Jedro

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni vročilnice o vročitvi izpodbijanega sklepa odvetniku, ki je bil pritožniku določen po uradni dolžnosti). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožnikovi pritožbi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (točka 1. izreka) ter da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ..., najdlje do vključno 31. 10. 2016. 2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo nasprotni udeleženec. Prosi za predčasni odpust, skrajšanje roka za pridržane oziroma takojšnji odpust. Meni, da so določene navedbe neresnične, zato želi, da pride do nove obravnave oziroma odpusta. Tudi sam je žrtev agresivnih groženj in nasilja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po prejemu obvestila Psihiatrične klinike v ... po uradni dolžnosti odločalo o sprejemu nasprotnega udeleženca na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v nujnih primerih. Gre za nujen, z ZDZdr(1) predpisan postopek, ki hudo posega v več ustavno zavarovanih posameznikovih pravic. Zato je dopusten le, če so za izrek ukrepa tovrstnega zdravljenja izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr (53. člen ZDZdr). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno oprlo na navedeno materialnopravno določilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče skupaj s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo sprejema kot pravilne.

5. Pritožnik ne izpodbija sklepa o omejitvi pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o njegovi pravilnosti, saj je odločitev oprta na izvedeniško mnenje izvedenca psihiatrične stroke.

6. Sodišče se je z izvedencema nadalje prepričalo tudi o tem, da so izpolnjeni vsi pogoji za pritožnikovo pridržanje. Ugotovilo je, da gre pri njem za ponovno poslabšanje duševne bolezni - shizoafektivne motnje. Predhodno je bil zaradi nje že več desetkrat hospitaliziran. Tokrat je bil pripeljan v spremstvu reševalcev in policije, ker je doma močno pretepel mamo ali sestro in nato v spodnjih hlačah hodil okoli hiše. Ob sprejemu je bil napet, privzdignjen, čustveno ne povsem pristen in brez pravega uvida v svoje stanje. V času pregleda pri izvedencu je bil že povsem urejen. Vendar je izvedenec pojasnil, da se je sposoben obvladovati in kontrolirati svoje vedenje le za krajši čas. Na daljši čas tega ne zmore zaradi poslabšanja bolezni. Z zaslišanjem pritožnika se je sodišče prepričalo, da sam zanika heteroagresivnost. Po opisu njegovega vedenja, o katerem se je prav tako lahko prepričalo samo in ga je strokovno ocenil izvedenec (dolgovezno opisovanje domnevnih nepravilnosti oziroma ogrožanje s strani policije, nanašalno preganjalne interpretacije dogodkov - na primer, da naj bi ga pred kratkim nekdo namerno želel povoziti zaradi pripadnosti družini, ki se je hočejo znebiti), je zanesljivo ugotovilo, da je zaradi poslabšanja bolezni in shizoafektivne motnje hudo motena pritožnikova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. S tem je podana predpostavka iz 2. alineje 39. člena ZDZdr.

7. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je pritožnikovo heteroagresivno ravnanje (pretep bližnje osebe) izkazano s sprejemno dokumentacijo. Po izvedenčevem mnenju pritožnik ostaja kratkostičen z realno nevarnostjo za heteroagresivno vedenje. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna ugotovitev, da je izpolnjena tudi predpostavka iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (življenjsko ogrožanje drugih in hudo ogrožanje njihovega zdravja).

8. Končno je prvo sodišče pravilno ugotovilo tudi, da trenutno pritožniku ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, s katerimi ne bi bilo poseženo v njegovo osebno svobodo (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

9. Čeprav pritožnik smiselno graja to odločitev in se zavzema za takojšnji odpust, je odločilna ugotovitev prvega sodišča, oprta na izvedenčevo mnenje, da pritožnikovo bolezensko stanje terja krajše - največ dva tedna trajajoče - zdravljenje v varovanem oddelku. Sodeč po pritožnikovi izpovedbi ga zavrača (iz povzetka njegove izpovedbe na strani 2 izpodbijanega sklepa izhaja, da ne pristaja več, da bi se zdravil s soglasjem in da se ne bo na nič podpisal). Čeprav je sodišče ugotovilo, da pritožnik sicer redno tedensko obiskuje psihiatra in jemlje predpisano terapijo, je na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo tudi, da mu slednje oblike zdravljenja zaradi poslabšanja bolezni trenutno ne zadoščajo. Potrebna je ustrezna prilagoditev zdravljenja za ureditev njegovega duševnega stanja, kar bo omogočilo nadaljnjo obravnavo z drugimi - milejšimi oblikami zdravljenja. Ker je določeno 14-dnevno zdravljenje v varovanem oddelku nujno za zaščito pritožnikovih koristi (lastnega zdravja), pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Pritožnikovo zdravstveno stanje trenutno še ne dopušča odprave prisilnega zdravljenja, zato njegovi pritožbi ni mogoče ugoditi.

10. Podani so vsi potrebni pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev pritožnikove svobode, ki jo narekuje potrebno zdravljenje. O morebitnem odpustu iz oddelka pod posebnim nadzorom, za katerega se zavzema pritožnik, bo mogoče odločati tudi pred iztekom v sklepu določenega obdobja le, če bo ugotovljeno, da se je njegovo zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da ne bo več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom (71. člen ZDZdr). Na to je že opozorilo tudi prvo sodišče v razlogih na strani 4 izpodbijanega sklepa.

11. Pritožba torej ni utemeljena. Odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP(2) v zvezi s 37. členom ZNP(3) in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni vročilnice o vročitvi izpodbijanega sklepa odvetniku, ki je bil pritožniku določen po uradni dolžnosti). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožnikovi pritožbi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi(4).

Op. št. (1): Zakon o duševnem zdravju, Ur. l. RS, št. 77/2008 in 46/2015 Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami Op. št. (3): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami Op. št. (4): Primerjaj odločitvi VSL I Cp 2086/2014, VSL I Cp 1757/2015