Jedro

Iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči - izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev, in sicer na celotnem objektu ali na delu objekta - določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt. Tako skopa in splošna utemeljitev prvostopenjskega upravnega organa ne zadošča za preizkus po zakonu predvidenega ukrepa odstranitve. Prvostopenjski organ ni obrazložil, ali je izrečeni ukrep odstranitve objekta najprimernejši ukrep za dosego zasledovanega cilja in zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z drugimi, milejšimi ukrepi, navedenimi v 154. členu ZGO-1.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-1208/2018/23 z dne 4. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 154. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v povezavi s prvim odstavkom 106. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) odločil, da mora tožnik v roku do 10. 3. 2019 na svoje stroške odstraniti obstoječi gospodarski objekt, ki stoji na zemljišču s parc. št. 125 k.o. ... Celoten objekt predstavlja nevarno gradnjo oz. nevaren objekt, in sicer je nevarnost objekta definirana na sledeči način: - v primeru celotne ali delne porušitve strešne konstrukcije starejšega dela objekta v dolžini I6,5 m na magistralno cesto na severni strani, katera je od nevarnega objekta oddaljena 4,0 m ali na dovozno cesto na južni strani, katera je od nevarnega objekta oddaljena 2,0m in za primer, da se ravno tisti trenutek tam nahajajo ljudje (peš, s kolesom, z avtomobilom ali drugim prevoznim sredstvom), lahko porušitev objekta povzroči nevarnost za zdravje in življenje ljudi ter sosednji promet; - v primeru celotne ali delne porušitve armiranobetonske strešne plošče v dolžini 12 m novejšega dela objekta, na dovozno cesto na južni strani katera je od nevarnega objekta oddaljena 2,0m in za primer, da se ravno tisti trenutek tam nahajajo ljudje (peš, s kolesom, z avtomobilom ali drugim prevoznim sredstvom), lahko porušitev objekta povzroči nevarnost za zdravje in življenje ljudi ter sosednji promet. V roku 5 dni od vročitve odločbe mora inšpekcijski zavezanec, torej tožnik, zavarovati obravnavani gospodarski objekt ograditi z ustrezno zaščitno ograjo, da se prepreči dostop do objekta tretjim osebam in da se s tem prepreči morebitno ogrožanje ljudi, ki bi bili v okolici objekta, če bi prišlo do morebitne nadaljnje porušitve objekta (1. točka izreka odločbe). Do izvedbe porušitve objekta se prepoveduje uporaba celotnega objekta (2. točka izreka). Za objekt je izrečena prepoved iz prvega odstavka 158. člena ZGO (3. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na kraju samem dne 8. 3. 2018 ugotovil, da gospodarski objekt na zemljišču s parc. št. 125 k.o. ..., predstavlja nevarno gradnjo (definicijo po ZGO-1) oz. nevaren objekt (definicija po GZ), ker ogroža zdravje in življenje ljudi ob magistralni cesti, ki poteka na severni strani in dovozni poti, ki poteka na južni strani ob bližini objekta. Prvostopenjski organ je opravil zaslišanje tožnika, ki je povedal, da bi ta objekt moral odstraniti naslednik odločbe, torej Republika Slovenija, Republiški sekretariat za industrijo in gradbeništvo. Po njegovem vedenju in mnenju glede na izdano lokacijsko dovoljenje obravnavan objekt predviden za rušenje. Predloži načrt lokacije. Zaradi teh navedb in dokazil s strani tožnika je inšpekcijski organ pozval Direkcijo RS za infrastrukturo, Sektor za upravljanje cest (v nadaljevanju DRSI), da se izjasni zakaj se gospodarski objekt ni odstranil, oz. ali je bilo predvideno rušenje obravnavanega objekta po odločbi št. 351-01/91-725 z dne 26. 4. 1991. Slednji je sporočil, da se je investitor odločil za zamik osi trase ceste proč od objekta in v kolikor bi gradbeno dovoljenje vsebovalo tudi odstranitev objekta, bi morala Republika Slovenija z lastnikom skleniti pogodbo o odkupu objekta. Nadalje je navedeno, da je med RS Republiško upravo za ceste in tožnikom kot lastnikom zemljišča potekal sodni spor, katerega predmet je bil odškodninski zahtevek zaradi škode na gospodarskem objektu kot posledica rekonstrukcije ceste. Tako je prvostopenjski organ ugotovil, da se je trasa rekonstrukcije magistralne ceste M 10-1 Počehova-Lendava, odsek št. 315 Porčič-lhova od km 1.1150 do km 10.786 v tem delu spremenila. To pomeni, da objekt ni bil predviden za rušenje s strani DRSI ob rekonstrukciji magistralne ceste, kar nadalje pomeni, da je lastnik objekta tožnik in s tem tudi inšpekcijski zavezanec.

3. Drugostopenjski organ je po pritožbi tožnika le-to zavrnil kot neutemeljeno, saj je menil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje z ugledom na kraju samem in izrisom stanja na terenu in za izbiro tega ukrepa navedel jasne, določne in razumljive razloge, da gre v konkretnem primeru za objekt (starejši in novejši) za nevarno gradnjo in ga je posledično zaradi same nevarnosti treba odstraniti.

