Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači do plače, ki je bila določena za delovno mesto, na katerem je delo dejansko opravljal, je utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi točka II./2. prvi odstavek sodbe sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 20. 3. 2009 v točki II./2. razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 plačati razliko v plači za posamezne mesece in sicer med plačo, ki bi jo moral prejemati tožnik na delovnem mestu vodje igralnega salona in plačo, ki jo je tožena stranka dejansko prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo, posameznega preteklega meseca (1. odstavek). V nadaljevanju je sodišče zahtevek za plačilo razlike v plači za daljše časovno obdobje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo (2. odstavek).
Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 539/2009 pritožbi tožene stranke zoper odločitev o plačilu plače ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki II./1. in II./2. razveljavilo in tožbo zavrglo, v preostalem pa pritožbi obeh strank zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sodba in sklep z dne 3. 9. 2009).
Tožnik je podal predlog za dopustitev revizije zoper sklep glede odločitve o plačilu razlike plače za čas od 1.3.2004 do 6.6.2008 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je s sklepom VIII DoR 56/2009-3 z dne 27. 1. 2010 odločilo, da se dopusti revizija glede zavržene tožbe v delu z zahtevkom za plačilo razlike plače za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo sklep opr. št. VIII Ips 241/2001 z dne 6. 3. 2012 s katerim je odločilo, da se reviziji ugodi, sklep sodišča druge stopnje glede zavrženja tožbe glede razlike plač razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka) ter, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (II. točka).
Pritožbeno sodišče tako v predmetni zadevi obravnava pritožbo glede plačila razlike plače za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 (II./2. točka, prvi odstavek). Tožena stranka navaja, da je tožnik delno opravljal dela vodje igralnega salona, ter da je njegova plača določena individualno. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje s prečitanjem listinske dokumentacije obeh strank ter po zaslišanju prič A.A., A.B., A.C. ter tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko zasedal delovno mesto vodje igralnega salona od 1. 3. 2004 dalje in tudi dejansko opravljal dela vodje igralnega salona, kar izhaja tudi iz siceršnjih navajanj same tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2009. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pravna podlaga za odločitev glede izplačila plače za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 je podana v določilih 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), saj je zahtevek za izplačilo razlike v plači tipična denarna terjatev, ki jo lahko delavec uveljavlja s tožbo brez predhodnega postopka pri delodajalcu neposredno pred delovnim sodiščem. Dejstvo sicer je, da delavec po prenehanju delovnega razmerja res nima pravnega interesa za izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi in je takšna izstavitev možna le v času trajanja delovnega razmerja, kot to določa 3. odstavek 15. člena ZDR, pri tem pa ima delavec pravico do plačo za delo, ki ga dejansko opravlja, torej v konkretnem primeru do razlike v plači na višje vrednotenem delovnem mestu. Ker gre za denarno terjatev jo delavec lahko neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem. Ker med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik dejansko opravljal delo na delovnem mestu vodje igralnega salona, mu je tako tožena stranka za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 dolžna plačati razliko v plači za posamezne mesece z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca. Sodišče prve stopnje je v svoji odločitvi navedlo, da tožnik ni postavil primarnega tožbenega zahtevka po višini, ampak le na izplačilo razlike plače med pripadajočo in prejeto plačo, kar sicer dejansko ni določen znesek, je pa določljiv, tako da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče je tožniku priznalo plačo do 6. 6. 2008, to je za čas, ko je podano delovno razmerje, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, kar sicer ni pod pritožbo.
Tožena stranka je v pritožbi navajala, da je tožnikova plača določena individualno, zaradi česar bi moralo sodišče raziskati vsebino ustnega dogovora o plači, ter pri tem navajala tudi konkretne denarne zneske, ki naj bi tožniku šli. Glede navedenega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odločitev glede plačila razlike v plači na delovnem mestu vodja igralnega salona in plačo, ki jo je tožena stranka dejansko prejemala po svoji vsebini vmesna sodba, kar pomeni, da v primeru, če tožena stranka ne bo prostovoljno izpolnila svoje obveznosti, bo tožnik moral vložiti ponovno tožbo.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku tožbenega zahtevka II./2. točke izreka.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Tožnik namreč ni uspel z revizijskim postopkom glede prenehanja delovnega razmerja, tožena stranka pa tudi ni uspela glede odločitve v delu glede izplačila plače za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.