Jedro

S tem, ko vložnik kršitev predpisa, ki določa prekršek, utemeljuje z drugačnim dejanskim stanjem od ugotovljenega, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo M.C. za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Postaje prometne policije L. z dne 26.5.2005. Prekrškovni organ je z navedenim plačilnim nalogom M.C. izrekel globo v znesku 30.000,00 SIT zaradi prekrška po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1, ki ga je storil s tem, da je dne 26.5.2005 ob 8.10 uri vozil osebni avtomobil v L. po F. ulici, pri tem pa je zapeljal na nasprotno smerno vozišče in po njem peljal približno 20 metrov, torej ni vozil po desnem smernem vozišču glede na smer vožnje. Sodišče je z izpodbijano sodbo storilcu naložilo plačilo povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Vrhovni državni tožilec je zoper navedeno sodbo dne 9.10.2006 na pobudo storilca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Po mnenju vložnika so navedbe v izpodbijani odločbi same s seboj v nasprotju, sodba pa nima razlogov, ki bi ovrgle navedbe vložnika zahteve za sodno varstvo. S takšno obrazložitvijo naj bi sodišče "kršilo določbo 8. tč. 1. odstavka 155. čl. Zakona o prekrških." Sodišče je po mnenju vložnika imelo dovolj podatkov, da bi ugodilo zahtevi za sodno varstvo vsaj v tistem delu, kjer storilec trdi, da ni storil prekrška po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1, temveč je kvečjemu storil prekršek po petem odstavku 116. člena ZVCP-1. Storilec je predložil slike kraja prekrška, ki potrjujejo, da gre za dvosmerno cesto. Ker sodišče kvalifikacije prekrška ni spremenilo, naj bi kršilo predpis, ki določa prekršek. Vložnik glede na uveljavljane materialne in procesne kršitve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da prekršek opredeli po petem odstavku 116. člena ZVCP-1 in storilcu izreče globo v skladu s sedmim odstavkom 116. člena ZVCP-1, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Očitek zahteve, da sodba nima razlogov, ki bi ovrgle navedbe storilca, je neutemeljen. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da ne dvomi v ugotovitve policistov, ki so prekršek neposredno zaznali tako, kot izhaja iz opisa dejanskega stanja. S tem je sodišče ovrglo trditve storilca, ki v zahtevi za sodno varstvo zanika, da je vozil po levem smernem vozišču. S trditvami, da je ravnal v skrajni sili, ko je kljub prepovedi zavil desno iz V. ceste na F. ulico, storilec poskuša opravičiti prekršek, ki se mu sploh ne očita. Glede na to sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni bilo dolžno odgovarjati na vložnikove trditve v zvezi s skrajno silo, saj se ne nanašajo na prekršek, ki je predmet tega postopka. Storitev tega prekrška storilec povsem zanika in ga v zahtevi za sodno varstvo ne poskuša opravičiti s sklicevanjem na institut skrajne sile.

Sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da "vlagatelj v zahtevi za sodno varstvo storitvi prekrška ne oporeka, navaja le, da ga je storil v skrajni sili oziroma, da je storil prekršek po drugem členu ZVCP-1". Citirani stavek izraža ugotovitev sodišča, da vlagatelj ne oporeka temu, da je storil (katerikoli) prekršek. S tem sodišče ne trdi, da storilec ne oporeka storitvi tistega prekrška, ki se mu očita, torej vožnje po nasprotnem voznem pasu. Zato med razlogi izpodbijane sodbe ni nasprotij, ki jih uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.

Neutemeljena je tudi trditev vložnika, da je sodišče kršilo predpis, ki določa prekršek. Vložnik pri tem izhaja iz dejanskega stanja, kot ga v zahtevi za sodno varstvo opisuje storilec, ne pa iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče. Zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj se lahko to izredno pravno sredstvo vloži le, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1). Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, pa je ravnanje storilca pravilno pravno kvalificirano. Storilec je po F. ulici (potem ko je na njo zavil iz V. ceste) vozil okoli 20 metrov po nasprotnem (torej levem) voznem pasu. V drugem odstavku 25. člena ZVCP-1 je določeno, da morajo vozniki voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Ker je storilec ravnal v nasprotju s tem določilom, mu je bila izrečena globa v skladu s četrtim odstavkom citiranega člena. Slike kraja storitve prekrška, ki jih je storilec priložil pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, potrjujejo ugotovitve policistov in sodišča. Dejstvo, da gre za dvosmerno cesto (kar naj bi po mnenju vložnika dokazovale slike) v postopku nikoli ni bilo sporno, nasprotnega ne trdijo niti policisti niti sodišče. Storilcu se v predmetnem postopku očita, da je vozil po levi strani cestišča, in ne da bi vozil v napačni smeri po enosmerni cesti.

Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti.