.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

52. Tožeča stranka je uveljavljala povrnitev stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013). Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR, kar ob smiselni uporabi tega določila v konkretnem primeru pomeni, da je treba na isti način odmeriti stroške, kadar je Državno odvetništvo uspelo s tožbo v upravnem sporu zaradi varstva javnih koristi. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Po tem določilu v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih (upravnih) aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po 4. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Glej po analogiji: določili sedme alineje druge točke prvega odstavka 23. člena in prvega odstavka 36. člena Zakona o Sodnem svetu, po katerih je zoper odločitev Sodnega sveta o pritožbi zoper odločbo o uvrstitvi sodnika v plačni razred dovoljen upravni spor. 2 Po določilu prvega odstavka 2. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1, Uradni list RS, št. 58/11 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je državna tožilka funkcionarka v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. 3 Po tem določilu države članice vzpostavijo pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. 4 C-64/16, ASJP, 27. 2. 2018, odst. 45. 5 Odločba Ustavnega sodišča U-I-214/19-54, Up-1011/19-52 z dne 8. 7. 2021, odst. 82, 91; glej tudi odst. 74, 78-79, 80-81, 84-85, 91, 100. 6 Ibid. odst. 78. V zadevi Kövesi v. Romania (App. no. 3594/19, 5. 5. 2020, odst. 208) ESČP namreč pravi, sklicujoč se na dokumente Sveta Evrope, da je _„neodvisnost tožilcev“_ ključen element za ohranjanje sodniške neodvisnosti. 7 O tem glej sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi OG, PI, C-508/18 in C-82/19 PPU, 27. 5. 2019, odst. 64, 73, 74, 76, 77. Po določbi drugega odstavka 3. člena ZDT-1 v odločitve državnega tožilca v konkretnih zadevah ni dovoljeno posegati, razen s splošnimi navodili in prevzemom zadeve na način, določen s tem zakonom; to pa so primeri splošnih navodil in strokovnega nadzora iz 9. poglavja ZDT-1. 8 Glej tudi določilo prvega odstavka 3. člena ZDT-1. Po določilu prvega in drugega odstavka 7. člena ZDT-1 so pristojnosti državnega tožilca določene z ustavo in zakonom, državni tožilec pa mora pri opravljanju državnotožilske službe ravnati nepristransko, mora varovati ustavnost in zakonitost, načela pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine. 9 Po določbi prve alineje prvega odstavka 27. člena ZDT-1 oseba, ki izpolnjuje splošne pogoje, je lahko imenovana na državnotožilsko mesto, ki se opravlja v državnotožilskem nazivu vrhovni državni tožilec, če izpolnjuje posebne pogoje za izvolitev na sodniško mesto na vrhovnem sodišču (vrhovni sodnik) po zakonu, ki ureja sodniško službo. 10 Zakon o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Uradni list RS št. 30/90 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki ima določbo, da imajo funkcionarji pravice, določene v tem zakonu, od dneva izvolitve ali imenovanja je kasnejši in splošnejši predpis glede na ZSS in ZDT-1, zato določba 4. člena ZFDO ne more razčistiti predmetnega pravnega vprašanja. 11 12 Glej na primer druga alineja drugega odstavka 37. člena ZDT-1, drugi odstavek 9. člena ZDT-1