Jedro

Zahtevek na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki so narekovale obnovo postopka, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (1) tožbeni zahtevek, po katerem se za potrebe nepravdnega postopka ugotovi, da znaša solastniški delež tožnika na gospodarskem objektu, ki stoji na parcelah št. 228 in 1923, k.o. ..., in na gospodarskem poslopju (garaži), ki stoji na parceli št. 1923, k.o. ..., 60/100, tožencev pa vsakega do 20/100, in (2) podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da znaša tožnikov solastniški delež na gospodarskem poslopju in garaži 60/100, tožencev pa vsakega do 20/100, za dovolitev geodetske odmere obeh zgradb s funkcionalnim zemljiščem v skladu z geodetsko skico, ki je sestavni del sodbe, in za izdajo ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencema povrniti njune stroške postopka. Zavzelo je stališče, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb Občnega državljanskega zakonika, niti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, niti na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zahtevek po tej določbi lahko uveljavljajo le potomci, tako da je glede zapuščine po očimu že iz tega razloga neutemeljen. Kolikor se nanaša na zapuščino po materi, pa zahtevek ni sklepčen. Poleg tega ga tožnik ne more več uveljavljati, ker je zapuščinski postopek, v katerem je tožnik sodeloval, že končan in je torej že prišlo do delitve zapuščine.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje glede nesklepčnosti tožbe in dodalo, da zahtevek, kot ga je postavil, ni nekaj manj, marveč nekaj drugega od tistega, kar bi mu (morda) šlo. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da so do zahtevka na podlagi 32. člena ZD upravičeni le potomci, nasprotovalo pa stališču, da takega zahtevka v danih okoliščinah ne more uveljavljati v pravdi. Zavzelo je stališče, da stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, pravnomočni sklep o dedovanju veže samo, če je njihova pravica dednopravne narave, če pa izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnika, pa jo lahko uveljavljajo v pravdi tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

3. Tožnik vlaga revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke ter iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je s postavljenim zahtevkom zahteval nekaj drugega – in ne nekaj manj od tistega, kar bi mu šlo. Poleg tega je napačna ugotovitev, da je bil tožnik na navedeno pomanjkljivost opozorjen.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz izpodbijanih sodb izhaja, (1) da je zapuščinski postopek po pokojni materi pravdnih strank in očetu tožencev pravnomočno končan, (2) da je tožnik kot dedič sodeloval v zapuščinskem postopku in (3) da je nato v nepravdnem postopku, ki je tekel za razdelitev solastnine, vknjižene na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju premoženja, ki so ga pravdne stranke dedovale po tožnikovi materi oziroma po starših tožencev, uveljavljal večji delež na dveh nepremičninah (med drugim) s trditvijo, da mu gre na podlagi 32. člena ZD.(1) Na podlagi te določbe gre zapustnikovim potomcem, ki so zapustniku pomagali pri pridobivanju, pravica zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe in zaradi tožnikove vezanosti na pravnomočen sklep o dedovanju. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da pravica iz 32. člena ZD ni pravica dednopravne narave in zato glede nje učinek vezanosti iz 220. člena ZD ne velja, strinjalo pa se je s stališčem sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe. Stališče sodišča druge stopnje o neuporabljivosti 220. člena ZD v obravnavanem primeru je materialnopravno zmotno.

8. Predmet zapuščinskega postopka je ugotavljanje obsega zapuščine, oseb dedičev in njihovih pravic ter pravic drugih oseb iz zapuščine (162. člen ZD). Upoštevaje določbo 212. člena ZD, ki narekuje napotitev na pravdo, če je med dediči spor o dejanskih ali o pravnih vprašanjih, povezanih s pravico iz 32. člena ZD, ne more biti dvoma, da ZD med "pravice drugih oseb iz zapuščine" šteje tudi navedeno pravico.(2) Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Taka pravica je strankam zapuščinskega postopka dana ob izpolnjenosti pogojev za obnovo postopka (224. člen ZD).

