Jedro

Toženka je dolžni skrbnosti zadostila s postavitvijo (vse) ustrezne prometne signalizacije, katera je opozarjala na večjo previdnost vožnje čez montažni most z vidnimi režami med mostnimi ploščami. Pretirana je zahteva, da bi morala toženka, ker naj le tako ne bi prišlo do zagozditve kolesa v režo, prepovedati promet za kolesarje. Izkustveno je poznano, da ob počasni vožnji, torej vožnji z minimalno hitrostjo, reža med ploščami ne bi pomenila bistvene ovire, saj bi povprečno skrben in izkušen kolesar ob majhni hitrosti, v kolikor bi zapeljal v režo, kolo obvladal.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine v znesku 4.785,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 08. 2007 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Glede pravdnih stroškov je (v povezavi s popravnim sklepom z dne 23. 03. 2011) odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 196,64 EUR z obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, toženka pa zoper stroškovno odločitev. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja, toženka pa pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženka pa spremembo stroškovne odločitve, tako da ji tožnik povrne še stroške za posvet s stranko.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je toženka opustila dolžno ravnanje. Lahko bi postavila znak „prepovedano za kolesarje“, imela pa je tudi druge institute zavarovanja spornega mostu. Spoštovanje predpisov ne zadošča za razbremenitev njene odškodninske odgovornosti. Glede na splošne življenjske izkušnje je treba tehtati, kaj bi oškodovanec oziroma odgovorna oseba lahko storili v skladu s svojo dolžno skrbnostjo. Tisti, ki postavlja prometne znake, mora upoštevati tudi druge udeležence v prometu, ne samo voznike osebnih vozil. Toženka bi lahko preprečila nastanek škode, ki je tožniku nastala. Le-temu ni mogoče očitati, da je za nesrečo odgovoren sam. Sodišče tožnikovo nepazljivost veže na dejstvo, da je imel zadosti časa, da bi lahko pravočasno opazil reže in se jim izognil. Reže niso bile take, da bi bile vidne na daleč, kot to zmotno ugotavlja sodišče na podlagi fotografij. Četudi bi jih opazil (pa jih ni), to še ne pomeni, da bi moral predvideti, da se mu kolo lahko zagozdi. Povprečno previden kolesar rež ne bi opazil. Dejstvo je, da je imelo dirkalno kolo ozke pnevmatike, ki so botrovale temu, da se je kolo zagozdilo. Omejitve hitrosti ni prekoračil in je tako upošteval vse znake pred mostom. Kovinski most iz drsečih plošč kolesarjem ne omogoča varne vožnje. Drži, da je vozil po sredini mostu in ne skrajno desno, vendar pa je ocenil, da to lahko varno stori, saj je bil most prost. Neupoštevanje tega pravila pa kaže kvečjemu na njegov soprispevek k nastanku škode.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter priglaša pritožbene stroške.

5. Toženka pa v pritožbi meni, da ji sodišče prve stopnje v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ni priznalo stroškov za posvet s stranko v višini 50 točk. Posvet s stranko je samostojna storitev, ki ni zajeta v sestavi pisnega odgovora na tožbo. OT v 1. točki Tar. št. 39 predvideva za posvet s stranko posebno nagrado v višini 50 točk, ki ji torej pripada kumulativno z nagrado za sestavo odgovora na tožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika:

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prišlo do nesreče tako, da je tožnik kot kolesar s posebnim dirkalnim kolesom zapeljal na začasni pontonski oz. montažni most, katerega vozišče je bilo narejeno iz več podolgovatih plošč (širine 1,60 m in dolžine 3,05 m, ki so potekale v smeri vožnje), med katerimi so bile 2 do 3 centimetrske široke reže. S kolesom je zapeljal v režo, spričo česar je padel in se pri tem poškodoval. Da naj bi bile vzrok njegovega padca drseče (oz. spolzke) mostne plošče, tožnik prvič uveljavlja šele v pritožbi. Takšna (pritožbena) navedba je nedovoljena pritožbena novota, ki je glede na določbo 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

8. Sodišče druge stopnje sprejema stališče sodišča prve stopnje, da glede na dejstva, ki jih je ugotovilo, ni moč govoriti o odgovornosti za nesrečo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke B. K. ugotovilo, da je toženka montažni most v času škodnega dogodka ustrezno zavarovala s prometnimi znaki, ki jih je takrat veljavna zakonodaja predvidevala, da bi bili vsi udeleženci prometa, vključno s kolesarji, opozorjeni na poseben prometni režim (dela na cesti na območju mostu) in lastnosti ceste (montažni most). Tudi znak za omejitev hitrosti je udeležence v prometu opozarjal na še bolj previdno vožnjo. Izvedenec je nadalje ugotovil, da posebnih opozoril za vožnjo kolesarjev preko začasnih mostov, predvsem pa znakov, ki bi opozarjali na reže na vozišču, toženka ni mogla postaviti, ker jih predpisi ne poznajo. Nameščena prometna signalizacija je po strokovni oceni izvedenca tožnika v ustrezni meri opozarjala na previdno vožnjo in posebna signalizacija za kolesarje ni bila potrebna. Te dejanske ugotovitve so bile temelj pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da toženka s postavitvijo prometne signalizacije, ki je stala pred montažnim mostom, ni opustila dolžnega ravnanja.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi toženka ravnala z dolžno skrbnostjo, če bi postavila prometni znak prepovedano za kolesarje. Dokazni postopek tožnikovih navedb, da naj bi sporni most predstavljal nevarno mesto, ki bi terjalo postavitev takega opozorilnega znaka, ni potrdil. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je montažni most, ki v skladu s predpisi omogoča varen prehod, primeren za kolesarje, pri čemer konkretni tip mostu, ki je namenjen cestnemu prometu (tudi kolesarjem), omogoča kolesarjem dovolj prostora za prehod že med desnim robom in prvo vzdolžno režo (1,6 m). Dva centimetra široka vzdolžna reža na začasnem montažnem mostu pa je tudi sicer običajen pojav in sodi v predvidljive rizike uporabnikov. Gre za običajni riziko, na katerega mora kolesar, ki se vozi po montažnem mostu, računati, še zlasti, ker reža ni bila nevidna z večje razdalje, kar potrjujejo fotografije montažnega mostu in okolice (nasprotno pritožbeno navajanje nima podlage v izvedenih dokazih). Ni šlo za nepričakovano oviro na cesti, ki se ji tožnik s povprečno skrbnostjo ne bi mogel izogniti. Po prepričanju sodišča druge stopnje je tako pretirana zahteva, da bi morala toženka, ker naj le tako ne bi prišlo do zagozditve kolesa v režo, prepovedati promet za kolesarje. Izkustveno je poznano, da ob počasni vožnji, torej vožnji z minimalno hitrostjo, reža med ploščami ne bi pomenila bistvene ovire, saj bi povprečno skrben in izkušen kolesar ob majhni hitrosti, v kolikor bi zapeljal v režo, kolo obvladal. Od vsakega udeleženca v prometu se pričakuje določena skrbnost pri vožnji. Vsakdo je namreč najprej odgovoren sam zase in se mora najprej sam varovati škode. To izhaja tudi iz določb 1. odstavka 6. člena in 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ). Zato mora vsak voznik, kamor sodi tudi kolesar, voziti s takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej (prim. 30. člena ZVCP-1) (1). Upoštevaje te določbe je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil tožnik sam tisti, ki ni ravnal z dolžno skrbnostjo. Vsa dejstva namreč kažejo, da njegova vožnja čez most ni bila prilagojena okoliščinam. Povprečna skrbnost je od tožnika zahtevala, da opazuje teren pred seboj, še zlasti pri prečkanju montažnega most, ki je bil zavarovan z (vso) ustrezno prometno signalizacijo, katera je opozarjala na večjo previdnost vožnje čezenj. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik v času škodnega dogodka ni bil običajen kolesar, ker se je vozil z dirkalnim kolesom, ki ima ozke pnevmatike, pa je od njega terjalo le še večjo previdnost. Tako bi povprečno skrben kolesar na takem pontonskem mostu (z vidnimi režami med mostnimi ploščami) sestopil s kolesa in prehod opravil peš, potiskaje kolo ob sebi, ali pa čez most peljal skrbno po sredini mostne plošče (ne pa med njimi).

10. Glede na vse navedeno toženki ni mogoče očitati, da pri postavitvi prometne signalizacije ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Zato ni odgovorna za nastala škodo. Ker pritožba ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke:

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je posvet s stranko opravilo, ki je že zajeto s sestavo vloge (v konkretnem primeru odgovora na tožbo). Skladno s Tarifno št. 39 pripada odvetniku oziroma državnemu pravobranilstvu (po 16. členu ZDP) nagrada le takrat, kadar opravila iz te tarifne številke (nasveti, mnenja, udeležba na sestankih, pregled spisov in listin) niso zajeta v opravilih iz drugih tarifnih številk, ker gre za posebno opravilo. Nagrado je tako mogoče priznati le, če je šlo za kak poseben oziroma dodaten nasvet, udeležbo na konferencah itd., skratka za opravilo, ki je presegalo običajno delo, ki ga mora odvetnik oziroma državni pravobranilec vložiti npr. v sestavo tožbe ali odgovora na tožbo, in v okvir katerega (kot je bilo že poudarjeno) sodi tudi posvet s stranko. Pri sestavi odgovora na tožbo gre za opravilo, ki je ovrednoteno v Tar. št. 19, zaradi česar toženka ni upravičena do posebne nagrade za posvet s stranko. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

12. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, toženka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb. (1) To določilo tako zahteva od voznika, da ves čas prilagaja hitrost svoje vožnje okoliščinam, navedenim v 30. členu ZVCP-1 tako, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko še pravočasno ustavi pred oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, katere pojav lahko pričakuje na cestišču. Od voznikov v cestnem prometu se tako zahteva, da se izognejo tudi tistim oviram in nevarnostim, ki niso označene z ustreznimi prometnimi znaki na cestišču, vendar le ob pogoju, da jih glede na konkretno situacijo voznik lahko predvidi in pričakuje, pri tem pa okoliščina, da voznik vozi v okviru dovoljene hitrosti vožnje, ni pomembna.