4. Tožnik je vložil laično tožbo v upravnem sporu in smiselno predlaga odpravo prvostopenjske odločbe.

5. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravne spise.

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane prvostopenjske odločbe, s katero je gradbeni inšpektor tožniku naložil na svoje stroške odstranitev obstoječega objekta na prac. št.125 k.o. ..., na podlagi 154. člena ZGO-1, saj objekt predstavlja nevarno gradnjo oz. nevaren objekt. 8. Obravnavani inšpekcijski postopek se je začel dne 8. 3. 2018, z ogledom inšpektorja na kraju samem, torej v času veljavnosti ZGO-1, ki je prenehal veljati 1. 6. 2018 z uveljavitvijo GZ (125. člen GZ). Prvi odstavek 106. člena GZ določa, da postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, se končajo po določbah ZGO-1. Inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, začeti pred začetkom uporabe ZGO-1 zaradi dejanja, ki v skladu z določbami ZGO-1 ne pomeni več kršitve, se ustavijo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 106. člena ZGO-1). Predmetni postopek se je tako začel in zaključil z izdajo izpodbijane odločbe, na podlagi določb ZGO-1. 9. Po določbi točke 12.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nevarna gradnja pomeni, da gradnja, ki se izvaja, ali že zgrajeni objekt ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico. Prav tako 21. točka 3. člena GZ določa, da je nevaren objekt, objekt, ki ne izpolnjuje bistvenih zahtev, tako da neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet in sosednje objekte.

10. Tako po ZGO-1 kot po GZ kot pomeni nevarna gradnja oz. nevaren objekt kršitev, ki je sankcionirana z inšpekcijskim ukrepom. V primeru nevarne gradnje pristojni gradbeni inšpektor ustavi gradnjo oziroma prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma njegovem delu v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani (154. člen ZGO-1). V skladu s 85. členom GZ, v primeru nevarnega objekta gradbeni ali drug pristojni inšpektor ustavi gradnjo oziroma prepove uporabo nevarnega objekta in odredi, da se v roku, ki ga določi, na stroške zavezanca objekt ustrezno zavaruje ali da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi, izvedejo vzdrževalna dela. Če z ukrepi iz prejšnjega odstavka nevarnosti ni mogoče odpraviti, gradbeni ali drug pristojni inšpektor odredi, da se v roku, ki ga določi, na stroške zavezanca objekt delno ali v celoti odstrani.

11. Za izrek v 154. členu ZGO-1 predvidenih ukrepov mora biti ugotovljeno in utemeljeno, da gre za nevarno gradnjo. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ slednje utemeljeval z ugotovitvami glede na videno slabo konstrukcijsko stanje gospodarskega objekta in bližnje ležečo magistralno in dovozno pot in nevarnost objekta definiral na način kot izhaja iz izreka točke 1 izpodbijane odločbe, ki jo je sodišče povzelo v 1. točki obrazložitve te sodbe.

12. V odločbi, kot je izpodbijana, pa mora biti utemeljeno tudi, zakaj se je gradbeni inšpektor odločil za izrečeni (in ne za kakšen drug po zakonu predviden) ukrep. Iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči - izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev, in sicer na celotnem objektu ali na delu objekta - določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt. Iz prvostopenjske odločbe ne izhajajo razlogi za izbiro (najstrožjega) ukrepa, torej odstranitev objekta in ni obrazloženo, zakaj se z milejšim ukrepom ne bi dosegel zasledovani cilj. Prvostopenjski organ je navedel le, da je objekt nevaren in predstavlja nevarnost za ljudi in promet, kar pomeni le povzemanje zakonskih določb. Razlogi za izrek najstrožjega ukrepa so torej izostali, čeprav je drugostopenjski organ brez dejanske podlage zapisal v obrazložitvi svoje odločbe, da je upravni organ navedel jasne, določne in razumljive razloge, da je treba zaradi nevarnosti objekt odstraniti. Vendar skopa in splošna utemeljitev prvostopenjskega upravnega organa ne zadošča za preizkus po zakonu predvidenega ukrepa odstranitve. Prvostopenjski organ ni obrazložil ali je izrečeni ukrep odstranitve objekta, najprimernejši ukrep za dosego zasledovanega cilja in zakaj ni mogoče z drugimi milejšimi ukrepi, navedenimi v 154. členu ZGO-1 doseči zasledovanega cilja.

13. Po mnenju sodišča izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na izbiro ukrepa inšpektorja, ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe v skladu z določilom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki jih tožena stranka v sodnem postopku ne more (več) odpraviti. Izdana odločba v upravnem sporu mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi.

14. Glede na ugotovitve sodišča, da izpodbijana odločba ne zadosti standardu obrazloženosti, je s tem v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tožena stranka morala obrazložiti izbiro ukrepa po 154. členu ZGO-1 in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišče glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je tožbi ugodilo zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, zato je tudi v pogledu pravilnosti in popolnosti relevantnega dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti, zato tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti. Sodišče je zato odločilo na seji (prva alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Upravna odločba mora biti obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.