9. Na podlagi navedenih določb je sodna praksa glede vprašanja, na katere osebe in na katere pravice se nanaša določba o vezanosti na pravnomočen sklep o dedovanju, zavzela stališče, da smejo udeleženci zapuščinskega postopka vlagati tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem.(3) Vrhovno sodišče doslej še ni zavzelo stališča o vprašanju, ali se vezanost nanaša na pravico iz 32. člena ZD.

10. Pravna narava pravice iz 32. člena ZD je v teoriji sporna, a so avtorji enotni v stališču, da se v njej prepletajo dednopravni in stvarnopravni elementi.(4) Značilnost zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti (stvarni, obligacijski, avtorski, korporacijski) in ima torej absolutno pravico na delu zapustnikovega premoženja.(5) Ni sporno, da gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja (in ne iz zapuščine), se pravi za zahtevek, ki ni vezan na obstoj dedne pravice. Upravičenci so osebe iz kroga zakonitih dedičev, vendar ni treba, da izpolnjujejo pogoje, ki se zahtevajo za dediča (npr. dedna sposobnost). Ne glede na to ni mogoče mimo dejstva, da je pravica določena v zakonu, ki ureja dedovanje, da nastane šele ob zapustnikovi smrti in le, če tedaj zapustnik premoženje še ima. Upravičenec ne odgovarja za zapustnikove dolgove, vendar pa je njegova pravica nastala le, če po odbitku zapustnikovih dolgov premoženje še obstaja. Nastanek pravice je resda odvisen od okoliščin, ki so obstajale v času zapustnikovega življenja, vendar ni mogoče govoriti o pravno varovanem pričakovanju (in zato tudi ne o premoženjskem razmerju, ki je nastalo za življenja zapustnika). Zapustnik lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem; interes osebe iz 32. člena ZD za ohranitev ali povečanje vrednosti premoženja za časa zapustnikovega življenja ni pravno varovan. Gre torej za pravico, ki se tiče zapustnikovega premoženja in ki nastane ob zapustnikovi smrti. Upravičenčev položaj je pravno varovan šele od zapustnikove smrti.

11. Navedeno utemeljuje sklep, da se pravica iz 32. člena ZD od drugih pravic, ki se obravnavajo v zapuščinskem postopku, razlikuje v tem, da ni vezana na obstoj dedne pravice. Ne glede na to je v svojih bistvenih značilnostih podobna pravicam iz dedovanja in drugačna od pravic stvarnega prava: (1) nastane z zapustnikovo smrtjo in le, če tedaj premoženje še obstaja, in (2) pravica do alikvotnega dela zapustnikovega premoženja iz 32. člena je po svoji vsebini analogna pravici dediča do alikvotnega dela zapuščine.

12. Glede na opisane značilnosti pravice iz 32. člena ZD in glede na to, da iz 212. člena ZD nedvoumno izhaja, da je obravnavanje te pravice predmet zapuščinskega postopka, je od skrbnega dediča, ki bo menil, da mu gre tudi pravica iz 32. člena ZD, razumno pričakovati, da bo to pravico uveljavljal v zapuščinskem postopku. Tako pričakovanje, ki ima za posledico časovno omejitev uveljavljanja te pravice na trajanje zapuščinskega postopka, za upravičenca ne pomeni nesorazmernega bremena. Upravičenčevemu pasivnemu ravnanju sicer pripisuje pomen odpovedi pravici, katere uveljavljanje ni vezano na zastaralni rok, vendar je na drugi strani varovan interes po dokončni (nespremenljivi) ureditvi pravnega razmerja. Vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju odpravlja negotovost, ki je obstajala dotlej, in postavlja trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij.(6) Prav za lastninska razmerja je zanesljivost, ki jo vzpostavlja pravnomočna sodna odločba, še posebej pomembna. Sorazmerno majhno breme, naloženo upravičencu iz 32. člena ZD s tem, ko se mu nalaga uveljavljanje pravice v okviru zapuščinskega postopka, ne more pretehtati pomena interesa po dokončni ureditvi pravnih razmerij, ki jo je narekovala zapustnikova smrt. Nenazadnje je položaj upravičenca iz 32. člena ZD s tem še vedno najmanj enak – ne pa slabši – v primerjavi s položajem tistih, ki v zapuščinskem postopku uveljavljajo dedno pravico in katerih upravičenja so vezana na zastaralni rok.(7) Ta se bo lahko iztekel že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, dedič in volilojemnik pa sta časovno omejena pri uveljavitvi svojih pravic tudi v primeru, ko nista nastopala v zapuščinskem postopku. Za upravičenca iz 32. člena ZD ti omejitvi ne veljata.

13. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval kot dedič v zapuščinskem postopku, pravico iz 32. člena ZD pa je pričel uveljavljati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Iz doslej navedenega izhaja, da tak zahtevek, ki ga ni postavil že v zapuščinskem postopku in ki ga ni temeljil z okoliščinami, ki bi narekovale obnovo postopka, ni utemeljen. Odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje je torej – čeprav iz drugih razlogov – pravilna. Ker že opisani razlog zadostuje za odločitev o zavrnitvi zahtevka, se v presojo o utemeljenosti revizijskih navedb glede (ne)sklepčnosti tožbe ni bilo treba spuščati.

Po navedenem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (377. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V revizijskem postopku ni več sporno, da zahtevek ni utemeljen na podlagi določb ODZ ali ZTLR, niti da gre tožniku zahtevek na podlagi 32. člena ZD le glede materinega premoženja, ne pa tudi glede premoženja njenega moža oz. očeta tožencev.

Op. št. (2): Določba sicer uporablja izraz "pravice iz zapuščine", uveljavitev pravice iz 32. člena ZD pa ima za posledico izločitev iz zapustnikovega premoženja. Ker izrecno omenja pravico iz 32. člena ZD, je to mogoče razumeti zgolj kot terminološko nedoslednost. Op. št. (3): Tako sklep II Ips 283/2000 z dne 28. 2. 2001. Prim. sodbo II Ips 495/2000 z dne 7. 6. 2001, ki se nanaša na uveljavljanje pravic iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in odločbe II Ips 23/2000 z dne 6. 7. 2000, II Ips 460/2000 z dne 24. 5. 2001 in II Ips 753/2006 z dne 12. 2. 2009, ki se nanašajo na uveljavljanje nujnega dednega deleža. Enaka je tudi sodna praksa višjih sodišč (VSK I Cp 602/2005, VSK Cp 178/2008, VSL I Cp 2238/2009, VSL II Cp 2536/2009).

V posameznih zadevah je bilo zavzeto stališče o širšem obsegu vezanosti, tako da vezanost velja za dednopravne in lastninskopravne zahtevke v zvezi z zapustnikovim premoženjem, ki bi jih lahko uveljavljale osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (glej II Ips 878/94 z dne 10. 10. 1996 in VSK I Cp 272/2007). Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, se v obravnavani zadevi ni treba izreči o vprašanju, ali gre za osamljeno stališče, ki je bilo s kasnejšimi odločbami Vrhovnega sodišča preseženo, ali pa so podani tehtni razlogi za širjenje učinka vezanosti iz 220. člena ZD tudi na druge pravne položaje.

Op. št. (4): Rijavec, Prispevek potomcev (32. čl. ZD), Pravni letopis 2008, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2009, str. 109-111, in Frantar, 32. člen Zakona o dedovanju, Podjetje in delo, 5-6/1996, str. 1052. Op. št. (5): Sodba II Ips 587/2004 z dne 15. 6. 2006. Op. št. (6): Prim. Wedam-Lukić, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 146. Op. št. (7): Prim. 41. člen ZD glede zahteve za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vračanja daril, 61. in 76. člen ZD glede uveljavljanja neveljavnosti oporoke, 141. člen ZD glede pravice zahtevati zapuščino.