Jedro

Kriterij delovne uspešnosti je bil po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja, pri čemer je 1. odstavek 13. člena SPKG določal, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporejati (delavci, ki jih je možno razporejati v skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZTPDR) in ker tožena stranka ni dokazala, da je ravnala v skladu s citiranimi določbami, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da postopek določanja trajno presežnih delavcev ni bil zakonit.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 12.4.1995 in 26.5.1995, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki in razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25.5.1996, ampak je trajalo do 31.3.1997, in da je dolžna tožena stranka tožnici v spornem obdobju priznati vse uveljavljane pravice iz dela in po delu.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb členov 29 do 37 zakona o delovnih razmerjih. Pri odločitvi namreč ni upoštevalo, da gre samo za ukinitve enega delovnega mesta z eno delavko. Zato uporaba kriterijev za določitev te delavke ni bila potrebna, kakor je že večkrat odločilo višje sodišče s pravnomočnimi sodbami. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizija ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka, glede na to, da je dokazno breme na njej (36h člen zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ni dokazala, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice.

Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v točki a. drugega odstavka 9. člena določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. O razlogu za prenehanje delovnega razmerja po točki b. istega člena odločajo nepristranski organi (sodišče) na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke.

Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek, da revidentka postopka ugotavljanja delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, ni izpeljala v skladu s predpisi. V postopku niso bile upoštevane zahteve ZDR, saj ni bil izveden v skladu z določbo 36b člena ZDR. Ta določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo kriteriji. Ker je kriterij delovne uspešnosti bil po določbah splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93) temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja, pri čemer je 1. odstavek 13. člena SPKG določal, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno razporejati (delavci, ki jih je možno razporejati v skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZTPDR) in ker tožena stranka ni dokazala, da je ravnala v skladu s citiranimi določbami, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da postopek določanja trajno presežnih delavcev ni bil zakonit. To pomeni, da revidentki delovno razmerje ni prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi, ker zaradi nezakonitega postopka ni mogoče ugotoviti resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Revizija načelno sicer pravilno opozarja na pravico do enakega sojenja, ki ga ureja 22. člen Ustave Republike Slovenije in na katero morajo biti vsa sodišča še posebej pozorna. Vendar je v spornem primeru treba upoštevati tudi dejstvo, da so v reviziji citirane pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (Pdp 928/94 z dne 25.5.1995 in Pdp 2370/94 z dne 13.9.1996) starejšega datuma in je sodišče lahko med tem časom obrazloženo spremenilo svoja stališča in pričelo materialno pravo razlagati tako, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Sama izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, uporaba materialnega prava v izpodbijani sodbi je pravilna in je v skladu s sodno prakso revizijskega sodišča. Ob upoštevanju obrazloženega, ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da je revidentka pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev zmotno uporabila materialno pravo in da sta zato nižji sodišči zahtevku tožnice utemeljeno ugodili, je na podlagi določb 393. člena ZPP-77 revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP-77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).