Jedro

Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 18. 11. 2016 do 14. 3. 2017 obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo v višini 820,66 EUR, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 4.923,96 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 641,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2017 dalje in povrniti stroške tega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.081,65 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek iz razloga, ker terjatve ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženki. Zatrjuje nepravilno uporabo določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Nadomestilo plače in denarno povračilo, ki tožniku gresta na osnovi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 462/2016 z dne 14. 3. 2017, je potrebno tretirati kot prejemek iz delovnega razmerja v smislu citirane določbe in razlagati široko in v korist delavca kot šibkejše stranke. Pritožba se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v ta okvir ne sodi povrnitev stroškov postopka v višini 641,87 EUR in je zato ta zahtevek dejansko neutemeljen. Nasprotuje razlagi sodišča, da časa od nezakonite odpovedi (18. 11. 2016) do prenehanja delovnega razmerja (14. 3. 2017) ne gre subsumirati pod šesti odstavek 62. člena ZDR-1. Opozarja na določbo tretjega odstavka 61. člena ZDR-1, ki izrecno predvideva pravico delavca do nadomestila plače za čas, ko s takšnih ali drugačnih razlogov ne opravlja dela pri delodajalcu uporabniku. Izpostavlja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 14. 3. 2017 in tako so šele tedaj prenehali vsi učinki civilno pravne pogodbe, ki je bila med toženo stranko in tožnikovim delodajalcem sklenjena 28. 1. 2015. Delo na osnovi pogodbo o zaposlitvi je opravljal pri toženi stranki in do incidenta, ki je bil podlaga za nezakonito odpoved, je prišlo v prostorih tožene stranke in pri izpolnjevanju delovnih nalog, ki sodijo v delokrog tožene stranke kot delodajalca uporabnika. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi sodišče moralo pretegniti izvedenca finančne stroke in slediti tožnikovim navedbam, da v stečajnem postopku nad družbo A. d. o. o. ne bi bil niti delno poplačan. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da naj ne bi izkazal vročitve predpravdnega poziva toženki. Predložil je ožigosano potrdilo iz katerega je razvidno, da je bilo poslano s priporočeno poštno pošiljko dne 17. 10. 2017. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da iz naslova nadomestila plač, ki jih tožnik uveljavlja v predmetni zadevi (za obdobje od 18. 11. 2016 do 14. 3. 2017) ni opravljal dela pri toženi stranki, torej uporabniku. Tožena stranka je vsa plačila za opravljeno delo tožniku pravočasno poravnala, kar je na sodišču ta tudi potrdil. Terjatve za to obdobje je sicer tožnik dobil prisojene v sodbi opr. št. Pd 462/2016, vendar predstavljajo denarno terjatev iz naslova povračila ter so prisojene namesto reintegracije zaradi nezakonite odpovedi delodajalca. Tožena stranka kot uporabnik ni odgovorna za denarne terjatve, ki nastanejo kot posledica nezakonite odpovedi delodajalca. Tožnik bi lahko svoje interese zavaroval s prijavo v stečajni postopek družbe A. d. o. o. pod opr. št. St 1480/2017, kar pa ni storil. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik zaposlen pri družbi A. d. o. o. (sedaj A. d. o. o. - v stečaju) na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2015; - da je tožnikov delodajalec s toženko sklenil dne 28. 1. 2015 dogovor, na podlagi katerega je bil tožnik napoten na delo k toženki kot delodajalcu uporabniku; - da je bilo s pravnomočno sodbo Pd 462/2016 z dne 14. 3. 2017 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 433/2017 z dne 21. 9. 2017 ugotovljeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikovega delodajalca tožniku z dne 18. 11. 2016 nezakonita in jo je sodišče razveljavilo ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 3. 2017. Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja do 14. 3. 2017 in tožnikovemu delodajalcu naložilo, da mora tožnika za obdobje od 18. 11. 2016 do 14. 3. 2017 prijaviti v zavarovanje ter mu za isto obdobje obračunati zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje njegovo bruto plačo 820,66 EUR, od tako obračunanih zneskov plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikovemu delodajalcu je naložilo, da je dolžan tožniku plačati denarno povračilo v znesku 4.923,96 EUR bruto in od tako obračunanega zneska plačati predpisane dajatve ter mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je dolžan tožniku plačati stroške postopka v višini 641,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - da je bil zoper tožnikovega delodajalca dne 22. 5. 2017 začet stečajni postopek opr. št. St 1480/2017; - da tožnik svojih terjatev, prisojenih s pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 433/2017, ni uveljavljal v stečajnem postopku zoper svojega delodajalca A. d. o. o. - v stečaju; - da tožnik od toženke (uporabnika) uveljavlja terjatve, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe zoper tožnikovega delodajalca (Pdp 433/2017), to je nadomestilo plače za obdobje od 18. 11. 2016 do 14. 3. 2017, denarno povračilo namesto reintegracije v višini 4.923,96 EUR in povrnitev stroškov postopka v višini 641,87 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da terjatve, ki jih tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. in ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki ter ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri uporabniku - toženki. Tožnik namreč v obdobju, na katerega se nanaša terjatev iz naslova nadomestila plač (to je čas od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o.), pa do odločitve sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (od 18. 11. 2016 do 14. 3. 2017) ni opravljal dela pri uporabniku - toženi stranki. Tožbeni zahtevek torej izhaja iz tožnikovega delovnega razmerja s A. d. o. o. in ne izvira iz napotitve tožnika k uporabniku - toženki.

