Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je neprepričljiva ker je ocenilo izpoved tožnice kot prepričljivo, ne da bi jo tehtalo z upoštevanjem vsebine ponudbe za sklenitev zavarovanja in ne da bi pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče - pooblaščenca tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem (ugoditvenem) delu ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino 95.283,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.7.1993 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 115.729,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek (obrestni) je zavrnilo. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje slepo verjelo izpovedi tožnice, da je njen mož ob sklepanju zavarovanja zastopniku zavarovalnice tožil o bolečinah v želodcu, zaradi česar naj bi bile toženi stranki znane bistvene okoliščine za ocenitev nevarnosti. Priča J.P. je jasno izpovedal, da tedaj ni bilo nobenega govora o kakršnihkoli zdravstvenih težavah moža tožnice.V vseh rubrikah o zdravstvenem stanju zavarovancev je bila zato vpisana besedica "ne", kar so vsi trije tudi podpisali. Iz tega razloga ponudba za sklenitev življenjskega in dodatnega nezgodnega zavarovanja ni bila posredovana zdravniku cenzorju. Ker so bili bistveni podatki o zdravstvenem stanju zavarovanca zamolčani in je prišlo do njegove smrti v prvem letu zavarovanja, je zdravnik cenzor v skladu s splošnimi pogoji in pravilnikom določil naknadni čakalni rok dveh let. Tožena stranka je svojo obveznost nato pravočasno in pravilno izpolnila zato nadaljnji zahtevki tožnice niso utemeljeni. Sodišče je tudi storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je v sodbi upoštevalo navedbe tožnice v pripravljalni vlogi, ki je bila vložena po zaključku glavne obravnave in datumu izdaje sodbe. Ker je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, je napačno odločeno tudi o pravdnih stroških. Pritožba je utemeljena. Tožena stranka ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo, a je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP štelo, da sodbo izpodbja le v tistem delu, glede katerega v sporu ni zmagala, to pa je odločitev v prvem odstaku izreka sodbe. Ob preizkusu sodbe v smeri zatrjevanih pritožbenih razlogov in tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi nobene druge iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi dne 23.10.1998 sta obe pravdni stranki soglašali,da se glavna obravnava predčasno sklene, da pa bosta pravdni stranki svoje trditve še dopolnili z pripravljalnima vlogama in sicer tako, da bo najprej vložila pripravljalno vlogo tožena stranka v roku 8 dni, tožnica pa bo na to pripravljalno vlogo odgovorila v nadaljnjih 8 dneh. Šlo je za primer predčasne sklenitve glavne obravnave po 2. odstavku 304. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato lahko izdalo sodbo, ne da bi se glavna obravnava na novo odprla. Res pa je pri tem storilo napako, ker je kot datum sodbe navedlo datum glavne obravnave dne 23.10.1998 namesto datum, ko je prispela zadnja napovedana pripravljalna vloga, to je pripravljalna vloga tožnice. Z navedbo napačnega datuma sodbe je sicer kršilo določbo 4. odstavka 335. člena ZPP, a ta kršitev ni absolutna bistvena kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP in tudi ne relativna bistvena kršitev iz 1. odstavka istega člena, ker ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritrditi pa je treba pritožbenim trditvam tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo tožnici in sprejelo neprepričljivo dokazno oceno, da je bolj verjeti izpovedi tožnice kot pa izpovedi priče J.P. o tem, da sta se tožnica in njen mož ob pisanju ponudbe pogovarjala s pričo, o takratnem zdravstvenem stanju moža tožnice, ki je imel težave z želodcem oz. dvanajsternikom. Iz življenjskih izkušenj je bolj malo verjetno, da bi se ob ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja zainteresirani ponudnik držal za želodec in pripovedoval o svojih zdravstvenih težavah. Poleg tega je pa izpoved priče J.P., da o zdravstvenih težavah moža tožnice ni bilo govora, potrjena tudi z izpolnjenim obrazcem ponudbe z opisanimi odgovori na vprašanja o zdravstvenem stanju zavarovancev. Tožnica in njen mož sta s svojima podpisoma pod vprašalnikom potrdila, da sta ponudbo pregledala in da potrjujeta s svojim podpisom resničnost danih izjav. Sedaj pa tožnica trdi in v postopku izpoveduje, da njun podpis tega ne potrjuje, ker sta z možem dala drugačne izjave. Zakaj sodišče prve stopnje ob taki vsebini ponudbe ni verjelo priči J.P. v sodbi niti ni pojasnilo (razlogi v 1. odstavku na 3.strani sodbe). Sodišče druge stopnje ima zato utemeljene pomisleke v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zaradi tega pa dvomi tudi v pravilno uporabo 9. točke 7. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje tožene stranke. Izpodbijani del sodbe je zato razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP) in to pred drugim sodnikom. Tako odločitev je sprejelo zato, ker se je sodnica, ki je dosedaj zadevo obravnavala že opredelila do izvedenih dokazov (371. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. list RS št. 26/99 so bile v tem sklepu uporabljene določbe ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92.