8. Zmotno je sklicevanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje določbo šestega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1) razlagati široko in v korist delavca kot šibkejše stranke. Šesti odstavek 62. člena ZDR-1 določa, da je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da navedena določba določa uporabnikovo subsidiarno odgovornost za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve pri njem. In če terjatev napotenega delavca iz naslova napotitve pri uporabniku ne bo poplačana s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, bo delavec subsidiarno lahko zahteval njeno plačilo od uporabnika.

9. Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku (A/5), ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Citirano določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku. Nasprotno, terjatve temeljilo na pravnomočni sodbi, da je družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) dolžna tožnika za obdobje od 18. 11. 2016 do 14. 3. 2017 prijaviti v zavarovanje ter mu za isto obdobje obračunati zneske mesečnih nadomestil plač ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu obračunati denarno povračilo v višini 4.923,96 EUR bruto in izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrniti tudi stroške postopka v višini 641,87 EUR. Nobena terjatev ne izpolnjuje kumulativnega kriterija iz šestega odstavka 62. člena ZDR, saj se ne nanaša na plačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v obdobju, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku. Gre za terjatve, ki izvirajo izključno iz odnosa med tožnikom in njegovim delodajalcem A. d. o. o., ki je zagotavljal delo uporabniku in so posledica ugotovljene nezakonite odločitve delavčevega delodajalca, da tožnik odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je tožnik sam izpovedal, da je v času, ko je opravljal dela pri toženi stranki kot uporabniku prejel vsa plačila za opravljeno delo.

10. Neutemeljeno pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker bi sodišče prve stopnje moralo pritegniti izvedenca finančne stroke, ki bi pritrdil tožnikovim navedbam, da v stečajnem postopku nad družbo A. d. o. o. ne bi bil niti delno poplačan. Glede na obrazloženo te pritožbene navedbe niso relevantne in na drugačno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ne morejo vplivati.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi tožnik izkazal vročitev predpravdnega poziva toženki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik v dokazne namene predložil listino - fotokopijo potrdila o oddani pošiljki z dne 17. 10. 2017 (A/12), da je toženki poslal poziv k izpolnitvi obveznosti z dne 17. 10. 2017 (A/9), vendar pa je toženka hkrati zatrjevala, da takšnega poziva ni prejela, prav tako pa iz slednja poštnih pošiljk pod navedeno sprejemno številko tudi ni nobenih podatkov o vročitvi. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je tožena stranka takšen poziv prejela. Sicer pa navedeno dejstvo za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistvenega pomena.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).